Povežite se z nami

Kolumne

AR kot »avtentična razlaga« in iskanje resnice mimo mitologizacij (2. del teksta o Altright)

Objavljeno

dne

Glavni urednik NTA je bil čisto pred kratkim zaradi zelo kratkega tvita poklican na policijo. V tvitu, ki je bil del zelo dolgega pogovora o problematiki 2. svetovne vojne, njenih izvorih, komunističnih priprav na napad na Evropo je provokativno napisal Hitler je #heroj. A četudi je tvit bil izvzet iz konteksta, se je na policiji moral zagovarjati za kup stvari, ki jih ni zapisal. Med drugim tudi za zanikanje genocida, vzpodbujanje sovraštva do tujcev in podobnih reči, ki jih ni omenil niti v omenjenem tvitu niti v daljši seriji tvitov.

Ena večjih težav sodobne »svobodne« liberalne demokracije je, da dejansko določenih tematskih sklopov in določenih tém, kljub ustavno zagotovljeni svobodi govora v večini zahodnih držav, NE SMEŠ niti načeti oziroma se o njih sploh spraševati, v kolikor do pičice ne slediš uradnemu konsenzu interpretacije zgodovine, kakršnega so postopoma izoblikovali od časa po vojni pa vse do danes. (Dejstvo pa je, da je to le simptom globlje težave, o kateri bom govoril v 3. delu te trilogije o altright-u, a kljub temu je smiselno najprej pregledati to, kar vsi lahko vidimo dovolj dobro in na podlagi tega potem poglabljamo to vedenje.)

Četudi pri marsikateri od teh interpretacij gre za znanstvene razprave, pri katerih avtorji dokazujejo svoje trditve, se na te avtorje vsujejo dobro povezani in mnogokrat dobro plačani odvetniki ter člani različnih nevladnih organizacij, ki take avtorje, znanstvenike ali politične oporečnike preprosto uničijo. Že v prvem delu tega teksta (LINK) sem omenil nekatere, ki so jih povsem finančno uničili, jih vtaknili v zapore, jim onemogočili znanstveno delo in tako naprej. Kasneje bom naštel teme, o katerih je dobesedno prepovedano govorit mimo čisto jasno določenih gabaritov, kajti takoj pride do prijav policiji, aktivaciji določenih členov zakonov, kakršni so bili po Evropi vpeljani v zakonodajo- povečini šele koncem sedemdesetih in v osemdesetih letih 20.stoletja (prej jih ni bilo) ali pa pride do različnih javnih medijskih likvidacij ipd. O tej dinamiki razvoja zakonov v zvezi s prepovedano temo par excellence med vsemi prepovedanimi temami piše Ron Unz (LINK).

To so seveda teme, o katerih tudi jaz ne bom govoril, kajti ne bi se rad znašel v primežu brezidejnih skupin, ki svoj, na aroganci povišan moralni status pridobivajo s tem, da svoje nasprotnike stigmatizirajo ter histerično ovreščijo z memetsko »samoumevnostjo« češ: vsi tisti, ki te teme že samó omenijo, so že sami po sebi »absolutno zlo«. Pri tem bi samo omenil to, da gre za načrtno demonizacijo in diskreditacijo vsakega, ki o tem le spregovori, kaj šele, če se tega loti na način, da podvomi o »uradnih« razlagah.

V Sloveniji je tipični primer tega nenehna javna debata o revolucionarnih in porevolucionarnih pobojih. Zanalašč pišem »revolucionarnih in porevolucionarnih«, kajti vsa starejša generacija se je skozi celotno obdobje socialističnega šolstva še učila, da je NOB bila predvsem slavna revolucija, katere namen je bil sprememba sistema. Daleč od tega, da bi kateri koli »tovarši« ali profesor pozabil poudariti, da je šlo predvsem za to, da se vojna izkoristi za komunistično oziroma socialistično revolucijo, s pomočjo katere smo po vojni dobili »najboljši možni sistem na svetu«. Iz osnovne in srednje šole se ne spomnim niti enega profesorja, ki bi vsaj približno nakazal razmerja med revolucionarnimi skupinami in med ljudmi, ki so jim nasedali ali pa med tistimi, ki so izbrali proti-revolucionarno stran, saj jim je bilo po vseh pobitih po SZ in po vseh napadih na Slovence v začetku vojne jasno, da stvar ne bo šla v smer demokracije ali vsaj restavracije kraljevine… In še danes ni prav nobenega človeka, ki bi bil priveden pred sodišče, čeprav je celo uradno priznano, da je čez 100.000 ljudi bilo pobitih po vojni brez sojenja.

