Povežite se z nami

Kolumne

Altright – kratek uvod

Objavljeno

dne

*Normiji, pridružite se boju altright-gbanja, še danes sprejmite rdečo tabletko.

(po tej uvodni kolumni o altright gibanju sledi še nadaljevanje o duhovnih osnovah AR in o vsebinskih vprašanjih presežnega, vsiljeni in podtaknjeni metafiziki, »metaksifiziki« rodobitnosti)

 

Altright (alternativna ali disidentska desnica) je gibanje, ki je nastalo iz različnih tokov ljudi, razočaranih nad konzervativno »desnico«. V zadnjih desetletjih je to seveda vezano na vedno bolj jasno sliko raznarodovanja evropskih avtohtonih narodov, medijske umore ljudi, ki spregovorijo o politično nekorektnih temah navkljub ustavno zagotovljeni svobodi govora, diskreditacije vseh, ki se zavzemajo za tradicijo, nacionalne vrednote in podobno…

Mnogi so resnično razočarani nad tem, da so jih na cedilu pustili konzervativni politiki, a tudi konzervativni intelektualci, ki so se razglašali za tradicionaliste. Kajti oboji so vsakič, ko je revolucionarna »levica« uvedla nove in nove politične memetske kulturne kategorije, s katerimi je spodmikala stališča konzervativizma, sprejeli njihovo razlago teh kategorij in na koncu pristali na to, da tulijo v isti rog.

Tako so dobesedno vsakič znova stopili bolj na »levo« in kvečjemu ohranili (konzervirali) od levičarskih gibanj izsiljeno novo pozicijo. Zgodovinsko gledano- z izgubo aristokracije in kraljevin po meščanskih revolucijah ali vsaj po bistvenih omejitvah vpliva in moči aristokracije, so torej po vsakih volitvah bili manj tradicionalni. Po vsakem novem mandatu vedno bolj »levih« struj buržuazije, liberalcev, socialistov, komunistov, ko se je celotno Overtonovo okno premaknilo daleč stran od tradicije, so se konzervativci trudili kvečjemu ohranjati novo stanje, ki pa je bilo vsakič bistveno odmaknjeno od izhodiščnih tradicionalnih vrednot.

Tako so vsaj od časa ameriške in francoske revolucije, ko so se takratni konzervativci še zavzemali za tradicionalno, rojalistično, hierarhično krščansko družbo s kraljem, aristokracijo in cerkvenim vodstvom, do danes konzervativci premaknili do mesta, ko v Evropskem parlamentu skupaj z levičarji čisto dobesedno tekmujejo, kdo bo bolj glasno napadel tradicionaliste in družno glasujejo za to, da je treba ukiniti meje držav, povečati prepustnost držav migrantom, minimalizirati ali ukiniti pomen narodov, zmanjšati »homofobijo« in povečati medijsko-inštitucionalni vpliv LGBT skupnosti, preganjati »fašistoidne« domoljube, se zavzemati za neomejen finančni in moralni liberalizem, zapustiti praktično vse tradicionalne strukturne stebre družbe. Kako sploh lahko prihaja do česa tako norega?

Toda altright, katerega ime je v bistvu dokaj slabo izbrano (o čemer nekaj besed kasneje), ni zgolj odstop in zapuščanje območja konzervativizma, temveč se je v veliki meri razvilo v zelo samosvoj metapolitični, politično filozofski nazor in živo filozofsko (včasih bolj široko družboslovno misel), v katerem in s katerim je prišlo in prihaja do velikih premikov.

Kljub dolgi liniji predhodnih mislecev skozi čas bom v izhodišče altright misli postavil francosko Novo desnico s pomembnimi premisleki o sodobnem svetu. Razsvetljenska izhodišča sodobne civilizacije so po hudih elitocidih v revolucijah, po dveh svetovnih vojnah, po stotinah milijonih pobitih v krutih komunističnih revolucijah in po vedno bolj raz-krojeni usodi evropske civilizacijske krajine, dodobra zatemnila obzorja evropskih kultur in civilizacije. Knjiga Alaina de Benoista in Charlesa Champetiera »Manifest za evropski preporod« v izredno zgoščenem tekstu detektira vse bistvene značilnosti današnjih bolezni Evrope in avtohtonih ljudstev ter opredeli vse ključne smeri bodočih možnosti preporoda za Evropo.

