AR kot aktivacija rodobiti (3.del teksta o Altright)

Že v prvem delu tega tridelnega teksta o Altright (https://nacionalnata.si/ar-kot-avtenticna-razlaga-in-iskanje-resnice-mimo-mitologizacij-2-del-teksta-o-altright/) sem omenil pomembnost interdisciplinarnega pristopa k razmisleku o številnih medsebojno povezanih fenomenih, ki imajo za posledico tudi neko specifično (meta)politično izhodišče »gibanja« AR. Toda to še zdaleč ni vse, kajti uvidi, povezani z že nakazanimi smermi različnih znanstvenih, filozofskih, političnih, kulturnih in drugih raziskav spreminjajo AR v zelo obširni, miselno-dejavni svetonazor, ki zdaleč presega neko politično gibanje.

V tem pogledu se jedro tega premišljevanja vedno znova dotika dveh glavnih usmeritev, ki sta v obeh primerih vezani na tradicijo Evrope, a hkrati imata v izhodiščih zelo velike razlike.

Ena veja AR je vezana na krščansko evropsko tradicijo, pri čemer mnogi misleci iz teh krščanskih izhodišč ukoreninjajo svoje premisleke v misli in filozofiji različnih smeri krščanstva- nekateri v pravoslavje, drugi v katolištvo, nekateri pa tudi v protestantstvo (čeprav je to še najmanj prisotno) itd. Poudariti moram, da v vseh teh oblikah v jedru njihovega premišljevanja vedno znova naletimo na močno vez z antično mislijo, ki pa je večinoma obdana s krščanskimi interpretacijami logosa, oziroma je premišljena skozi optiko 1. Nove zaveze in 2. skozi vpetost antičnih tradicij v samo krščanstvo skozi stoletja medsebojnih filozofskih in duhovnih povezav (pri tem mislim tudi na ravni starodavnih običajev v določenih lokalnih verah).

Druga veja AR pa se mnogo bolj naslanja in naslavlja na koreninski sistem antične misli, izvornega Jamna (https://en.wikipedia.org/wiki/Yamnaya_culture) mnogoboštva in kulturnih tradicij, ki so jih Jamna ljudstva razvila v različnih smereh (in v različnih okoljih), čeprav so v toku stoletij ljudstva tega porekla prihajala do podobnih »zaključkov«. Namreč tako na indijskem polotoku kot tudi v helenskem svetu in v moderni družbi se je staro mnogoboštvo Jamna ljudstev prelomilo v nekaj, kar se je vsaj delno »ločilo« od božanskih, mitoloških, tudi bolj iracionalnih starih kultov antičnih Jamna kultur in utelesilo v mnogo bolj racionalni, skoraj že sekularni obliki premišljevanja sveta.

Temu so v helenskem svetu dali ime »filozofija«, v vzhodnem, indoevropskem svetu pa je ta »filozofija« dobila skoraj sekularno religiozno obliko: budizem. V obeh primerih je bila bolj ali manj značilna zvezanost k razvoju naravoslovnih in družboslovnih ved, katerih izsledki so omogočali kasneje v Evropi in še kasneje po celotnem svetu izredno pomembna znanstvena odkritja in s tem drastične spremembe v funkcioniranju družb, kjerkoli se je ta sprememba udejanila in dogajala.

AR se tako razčleni po eni strani na izhodiščnih premisah duhovnih izhodišč, po drugi strani pa se kažejo razlike tudi v zelo pomembnih vsebinah, ki se tičejo rodu in zavezanosti narodnim, rasnim koreninam, kulturnim in jezikovnim posebnostim, povezanosti z domovino, domom in rodom ter vsebinah lokalnih posebnosti.

V pregledih bolj vplivnih mislecev, ki so že takoj ob vzpostavljanju (utopičnih) idejnih sistemov razsvetljenstva, liberalizma, socializma postavili nasprotne argumente in iskali vzroke za táko radikalno zapuščanje izročila, izstopa seveda Nietzsche (Burke, Maister), a obstaja še več drugih mislecev, pri katerih opazimo tudi že takrat vzpostavljene osnovne poteze takšne razklenjenosti, kakršna se tudi danes kaže v AR, ko govorimo o odnosu do krščanske tradicije.

Kolumna (četudi precej daljša od običajne) morda ni najboljša oblika za zelo poglobljeno razpravo, ki bi zahtevala vrsto argumentov, opisov, referenc ipd, v katerih bi se lahko opredelile glavne značilnosti ene ali druge smeri AR, a bom vseeno poskusil vsaj malo nakazati značilnosti teh smeri in logične konsekvence, ki izhajajo iz nekaterih vsebinskih trkov ter jih postaviti v odnos do presežnega.