Toda to je že druga zgodba. Zakaj sploh želim načeti te teme, ki so, kot vidimo »prepovedane«? Kakšno zvezo imajo te teme z AR? Kaj bomo pridobili s tem?

Te teme so skoraj jedro AR, kajti vprašljive konvencije povojnega konsenza o »zgodovinskih resnicah« in tudi konsenzi o nedotakljivih temah v znanosti nasploh terjajo nov pregled in nove interpretacije, če želi zgodovina oziroma znanost v celoti, sploh ohraniti status znanosti.

Prav tako obstaja kup »konsenzov« glede drugih »znanstvenih resnic«, ki naj bi bile same po sebi umevne, dejansko pa novi podatki in nova odkritja prinašajo na plano kupe evidentno napačnih interpretacij, ki še vedno vztrajajo v javnem prostoru kot zabetonirane »resnice«.

Tako so mnoge »resnice« le kup mitološke navlake, neznanstvenih, politično opredeljenih laži. In mnoge od teh laži so očitno v javnem prostoru namerno, da preko njih določene skupine ljudi nenehno vlečejo privilegije, hkrati pa razkrajajo vse, kar bi morda lahko okrepilo rodove avtohtonih evropskih narodov, narode same ali tudi samozavedanje Evropejcev, njihove zgodovine, samoniklosti in identitete.

Seveda: ne gre za katere koli rodove, narode ali širše etnične grupacije (rase), temveč gre izključno za narode, ki izvirajo iz Evrope in za belce. Samo za bele Evropejce so te teme prepovedane oziroma se jih aplicira na način, da se belce vedno prikazuje kot krivce za vse zlo, strup človeštva. In pri tem so v prvi vrsti (torej najbolj »krivi« in najbolj »strupeni«) Nemci. (Verjetno je vsak bralec že ob teh omembah prepovedanih besed začutil povišano previdnost, s katero bi morali k takim temam pristopiti, četudi ni za to prav nobenega bistvenega, logičnega razloga). Ampak to je šele začetek.

Nabor tem, ki jih je nevarno že omeniti, kaj šele, če se začnemo (četudi znanstveno, torej s preverjanjem argumentov, logiko in z dokazi) sploh spraševati o njih, je res velik. Pa četudi pri tem spraševanju ne bi prišli do nobenega »napačnega« dokaza in sklepa. Spomnite se besede »revizionizem«. Revizija neke ustaljene znanstvene resnice je v samem svojem bistvu začetek dela neke znanstvene raziskave. Kritičen in podroben pregled neke utrjene »resnice« je tako rekoč jedro znanstvene metode, kajti vsaka znanstvena razprava (npr. že vsak doktorat) se vedno znova mora vprašati o tem, če so dosedanje razlage in sklepi DEJANSKO najboljši in pravilni. Vsaka znanost vedno znova (ob novih dejstvih še posebej) PREVERJA in torej revidira stanje v svoji stroki ter glede na nove vhodne podatke revidira stanje. Celo vsaka diploma bi se naj začela s kritičnim pregledom stanja v izbranem področju neke vede…

Nevarne teme, ki jih bom naštel spodaj, so naštete (približno) po stopnji tveganja, da vas zaprejo, obsojajo, javno, medijsko linčajo ali vsaj diskreditirajo, morda vržejo iz službe in podobno:

  1. Omemba ali kakršno koli spraševanje glede detajlov, povezanih z uradno in dogovorjeno resnico o genocidu nad Judi. Vsako novo spraševanje o tem, če so čisto res bile dejanske žrtve v taboriščih pravilno preštete, je hud prekršek. (Že samo omemba je dokaj nevarno početje, debata o številkah in matematičnih metodah izračunov ali primerjave s podobnimi genocidi pa je že zelo nevarno početje, četudi bi končne ugotovitve bile morda podobne uradnim podatkom. Dr. Možina je v Youtube pogovoru na primer namignil A. Erneclu, da je dvom glede ustaljenih resnic o tej temi že enak norosti, kljub mnogim naštetim novim zgodovinskim ugotovitvam in torej spremembam podatkov, ki jih z referencami opiše že omenjeni R. Unz zaradi nekaterih delov novo odprtih arhivov SZ, Anglije, ZDA.)
  2. Etnije in njihove subverzivne dejavnosti v tujih okoljih ter vzroki za njihova preganjanja oziroma tudi dinamika samega preganjanja (poudarjeno nevarno se je spraševat o enem določenem ljudstvu, manj nevarno pa, če se sprašujemo o drugih ljudstvih. Pri Evropejcih npr., sploh ni nevarno, četudi bi bil končni sklep take razprave to, da je škoda, ker niso izvedli Morgenthau- plana in iztrebili Nemce kot etnijo. To bi brez strahu lahko zapisali kamorkoli. (LINK)
  3. Dejanski potek ustanavljanja države Izrael ter iskanje detajlov glede vpletenosti angleške »Bank of Palestine« in angleške politike v »Haavara agreement« (pogodba o premeščanju) ter čisto dejanska vloga nemške politične aktivnosti z nastopom NDSAP v povezavi s tem.(LINK)
  4. Etnična pripadnost financerjev sovjetske revolucije in dotok ter poraba denarja. (LINK)
  5. Razlike med etnijami ali rasami, še posebej, ko gre za to, da se pri tem naslonimo na DNK, ki je bila odkrita šele dobrih 10 let PO 2. sv. vojni in bolj uporabna za take analize šele po letu 2003, ko je bil zaključen okvirni projekt »Human genome project«. (LINK)
  6. Primerjava nemških delovnih taborišč s komunističnimi taborišči in polji smrti v komunističnih revolucijah in po njih, v kolikor niso ugotovitve take, da so nemška taborišča hujša od gulagov. Če ugotovimo ali že skušamo iskati dokaze, da so komunistična bila bolj grozna in so bila daleč bolj smrtno nevarna, smo že »nori« ali pa se nam že dogajajo zgoraj opisane nevšečnosti. Če vas zanima, lahko preverite, kaj se je dogajalo z forenzično preiskavo ameriškega inženirja, specialista za gradnjo in analizo plinskih usmrtitvenih celic v ZDA, Freda Leuchterja, ki v svojem »Leuchter report« dejansko sploh ni niti dotaknil ali podvomil v sámo uradno interpretacijo holokavsta, saj je pregledal le plinske celice v nekaj koncentracijskih taboriščih in imel nalogo to analizirati iz vidika uporabnosti oziroma možne uporabe. (LINK)
  7. Sodobne ugotovitve evolucijske psihologije, psihometrične študije, ugotovitve medsebojnih zvez haplotipskih skupin in lastnosti, kakršne obstajajo npr. za športnike, saj se take metode ne smejo uporabljati za ugotavljanje drugih lastnosti mimo športnih prednosti določenih skupin, etnij, ras.
  8. Fizične in psihofizične, psihometrične razlike med moškimi in ženskami, ki se ne ozirajo dovolj striktno na politično korektno »enakost«.
  9. Morebitne dobre strani nacionalnega socializma ali fašizma.
  10. Hitler kot zgolj politik in vodja- torej navaden človek in ne »dobesedno zlodej«, dejanski vzroki za njegovo popularnost in (ekonomsko in politično) učinkovitost. (Pri tem naj spomnim bralca na uvodni del tega sestavka- sama omemba besede Hitler v povezavi s #heroj, ob tem, da je Hitler dejansko dobil križec za hrabrost v 1. sv. vojni, je bila dovolj za kup nevšečnosti).
  11. Datumi pri začetku svetovne vojne (kdo je dejansko prvi objavil vojno napoved, kako so potekali vzročno- posledično dogodki?)
  12. Vzroki za nemško ljudsko reakcijo glede protinemške dejavnosti etnij, ki so imele več vpliva v nemški kulturi, mediji in finančni politiki ter politik nasploh.
  13. Sovjetske republike (tudi tiste izven Rusije- npr. Bavarska sovjetska republika ipd, ki so nastajale ali imele namen nastati v splošnem sprožanju državnih udarov in nemirov po 1. sv. vojni) in njihove vodilne osebnosti ter njihova etnična pripadnost.
  14. Dejanski vzroki za združevanje antikomunističnih skupin po Evropi in tudi v Sloveniji.
  15. Dejanska primerjava (na podlagi dejstev, števila mrtvih, pobitih, obsojenih, preganjanih ipd) med komunizmom, nacionalnim socializmom in fašizmom.
  16. Meritve povprečne višine inteligenčnega količnika med različnimi narodi in rasami (LINK)
  17. Sama omemba razlik med rasami.
  18. Sama omemba obstoja različnih ras.
  19. Reference s področja znanosti, ko gre za reference s področij evolucijske biologije ali evolucijske psihologije.