Kasneje se temu premisleku francoske Nove desnice priključijo metapolitične struje, ki so se krepile predvsem z razmahom spletnih družabnih omrežij in debat, ki so tam nastajale v kontekstu razkrajanja evropske civilizacije in kultur(e). Ter seveda, krepile so se z izrednim, skorajda eksplozivnim razvojem bioloških raziskav ter na podlagi tega z raziskavami v področjih, ki so odvisna od teh osnovnih informacij (npr. antropologija, evolucijska psihologija, psihometrija ipd)

Pri tem so nastale poleg »Nouvelle droit«- Nova desnica ( katere botra sta vsekakor Benoist in Champetier) še Neoreakcija, Paleokonzervativizem, Tradicionalizem, Identitarstvo, Arheofuturizem in Temno razsvetljenstvo. Razpiranje tem, ki so pripeljale do teh smeri, lahko v najkrajših, skicoznih smereh označim kot:

  • Zavračanje individualizma, dodatno zaostrenega z liberalnimi težnjami, saj se individualizem naslanja tudi na neke vrste egalitarizem (od »vsi enaki pred Bogom« do vsi enaki nasploh..)
  • Vzpostavljanje in pregled drugih oblik socialne kohezije, ki se veže predvsem na rod, narodne skupnosti in rasne skupnosti
  • Vpogled v nezmožnost razsvetljenskih utopij in projektov racionalističnih rešitev vseh družbenih odnosov
  • Razkrivanje liberalizma kot tistega izhodišča, ki je uporabljal racionalistične ideje o uporabnosti in manipulabilnosti sveta okrog nas
  • zavračanje egalitarizma in iz manipulabilnosti te »enakosti« izvirajoče kolektivizme, ki se ne naslanjajo na tradicionalne, izvorne vzorce, temveč pograbijo ideološke nadomestke, od katerih je najbolj površen in hkrati grozljiv predvsem komunizem
  • Zavračanje univerzalizma in z njim prepletene »enakosti« vseh ljudi
  • Problematizacija ekonomije kot izhodišča za vse druge dejavnosti v družbi (ekonomijo kot predispozicijo postavlja tako marksizem kot tudi klasični liberalizem)
  • Ugotavljanje rasnih in etničnih razlik na podlagi novih uvidov v DNK, kar prinašajo nova dognanja od velikih odkritij genetike in se nadaljujejo v različnih smereh (evolucijska biologija, evolucijska psihologija, psihometrija, nova dognanja v nevrologiji ipd
  • Zavračanje vere v linearno zasnovo zgodovine (progres, konec zgodovine ipd)
  • Zelo natančno pregledovanje zgodovine kot stroke, v kateri je prišlo do neštetih manipulacij in namerno sproženih napačnih interpretacij (med drugim preizpraševanje najbolj trdnih mitov, kakršni so npr. absolutno pozitivna vloga razsvetljenstva, absolutno zlo nacionalnega socializma, fašizma, Hitlerja ipd)
  • Preizpraševanje krščanskih osnov evropske civilizacije ter premišljevanje o smislu krščanstva znotraj tega gibanja…

Namerno sem izpustil še nekaj pomembnih tem za razvoj te metapolitike, a vsekakor so te teme dodobra razburkale klasično utrjeno ravnotežje med »levo« in »desno«, skoraj zazibano v sladko spanje tihega drsenja v dekadentno razkrajanje Evrope in zahoda. Čeprav je altright v osnovi dejansko izšel iz tradicionalne »desnice« (in tu si prvenstvo tega pojma delita Paul Gottfried z ‘alternativna desnica’ in Richard Spencer z ‘altright’), je vedno bolj jasno, da se altright danes skorajda več ne more opredeljevati na distinkciji med tema »poloma«. Od take levo-desne distinkcije se ograjuje tudi Benoist…