Kljub temu, da smo v celotnem kulturnem svetu evropskega izročila prežeti s krščanskimi vrednotami in njihovimi v vsakdanje življenje in mišljenje palimpsestno vpetimi izpeljavami, obstajajo tudi drugi vidiki in vpogledi v ta vrednostni sistem, kajti zavest o pretežnemu značaju naše rase specifičnih a naravnih, predkrščanskih, izvornih antičnih vrednostnih in miselnih »sistemov«, je lahko zelo močno prisotna v današnjem svetu tako znotraj kot tudi mimo krščanstva. Že samo naslanjanje kristjanov na »logos« bi v tem smislu kazalo na tista odstopanja od judeo-krščanstva, v katerih se starozavezna vez z judovstvom skuša prikazati kot nasprotje, v katerem se kristjani po svojem logosu bistveno odrezani od judovstva. Pri tem ne gre le za obsodbo Jude Iškariota (Juda) kot izdajalca judovskega Boga (tudi Juda) in Kajfe (tudi Juda) kot organizatorja te spletke proti Bogu, temveč gre tudi za zavestno pozabo zgodovinskih okoliščin, v katerih se tako usmerjeni evropski kristjani želijo prepričati, da krščanstvo nima nobene prave veze z judovstvom češ, saj so ravno Judje izdali Jezusa (ki pa je seveda tudi Jud). In pri tem vsi pozabljamo, da smo potomci Jamna pravzaprav izdali in to delamo vedno znova, bogove naše rodobiti, torej Zeusa, Jupitra, Roda, Svetovida itd… In prav tako pozabljamo, da je Pilat (ki ni Jud), četudi ga kristjani porivajo v to krivdno shemo, deloval popolnoma v skladu z eno najbolj urejenih in pravičnih struktur antičnega časa, v skladu z rimskim pravom, seveda.

Toda mnogi Judje (med drugim tudi Juda Iškarijot, v kolikor 1970 najdene fragmente tega apokrifnega evangelija lahko štejemo za nek referenčni dokument), štejejo Iškarijotovo izdajo za dogovor z Jezusom in neke vrste izpolnitev žrtve, ki se je morala zgoditi v vsakem primeru, da bi lahko prišli do ključnega dogodka, kakršnega zaznavamo skoraj v vsakem verstvu kot bistvenega: to pomeni odnos do žrtvovanja, do etičnih vprašanj, do posmrtnega življenja (v drugih verah tudi združitev s predniki, odhod v večnost, včasih pozabo, včasih združitev z bogovi, včasih vstajenje ipd).

Že v začetku širjenja krščanstva je prišlo do več zabeleženih uvidov v razkorak med judovskim rodovno- verskim temeljem in rodovnimi temelji večboštva potomcev Jamna (Latinov, Grkov, germanskih in slovanskih ljudstev itd), kajti razumevanje čudežev, zapuščanje izročila prednikov, sprejemanje totalnosti enoboštva in druge bistvene razlike so sprožile pri mnogih mislecih in tudi pri navadnih ljudeh močne pomisleke, nasprotovanja ipd. Med bolj vidnimi nasprotniki krščanstva v antiki so bili misleci kot je Celsus, potem slavni zdravnik Galen, cesar Julijan in verjetno še mnogo drugih, katerih knjige so večinoma uničene s strani krščanskih cenzorjev… Večkrat so vzniknili tudi upori proti krščanstvu in je prišlo do mnogih uličnih obračunavanj. Za bolj natančne informacije predlagam knjigo Catherine Nixey »The Darkening Age«.

Nietzsche je med prvimi novodobnimi filozofi zaznal težave, ki nastopijo z vstopom krščanstva v identitetno območje evropskih rodovnih (danes vemo, da genetsko pogojenih) temeljev, saj se evropski človek ne more več instinktivno nasloniti na metafizično zaledje prav krščanstva kot tistega, ki je izpeljan iz platonskega iskanja ene »ideje«, »eidos« (o tej povezavi malo kasneje).

Nietzsche se je s svojim Antikristom vrnil v idejna območja, kakršna so razvijali Jamna potomci antike in delno renesančne misli, ko so skozi povezavo z antično mislijo zaslutili svoje izvorno presežno. Njegovo zanimanje za Zoroastrstvo in iskanje izvornih duhovnih vrednot proto-Evropejcev ga je navedlo k misli o tem, kako je krščanstvo prisililo Evropejca k zapustitvi primarnega instinkta, ki ga starodavno duhovno jedro veže na rodo-bitnost in na misel onkraj moralizma- torej stran od tujerodne, tujerasne totalitarne kodifikacije njemu naravno prirojenega ethosa (slovenska beseda za to je nrav).

