Cenzura je dokaz intelektualne manjvrednosti

Kdor ni intelektualno in duhovno sposoben, da bi dosegel določene družbene cilje ali interese se po navadi zateka k metodam nasilja. Pri tem ne gre nujno vedno za telesno nasilje, temveč se le to pojavlja v različnih oblikah. Najpogosteje se takšno nasilje definira drugače, da bi se slišalo bolj prijazno ušesom in da bi bilo opravičeno v očeh širše javnosti. Ideja »cilj opravičuje sredstvo« pa je nekakšno jedro vsake prikrite tiranije.

Mi, kot gibanje Tradicija proti tiraniji, že s samim imenom sporočamo naše glavno sporočilo in bistvo naših nazorov. Kljub temu nas zaradi različnih prostih interpretacij vsi naši nasprotniki definirajo kot nekakšno fanatično gibanje, ki zagovarja tiranijo in sovraštvo do drugačnih, kljub temu da tega v naših člankih, besedah in dejanjih ne boste našli. Nasprotno od tega najostreje obsojamo terorizem. Vendar pa so naši nasprotniki izurjeni v izkrivljanju resnice, laganju, napačnem interpretiranju in ustvarjanju raznovrstnih teorij zarot. Mi obsojamo vsako krivico in zločin. Ne glede na to se nas kot  identitarce cenzurira, ker očitno za naše paranoične nasprotnike predstavljamo nekakšno politično in celo kulturno nevarnost. Kakorkoli, mi zagovarjamo svobodo javnega govora in verujemo, da kot družba lahko napredujemo le če se vsi skupaj prenehamo bati resnice in ji damo prosto pot. Edino tako lahko duhovno in socialno dosežemo višjo družbeno stopnjo, ki bo v ravnovesju z naravnimi zakoni.

Dobro se zavedamo celotne politične zgodovine človeštva, in manipulacij ter zlorab socialnih veščin in orodij za ustvarjanje javnega mnenja. Zato na te zadeve ne gledamo tako naivno kot bi si naši nasprotniki mislili, ampak kot svobodoljubno gibanje, ki zagovarja resnico, kakršnakoli je, in se zavzema za trezen in objektiven pristop do vseh stvari.

V vsakem primeru sta cenzura in pregon vsake ideologije, kot tudi preganjanje političnih disidentov, predvsem znak strahu in intelektualne manjvrednosti ne glede na to, kdo se poslužuje takšnih sredstev. To je dejstvo, ki si ga moramo vsi priznati. Prej ko kot civilizacija to množično sprejmemo, prej bomo prešli na višjo družbeno stopnjo, ki nam bo dovolila zgraditi zares napredno civilizacijo na temeljih večnih zakonov narave.

Pri tem moramo poudariti, da se zavedamo, da je določeno obnašanje in izražanje nemoralno in celo škodljivo za skupnost in družbo, zato morajo obstajati pravila ali zakoni, ki varujejo ljudi pred nasiljem in zlorabami, otroke pa pred vsebinami, za katere še niso dovolj zreli. Za razliko od tega smo danes priča vsesplošni histeriji cenzuriranja vsega, kar ne ustreza politični oligarhiji, globalistom in neomarksističnim nazorom. O vsem kar ni po njihovem kalupu je praktično prepovedano javno govoriti. V nekaterih državah se to sankcionira z zakoni proti sovražnemu govoru, drugje pa se tisti, ki zagovarjajo politično nekorektne poglede soočajo s klevetami, grožnjami in medijskim linčem.

Osrednji mediji so v lasti ali pod nadzorom predstavnikov že omenjene politike, ki prevladuje v svetu, ali vsaj v zahodnem svetu. To trditev se da tudi preveriti, vendar pa to skorajda ni potrebno, saj je iz njihovih vsebin razvidno kdo je »naročnik« tovrstnega širjenja globalistične propagande na mnogo različnih načinov. Ti mediji, ne glede na to ali so »rdeči« ali pa »modri«, na koncu sprovajajo eno in isto voljo globalistične politike. Pri tem gre le za klasičen manipulativni pristop »deli pa vladaj«.