Kajti od tega, ali nekdo sedi levo ali desno od kralja (od koder je sploh prišlo do prvega poimenovanja levo-desno v političnem prostoru), ni odvisno več nič, namreč kralj že vsaj 250 let nima skoraj nobene realne moči in funkcije več…

Altright je vzniknil konec 60tih skozi francoski Nouvelle droit (Nova desnica) verjetno prav zaradi tega, ker se je v Franciji med prvimi pojavil zelo hud trk civilizacijskih nivojev med evropsko civilizacijo z razvitimi inštitucijami prava, kulture, znanosti, ekonomije itd ter med vedno večjim številom resentimentalno nasilnih, večinoma slabo izobraženih imigrantov iz severne Afrike, bližnjega vzhoda, arabskih dežel ipd, ki so se vedno bolj odkrito sovražili vse, kar predstavlja tradicionalne evropske vrednote, saj se s svojimi zmožnostmi in kulturo niso mogli niti približno vpeti v gostiteljsko civilizacijsko okolje.

Z vedno večjim priseljevanjem in vedno večjimi napetostmi, ki se ustvarjajo med zahodno kulturo in priseljenci, se je gibanje čisto logično krepilo, kolikor so se okrepile tudi dejavnosti, ki so na vsak način želele in še danes želijo vse altright mislece diskreditirati z memetskimi puhlicami ter obtožbami, s katerimi potem dejansko mnoge med njimi uspejo bodisi finančno, akademsko ali skozi kazenske postopke uničiti.

Ampak pri Altright gibanju seveda ne gre za nekaj, na kar bi z lahkoto odmahnili z roko in te vrhunske intelektualne uvide zavrnili s topimi značkami »ah, fašizem«, »ah, nacizem«, »ah, rasizem« ipd… Na podoben način namreč z altright gibanjem opravijo pred kratkim razkrinkani »wikipedisti« in vojska MSM polintelektualcev- različnih novinarskih plačancev po zahodu. Sama od sebe se vsiljuje primerjava s tem, kako je potekala zavrnitev kopernikanskega obrata, ki je z dokazi prevrtal udobnost inštitucionalne geocentrične razlage vesolja ali morda še bolj podobno- kako je potekala zavrnitev in drakonsko zasmehovanje Darwinovih uvidov..

Namreč raziskave v področjih biologije, razlike v DNK strukturah, haplotipske razlike med etnijami, rasami in njihovimi lastnostmi (predvsem zelo razvit sistem meritev IQ, ki daje tudi v ekonomiji eno najbolj ustreznih in natančnih meritev za računanje povprečnega GDP).. vse to je samo po sebi prinašalo veliko novih vprašanj in delalo hude razpoke v utečenih razlagah sveta. Naprej so raziskave v področjih sociologije na teh novih bioloških podlagah dokazale zgrešene boasovske egalitarizme kultur. Podobno so vedno bolj jasno zgrešene »blank slate« teorije od Rousseuaja naprej vse do frankfurtske šole. In kar še posebej moti branilce povojnega konsenza: novi vpogledi v vedno bolj odprte arhive v dogodke 2.sv.vojne velesil so mitologijo »zgodovinskih dejstev« postavile v popolnoma drugo perspektivo. Trdnjave mitov o zahodnem »antifašizmu« so razpokane povsod in počez, potrebne so revizije, kajti le tako bomo sploh še lahko videli zgodovino kot znanstveno vedo. Ob tem so nekateri znanstveniki naleteli tudi na nedotakljive teme, ki si jo ljudje (vključno z mano) še danes ne upajo niti omeniti, da jih ne bi obsodili za »zanikanja«, pri čemer so nekatere od teh znanstvenikov s strahovitimi pritiski medijev in množico dobro plačanih pravnikov dejansko čisto uničili….