Izgon rodobiti je zapustitev so-bitij presežnega v čaščenju prednikov (še več, sugestija, da so naši predniki nam po rodobiti sicer precej tuji Judje, se dogaja v vsakem nedeljskem obredu krščanskih maš) in nenehno napihovanje univerzalnega altruizma je vsekakor nekaj, kar lahko danes že precej jasno zaznavamo skozi vedno bolj prozorne spletke, sprenevedanja in skrivanja identitete (mimikrijo), o katerih nam v knjigi »200 let skupaj« govori tudi Solženicin. V tem smislu se tudi krščanstvo lahko danes, še posebej ob izjavah in delovanju papeža Frančiška, veliko bolj jasno kaže kot nekaj, kar bo bolj pripomoglo k uničenju kot pa preživetju Evrope, naše civilizacije, kultur avtohtonih narodov in bazena naših genetskih posebnosti. In vse to zavoljo “ljubezni do drugega”, ki naj bo univerzalna… in seveda zavoljo grešnosti, ker sploh obstajamo…

Kot pokaže en najbolj zanimivih, zelo pogosto citiranih evolucijskih psihologov, Kevin MacDonald, so beli potomci Jamna ljudstev skozi ledenodobni pleistocen lahko preživeli le, če so razvili izredno močne altruistične lastnosti, ki so jim omogočale sodelovanje, pomoč in hkratno individualno skrb zase ter najbliže osebe. Te genetsko pridobljene značajske lastnosti (kajti preživetje je bilo zelo odvisno od teh lastnosti) imajo izredni vpliv v oblikovanju vrednot, ki motivirajo vsebino socialnih interakcij.

Ko v tako okolje pride nekdo, ki zna izkoristiti ta močno razvit altruistični značaj, pride do tega, kar Kevin MacDonald imenuje »patološki altruizem«. Namreč posledica takega altruizma je v skrajni konsekvenci uničenje tistega, ki nesorazmerno altruistično pomaga prav svojemu sovražniku. Namreč ta sovražnik prav to pomoč brezsramno izkorišča (https://www.youtube.com/watch?v=rWWfPWdbPC8&t=943s). V izjemnem opusu trilogije »Culture of Critique« MacDonald opiše stik takih kultur in posledice za tisto kulturo, ki ima v svoj genetski in kulturni kod vgrajen tak »patološki altruizem«.

V civilizaciji, ki se zgradi na tujerodnem kultu in kulturi, ki z nenehnim poudarjanjem naše grešnosti, nujnostjo milosti in usmiljenja za vse druge (razen za nas) ter s hkratnim poudarjenim nenasilnim podrejanjem tujerodnim prišlekom nenehno reaktivno priklicuje nekaj, kar je tudi v starem Rimu bil en od glavnih sprožilcev propada, o čemer zanimivo piše omenjena Catherine Nixey (The Darkening Age) in se pri tem naslanja tudi na monumentalno študijo zgodovine in propada Rima angleškega misleca E. Gibbona.

V zvezi s filozofsko tradicijo krščanstva je treba prav tako omeniti dvojni utemeljevalni princip Boga, ki je hkrati logos kot utemeljitelj in baza miselnih shem tako v smislu Janezovega izhodiščnega stavka »Εν αρχη ην ο λογοσ« (v principu /začetku/ je bil logos /beseda/), kot tudi v smislu vsebinske utemeljenosti katerega koli premišljevanja sveta, mimo katerega se brez logosa kot principa podira čisto vsak miselni okvir. Prav tako pa se utemeljitev lahko dogaja le s prisotnostjo absoluta, Boga torej, saj bi sicer bili večno v procesu dvoma in ne bi imeli nikjer nobene aksiomatske izhodiščne točke, iz katere bi se lahko misel sploh razvila. Podobno je izhodiščne težave epistemologije zaznaval tudi Descartes, ki je v tem oziru ravno tako skušal postaviti temelj v enakem izhodišču, torej v »cogito« in s tem pravzaprav dodatno zavaroval pozicije tako mišljenega »logosa«.

Pri tem spoju grške, antične zavezanosti konceptu logosa kot heraklitovske izvorne točke v procesu dojemanja sveta in judovske zavezanosti konceptu  enobožne, a pri Savlovi praktični izpeljavi le-njihobožne, točke izvora, stvarjenja, vsekakor naletimo na heleniziranega Juda Filona Aleksandrijskega, ki je prav ta dva koncepta verjetno najbolj natančno povezal in ustvaril pogoje za to, da se je razvilo iz tega »judeo-krščanstvo«.  Seveda pri tem nikakor ne moremo mimo vloge Savla- Pavla. Njegove aktivnosti, pisanje (on je namreč ustvaril najbolj zgodnje zapise standardne Nove zaveze) in predvsem zavzemanje za specifičen, delni univerzalizem ter vsesplošno delno enakost, je tisti del krščanstva, ki tako nenehno in krčevito ohranja vse bistvene značilnosti razpetja med uboštvom, zavzemanjem za družbeno dno in hkratnim elitističnim vodenjem ogromnih sistemov. O tem obstaja ogromno literature, morda naj omenim izjemno knjigo K. Deschnerja (https://ia800702.us.archive.org/13/items/cchkd/Christianity%27s%20Criminal%20History%20by%20Karlheinz%20Deschner%20%28abridged%20translation%20of%20volumes%201-3%29%281986-1990%29.pdf) in verjetno en bolj redkih (morda tudi zato bolj dragocenih) tekstov v slovenščini na to temo (https://arrevija.si/post/582338/savlov-nateg).