Itd

Upam, da sem s tem naborom tem že lahko pokazal tudi probleme, ki jih odpira AR in se nanje tudi naslavlja (referira na znanstvene članke in knjige) v svojem sklepanju glede metapolitike in politike. Toda tisto, kar je morda še globlje povezano z bistvenimi in usodnimi vprašanji AR, je vezano na tradicionalno prepletenost vere, filozofije, znanosti in politike.

Ta del »verskega« dojemanja je namreč tisti, ki bistveno vpliva na to, da so take aktivnosti lahko predmet linča, medijskih umorov in podobnih diskreditacij.

Pri tem obstaja več smeri AR, od katerih se skoraj vse ukvarjajo z zgoraj naštetim naborom tem, saj brez globljega premisleka teh tem ne moremo zaustaviti samega izumiranja evropskih narodov in njihovih kultur.

Toda preden se lotimo najglobljega jedra AR in motečih elementov v povezavi s konsenzi, je nujno še vsaj približno omeniti zgodovinske okoliščine, zaradi katerih se dogaja tako hudo nasprotovanje AR v današnjem kulturnem prostoru zahodnega sveta.

Povojni konsenz, o katerem piše več različnih avtorjev (Diane West, David Irving, Ernst Zuendel…) je preko zavezniške »koalicije antifašizma« nastal predvsem kot mitološko kritje za izničenje grozljivih manipulacij, pobojev, strahotnih kršenj ženevske in drugih mednarodnih vojaških konvencij, predvsem pa za to, da se opravičijo vojni in povojni zločini proti civilnemu prebivalstvu, ki so jih zagrešili zavezniki skupaj s Sovjetsko zvezo.

V tem smislu se je (moralo) Nemčijo, njene prebivalce, njeno politično vodstvo in vse, kar je bilo povezano z Nemci nenehno demonizirati. Iskati vsa možna opravičila za strahotno grozljive zločine nad civilisti, barbarsko početje zavezniških sil po vojni in popolnoma izničiti vsako resno ukvarjanje z dejansko zgodovino ter raziskovanjem tega obdobja. Morgenthau-plan o popolnem izničenju in izkoreninjenju nemškega naroda je nekaj, o čemer so resno premišljevali takoj po tem, ko so že iztrebili po nekaterih ocenah okrog 15 milijonov Nemcev.
Že prej se je na zahodu nenehno krilo nore zločine sovjetskega komunističnega režima, ki je vsaj v prvih letih Leninovega vladanja imel skoraj čisto izključno (etnološko gledano) homogeno vladno garnituro, o čemer je spregovoril Putin (LINK).