Osnovna dejstva nam govorijo, da jim primanjkuje intelektualne kakovosti in moči, saj so zmožni samo manipulacij, ki jih omogoča njihov kapital in korupcija. Le na takšen način lahko vladajo. Vsak, ki se zoperstavi njihovi politiki pa je grožnja, ki jo je treba ob prvi priložnosti odstraniti s silo, saj se nam ne morejo zoperstaviti intelektualno in duhovno na kulturen in miren način, ker se zavedajo, da prepričanja, ki jih zagovarjajo, slonijo na lažeh, izmišljotinah in nekaterih polresnicah. Če ne bi bilo tako, potem političnih disidentov ne bi preganjali, zapirali in kaznovali na različne načine. Če bi bili res kulturno in moralno nad nami, kakor trdijo da so, bi nas porazili na intelektualnem nivoju z dejstvi in ne bi potrebovali cenzure idej. Trenutno v medijih in na družbenih omrežjih obstaja novi trend »neodvisnih preverjevalcev dejstev« (ang. »independent fact checkers«), ki pa vsekakor niso zares neodvisni, njihovo preverjanje dejstev pa je v bistvu le farsa. Njihovo merilo za določanje tega kar je res in tega kar naj ne bi bilo res je že v naprej določeno po šabloni »kar ni v skladu s političnimi ali geopolitičnimi interesi globalistov je lažna ali napačna informacija in jo je treba takoj sankcionirati«. Debate ni, saj imajo oni zadnjo besedo. Prav tako ni prostora za dokazovanje. Preprosto, resnica je tisto za kar oni rečejo, da je resnica. To je sodišče brez možnosti zagovora, obrambe in pravice.

Za konec je treba poudariti, da čeprav nismo veliki ljubitelji ameriškega načina življenja, moramo priznati, da v ZDA ni absolutno vse tako slabo, kot nekateri radi trdijo. So dobre in slabe stvari. V sedaj že vse bolj oddaljeni preteklosti, ko so bile stvari v ZDA še nekako bolj ali manj urejene, so cvetele in skoraj nihče, ki je emigriral tja, se ni več vrnil nazaj v svoj rodni kraj, ne glede na to ali je bil iz Evrope ali pa iz kakšnega drugega dela sveta. Jasno je, da za marsikoga ni bilo vse »rožnato«, je pa bilo za mnoge tam bolje kot v njihovih starih domovinah. Eden od razlogov, da še danes ljudje »rinejo« v ZDA pa je staro prepričanje o svobodi. Gre seveda za prvi amandma, ki zagovarja religijsko svobodo, svobodo govora, svobodo tiska, in omogoča ljudem mirno zbiranje in pravico, da od vlade zahteva spremembe ali odstop, če večina ljudstva z njo ni zadovoljna. Ravno ta amandma je temelj močne in uspešne družbe. ZDA so začele propadati, ko so se začeli pojavljati prvi znaki agresivne marksistične filozofije in napori, da se cenzurira tisto, kar je nekoč veljalo za normalno, tradicionalno in moralno.

V boju proti cenzuri moramo biti preudarni in iskreni sami s seboj. Moramo se zavedati, da ima le resnica moč, da pripelje do pozitivnih družbenih in duhovnih sprememb. Vsako preganjanje drugačnih menj ima vedno nasprotni učinek in je brezplačna reklama za tiste, ki so preganjani. Od nekdaj so se stvari, ki so prepovedane in demonizirane mnogim ljudem ravno zato zdele zanimive, tudi če si tega niso vedno priznali.

Kot je rekel ameriški kolumnist in pisatelj Sam Francis: »Jasno in čvrsto moramo razumeti, da dominantna oblast v vseh prevladujočih ustanovah, medijih, šolah, univerzah, in v večini osrednje kulture, vključujoč umetnost in zabavo, ne dela ničesar, da bi ohranila tisto kar večina od nas spoštuje kot naš tradicionalen način življenja, temveč pravzaprav išče načine kako to uničiti, ali pa je preprosto ne zanima naše preživetje. Če želimo ohraniti našo kulturo, moramo strmoglaviti to dominantno oblast, ki nas ogroža«. Žal je globalistična prevlada tako močna ravno zaradi tega, ker s pomočjo cenzure onemogoča ideološke tekmece, to pa počne tako, da nadzoruje prav ustanove, ki jih omenja Sam Francis.

Jasno je, da je stopnjevanje cenzure in uvajanje nesmiselnih zakonov pokazatelj vse večje intelektualne šibkosti vladajočega sistema, ki je v paniki, saj se mednarodne liberalne elite zavedajo, da se čas njihove vladavine izteka. Cenzura političnih disidentov je jasen dokaz, da je vladajoč sistem intelektualno manjvreden, saj je njegov edini način, da se znebi tekmecev, uvajanje tiranije. Ko pa vladajoči sistem ogroža preživetje naroda in njegove kulture je upor dolžnost vsakega človeka, ki si želi živeti v svobodi in blaginji. Cenzura ideologij je orodje tistih, ki zlorabljajo moč in oblast zavoljo svojih lastnih interesov in jih resnica ne zanima, če ni v skladu s tem kar jim koristi.

Tekst je bil prvotno objavljen na: https://tradicijaprotitiraniji.org/2021/10/29/cenzura-je-dokaz-intelektualne-manjvrednosti/