A ko smo pri mešanici judovskega in Jamna kulturnega izraza tega, čemur je podlaga seveda genetski dušni in duhovni koktajl ene in druge etnične skupine, je nujno omeniti Heraklita kot tistega, ki je prvi prinesel logos v polje misli na zelo poseben način. Heraklit že v izhodišču zamaje koncept absolutnega logosa, čeprav sam pristaja na izhodišče (arhe), saj se v Fragmentih nenehno spreminja pomen logosa glede na kontekste, v katerih ta pojem najdemo. Avtorji, ki poglobljeno premišljujejo Heraklitove Fragmente, mnogokrat kažejo na različne vloge »logosa«, kar seveda, (vsaj do neke mere), zamaje njegov absolutni status, v katerem bi logos imel teološko težo. In bi ga lahko vpeli v platonistično shemo na mesta, kjer nastopa Platonov »eidos« (ideja, slika, forma) in kjer se logos torej razvija kot religiozna izhodiščna točka v dojemanju sveta.

Heidegger, katerega velikanski del filozofskega premišljevanja je bil posvečen predvsem razmerjem med bivajočim in metafizičnim, nam v tem oziru skuša pokazati razprtost biti v svetu in pojmovanju predsokratske Grčije ravno zato, ker se pojmovni sklop besedišča, s katerim se opisujejo ključni pojmi filozofije, še ne trudijo vzpostavljati sistematičnega, hierarhično postavljenega odnosa, kakršnega vpelje Aristotel, dopolnijo pa ga krščanski misleci, katerim absolutna kategorija Boga-Logosa predstavlja temelj.

Heidegger natančno prepozna razločitev med Jamna naklonjenostjo odprti interpretativnosti v duhovnem smislu in vezanosti na skupno preko jezika, logike, kulture in instinkta in skozi odnos do biti pokaže to, kar prinaša v skupnost eno-božna, interpretativno veliko manj odprta judeokrščanska zaveza in njen okvir Logosa. Namreč Heidegger metafiziko začne odprto označevati kot vzrok za »pozabo biti«. Človek (potomec Jamna) kot so-bitje biti se torej v metafizičnem miselnem okolju lažje okviri v neke vrste kartezijansko »gotovost« pa čeprav ta med sobivajočimi oža in zapira dostope do presežnega so-bivajočega in ga nadomešča s kopico surogatov.

Ko torej zaključujem to tridelno premišljevanje o AR, se sicer lahko vprašamo o tem, koliko lahko vztrajanje v judeokrščanstvu in judeo-krščanski kulturni podlagi nam, potomcem Jamna ljudstev, sploh še zagotavlja ohranitev našega izvornega odnosa do vira, do rodu in do časovno-prostorsko-genetskega loka med rodovi evropskih avtohtonih narodov? Dosledno mišljeno krščanstvo namreč zanika rodobitnost (posebej nejudov) in njihove gabarite presežnega v rodu zamenja z gabariti metafizičnega obzorja ljubezni do onostranstva, judovstva, drugosti, sovražnikov ipd. S tem se taka skupina v AR hitreje bliža vsem tistim težavam, zaradi katerih se je AR v izhodišču odpovedalo konzervativnim metapolitikam. In seveda- prav zaradi izvorne nevarnosti, ki sem jo omenil že v prvem delu tega trodelnega pisanja: to je uničenje naših avtohtonih narodov in rase belcev.

Ko govorimo o Slovencih in naši kulturi, je ta vidik še potisočerjeno problematičen, saj nas je tako malo, da bomo morali imeti res veliko srečo ob vsej pameti, ki jo (upam) premoremo, da bomo lahko kot rod in kultura dejansko preživeli ta cunami brisanja Evrope in evropskih kulturnih krogov.

V nadaljevanju morda, če bom zmogel:

Krščanstvo in rodo-vernost

Razklenjeno izvirno bitno; ko uzrtje metafizične sence morda omogoči preživetje?

Jedro: duhovna razsežnost in osnutek izročenosti izročilu rodu in Rodu.