O izrednem vplivu te etnične skupine pa piše prav tako Solženicin v svoji izjemni knjigi »Dvesto let skupaj«, po kateri gledamo na svet in predvsem na zgodovino 20. stoletja bistveno spremenjeno. (LINK)

Ko sem v svojem življenju poslušal zgodovino v osnovni šoli, srednji šoli, umetnostno na fakulteti ali pa tudi, ko sem bral karkoli o zgodovini 20. stoletja, so učitelji ali pa pisci o nacionalnem socializmu vedno začeli pripovedovati na način, kot bi nacionalni socializem vzniknil ex nihilo in kot bi ne imel nobenega vzroka… oziroma je vzrok bil to, da so ljudje v Nemčiji kar naenkrat začeli poslušati norca, psihopata, reinkarnacijo hudiča- torej Hitlerja. Kasneje, ko pa je prišel Hitler (kot norec in psihopat) s pomočjo nekaj »skupin« nasilnikov do oblasti, pa je uspel na diktatorski in totalitarni način 80 milijonsko nemško ljudstvo »prisiliti«, da so ga »slepo« sledili, poslušali in oboževali. Seveda pretiravam, a skoraj gotovo imate tudi sami podobno izkušnjo z interpretacijami vzrokov za 2. svetovno vojno. Kvečjemu k tem vzrokom univerzitetni »raziskovalci« dodajo še bolj čudaške mitološke zgodbe, ki ne zdržijo niti najbolj osnovne preiskave fizikov…

Ob takem »znanstvenem« delu univerz človek ne more več zgolj tiho čakati na morebitne dobre razlage, kajti v vseh teh letih (vsaj od 1945) se očitno kvaliteta in znanstvena odličnost nenehno niža, kvari, in znanstveniki v teh univerzitetnih zaporih uma pravzaprav ne morejo več sploh raziskovati, kajti vsaka tema, ki politično ni dovolj »korektna«, je hkrati že med prepovedanimi. Kar je še bolj noro: naj bodo te raziskave s področij naravoslovja ali pa s področij družboslovja, povsod je agenda »politične korektnosti« podobno nasilna. Nobelovec J. Watson je ob svojih ugotovitvah o rasnih razlikah, ki so izhajale iz raziskovalne, na evidentnih razlikah v DNK osnovane dejavnosti, bil razrešen svojih administrativnih dejavnosti na univerzi. Podobnih zgodb, kjer so raziskovalcem zaradi tematike, ki so jo raziskovali, odvzeli pravice predavanj, nazive, jih predčasno upokojevali ali celo grozili, včasih tudi pobijali (o tem že omenjeni R. Unz), je veliko. Naj na hitro naštejem nekaj imen, če se vam da raziskovati med dezinformativnimi popisi njihovih zgodb na kakšnih wikipedijah: Kevin MacDonald, Richard Lynn, Charles Murray,

Naj se torej vrnem k naši interpretaciji 2. svetovne vojne: če človek res le pomisli, mora vsaj malo podvomiti v tako čudaško interpretacijo zgodovine vzpona Nacional socialistične delavske stranke v Nemčiji. A celo resne knjige se nikoli ne začnejo s tem, da bi predhodno analizirale stanje Nemčije od časov pred 1. svetovno vojno in med njo. Ne mislim, da bi morala biti analiza tako podrobna, kakor je podrobna Solženicinova analiza odnosov med Judi in Rusi … Dovolj je že, če poslušate govor Benjamina Freedmanna iz hotela Willard (LINK), pa bo vsakemu od bralcev že mnogo bolj jasno, o čem govorim. In tudi, od kod po eni strani take etnične napetosti in po drugi strani tak strah Nemcev do manjšine, ki je vodila večino večjih sistemov v državi na podoben način kot se je to dogajalo v Sovjetski zvezi…

A bodi dovolj, upam, da nisem stopil preko meje, ki deli »normalno« kolumno od takšne, ki nase prikliče ovadbo in obisk policije, saj si niti približno ne želim povečanje publicitete NTA na tak način. Rad bi kvečjemu, da bi se čim več ljudi sploh začelo spraševati o logiki teh medsebojno povezanih fenomenov in dogodkov.

V naslednji kolumni bom obravnaval zame najbolj pomemben del AR in sicer jedro, v katerem se AR kaže kot nastavek duhovne prenove in iskanje izvorne duhovne dediščine Jamna ljudstev.

 

Nadaljujte z branjem
Kliknite za objavo komentarja

Objavite odgovor

Za komentiranje se morate prijaviti.