A vse to je altright gibanje okrepilo, saj je bilo vedno bolj jasno, da gre za znanstveno preverjene in preverljive podlage. Realna podlaga za razmislek o vlogi rodu, naroda, rase in s tem povezanih zahodnih inštitucij države se je odprla kljub histeričnemu vreščanju o vseh možnih krivdah in grehih vsakogar, ki si je upal te teme sploh odpreti v javnem prostoru. Hkrati pa se je ta vidik začel kotaliti v kolesje vedno bolj represivne politične korektnosti, nasilnega kodiranja in diskreditiranja ljudi preko stigmatiziranja v medijih, razkrajanja najbolj osnovnih inštitucij zahoda z neverjetnimi goljufijami (npr. volitve v ZDA) ter s tem zadel v dobro utečene zobnike stroja, ki dobesedno melje bele narode Evrope in evropskih korenin (npr. ZDA, Avstralija) ter jih dolgoročno balkanizira in spreminja njihove civilizacijske pridobitve v poldivje bližnjevzhodne krajine z nenehnimi spopadi in večno negotovostjo.

Zato smo danes vseeno lahko malo manj pesimistični, ko kljub vsemu nastaja velik prostor metapolitične misli, utemeljene v novoodkritih znanstvenih dognanjih biologije, bio-sociologije, genetike, kibernetike, statistike, psihometrije ipd, četudi se s tem ustvarja huda napetost predvsem do starih podlag in paradigem. Tako nove znanstvene raziskave doživljajo diskreditacije na načine, ki neposredno spominjajo na diskreditacije iz časov trdega časa leninizma in stalinizma, v katerem se znanstvenike ne kritizira znotraj strok in njihovih znanstvenih dognanj, temveč jim jemljejo nazive, jih zapirajo, jih mečejo iz univerz zaradi njihove politične »nekorektnosti«. Res se reče »nekorektnosti«, a v jedru gre za politično neprimernost, kakor so to poimenovali v času času Sovjetske zveze ali kasneje v SFRJ. Toda prav ta evidentnost, jasna razvidnost te popolnoma politično motivirane in ponorele represije v odnosu do znanstvenih raziskav dajejo upanje, da večje število ljudi kljub vsemu začne prepoznavati realne osnove in se začne soočati s situacijo. (Ob zadnjih cenzurah, ki spremljajo vse to, je seveda tudi že priti do teh podatkov vedno bolj težka in nemogoča naloga. Pri tem naj samo spomnim na Assangea, serijsko ukinjanje najbolj obiskanih in vsebinsko najmočnejših spletnih portalov, ukinitev računov predsednika ZDA (Trump je takrat bil še predsednik), noro izginjanje knjig iz Amazona, pa vse do vsakodnevnih ukinjanj profilov na FBju, kar lahko bralci zasledujejo tudi sami)…

Altright smeri v sodobni (filozofski, metapolitični, politično-analitski, celo umetniški) misli dejansko edine sistematično vključujejo nova dognanja znanosti interdisciplinarno, kar je bilo pred leti zelo »modno«, toda le na način, da se ni smelo upoštevati vsega in misliti stvari do konca- posebej še, če so se pri združevanju sklepov začele jasno videti razpoke velikih mitoloških stebrov naše sodobne civilizacije, kakršne so vera v egalitarizem (enakost vseh in vsakega), univerzalizem in vera v moč enake presoje logičnih argumentov in dokazov po spolu in rasi ter enakega delovanja na podlagi takega premisleka, vera v progres in nenehno napredovanje družb, vera v »absolutno dobro« povojnega konsenza »antifašistične« koalicije proti »absolutnemu zlu« fašizma in nacionalnega socializma…

V Sloveniji so se v okviru ARrevije, okrog NTA, Aleša Ernecla in njegovih podkastov, še nekaj let prej pa na Twitterju okrog @MarkoSket, oblikovale zanimive, pristne debate, v katerih se (mnogokrat tudi anonimni protagonisti, razumljivo glede na situacijo) vedno bolj globinsko dotikajo filozofskih, metapolitičnih, a tudi duhovnih temeljev, v katerih se procesi, ki so bili sproženi v zgoraj opisanih smereh, dodatno premišljujejo. O tem in o pravi renesansi idej ter vpogledov v situacijo, bom pisal v naslednji kolumni.

 

Tukaj linki na nekaj dodatnih člankov, ki se vežejo na tematiko:
https://arrevija.si/post/582338/savlov-nateg
https://traditioeuropae.wordpress.com/
https://www.takimag.com/topic/alternative_right/

Nadaljujte z branjem
Komentarji