Bolezen in zdravilo

Korona virus je naša življenja v vseh primerih obrnil na glavo. Stvari in dejanja, ki so nam bila do pred kratkim samoumevna, v teh časih niso več. Za mlade prav gotovo velja druženje z vrstniki in ostalimi znanci ter brezskrbno preživljanje podobnih trenutkov. Naenkrat se nismo mogli več sestajati v kavarnah in lokalih ali pa se prosto sprehajati tudi v poznih večernih urah. Občutek tesnobe je vsekakor prisoten, tega ni mogoče zanikati. Dragoceno nam je postalo vse to, kar smo do pred kratkim razumeli kot nekaj popolnoma običajnega.

Soočiti se moramo z dejstvom, da smo v zadnjih letih oziroma desetletjih živeli kar se da udobno življenje in si takšnega okolja, kakršno je danes z vsemi omejitvami nikakor nismo mogli predstavljati. Sploh pa ne, da bi se to lahko zgodilo v naši državi. Vse omejitve, ki so veljale do pred kratkim oziroma še veljajo, nam lahko nastavijo ogledalo kakšno življenje imamo in kaj lahko pri tem spremenimo ali izboljšamo. Vedno pa je ob vsaki omejitvi ogromno nejevolje in skrbi, a v teh časih je za skupno dobro potrebno, da se vsak posameznik nečemu odreče v korist vseh nas. Da bomo kmalu to bolezen premagali in ta čudni čas pustili za sabo.

A na nekaj pa je potrebo opozoriti. Virus je pokazal, kako smo kot družba nepripravljeni na spremembe. Kakršno koli upoštevanje novih pravil nam ne gre ravno od rok, če moramo za to kaj sami narediti. Za popolnoma nezahtevnim ukrepom, kot je nošenje maske v trgovini ali na prostem (ki sedaj ni več obvezno), je zadaj neverjetna količina jamranja, negodovanja ali zgražanja. Poleg tega ukrepa pa lahko zraven prištejemo še ukinjeni ukrep prepoved gibanja po 21. uri, zaprtje trgovin ob nedeljah in zaprtje fitnesov (kot da doma lahko le sediš na kavču in ješ čips!). To so ukrepi, ki nas praktično nič ne stanejo (razen nakupa maske) a smo postali tako brezobzirni, egoistični, da če česa ni možno narediti ali dobiti pomeni, da je to že skoraj konec sveta. Na levem polu bi ji že rekli diktatura (seveda le, ko je predsednik vlade Janez Janša). Tako smo kot družba postali zagledani vase (in v pametne telefone), da drugih in njihovih potreb ali želja sploh ne opazimo. Še vedno bi živeli enako kot prej, pa če virus je ali ga ni. Takšno čudno razmišljanje je plod več generacijskega pranja možganov o vseh mogočih »pravicah« in hkratnem pozabljanju, da imamo tudi dolžnosti, kot je na primer ne ogrožati zdravja in življenja drugega človeka. Neupoštevanje slednjega je pripeljalo družbo tako daleč, da marsikdo še v tem korona času misli le nase, za ostale in njihovo zdravje pa mu ni niti najmanj mar.

To se bo moralo vsekakor spremeniti. Ta kriza je lahko zdravilo in v razmislek ali kot posamezniki delujemo/razmišljamo tako, da nam spremembe, takšne in drugačne ne uničijo volje do življenja in nas spravljajo v obup in brezizhodnost. Ali smo se pripravljeni prilagajati in poiskati nove izzive, ki nam jih ponuja čas (digitalizacija, drugačne dnevne navade…) in kaj smo pripravljeni za to narediti. Jamranje in stokanje nas ne bo pripeljalo nikamor, le tonili bomo globje v brezup. Pokazalo pa bo (oziroma se že kaže) kako dekadentna, razvajena in nemogoča družba smo postali. In ja, tudi kritiko je treba znati prenesti.

Na nas je torej, kako se bomo v tej krizi znašli. To ni le zdravstvena ali gospodarska kriza, je predvsem kriza vrednot, ki nas spremlja že dlje časa, z epidemijo pa je le razgaljena do potankosti.