Deklaracija zmot

Deklaracija o trenutnih razmerah v Ukrajini (DeTRUK) je uradni dokument Evropske unije, ki ga je sprejela EU dne 9.3.2022, objavljen v našem Uradnem listu (RS, št. 33/22). V dokumentu med drugim izražamo skupaj z EU podporo suverenosti, neodvisnosti, ozemeljski celovitosti ter nedotakljivosti mednarodno priznanih meja Ukrajine, obsojamo vojaško agresijo, ki jo Ruska federacija izvaja nad Ukrajino, kar je tudi napad na svobodo, demokracijo, vladavino prava, mir in varnost. Takšnih občih mest je v dokumentu nekaj ducatov, sledi okoli 9.000 sankcij, ki jih uvajamo Rusiji ter stotine tisoč ton orožja, ki potuje iz Evrope tja na bojišča, da bi se Ukrajina ubranila ruski agresiji.

Avtor se nahajam v težkem položaju kljubovanja Državnemu zboru matične države, članicam EU in zveze NATO in še kakšni državi. Nositi samemu breme milijonov nasprotjučih stališč je verjemite napor, ki presega domišljijo tistih, ki se niso uprli tako zajetnemu vsestranskemu fokusu. Enako sicer razmišlja ali čuti kakšnih 6 milijard zemljanov, vključno z najbolj kakovostnimi misleci zahoda, toda osamljenost te vrste predstavlja zajtno breme. Hudo obremenjenega sem se avtor počutil vse do 15.5.2023, ko je moja razmišljanja podprl nihče drug kot ukrajinski ultranacionalist Vitaliy Mosiychuk. Torej od tega dne je jasno: Ukrajini sta dve. Prva je Rusija – vzhodno od reke Dneper, druga je Ukrajina – zahodno od reke Dneper. Vsak napad Ukrajinske vojske vzhodno od Dnepra je agresija na ruski narod. Ne glede na stanje po mednarodnem pravu, ki ga že vsaj od rušenja Berlinskega zidu več ni, vojski Ukrajine in Nato zavezništva vzhodno od reke nimata kaj iskati. Zato bi moralo biti slovenskim politikom od 15.5.2023 dalje jasno, da agresija Rusije na Ukrajino tudi pojmovno ni mogoča, dokler le-ta ne zavzame ozemelj preko reke. Dokler se bori vzhodno se bori za Rusijo, v Rusiji, za tam živeče, proti ne moremo reči agresorski Ukrajini, temveč proti delu Ukrajine zahodno od Dnepra. Zatorej odpade sleherna možnost podpreti ozemeljsko celovitost Ukrajine, kajti ni ničesar, kar bi šlo pod pojem »suverenost, neodvisnost, ozemeljska celovitost ter mednarodno priznane meje Ukrajine«.

Kdo je torej zapisani Vitaliy Mosiychuk? Član ekstremnega krila Vrhovne Rade, odkriti privrženec nacista Stjepana Bandere, parlamentarec v času oblasti Petro Porošenka, ki se, razen s političnim ekstremizmom, ukvarja tudi s kemijo na najvišji ravni. Je predstojnik politehničnega inštituta Ukrajinske narodne tehnološke Univerze, doktor naravoslovnih ved. Kadar ni v prvih bojnih akustičnih vrstah domovine je zakopan v tehnologijo radijskih signalov in detekcij, s procesuiranjem katerih se ukvarja na visokem nivoju. »Dynamics of Bioimpedance Parameters on Three Frequencies During Ultrafiltration« je za sedaj njegovo najbolj priznano izmed 15 publiciranih del. Težko bi torej rekli da so njegove skrbi laične in njegovo gledanje na notranjo statiko države trivialno. Upam trditi, da ve o tem več od vseh naših 90 poslancev, vsaj čudno bi bilo, če ne bi. Razen iztrebljanja Rusov levo in desno od Dnepra se zapisani ukvarja s kemijo na najvišjem strokovnem nivoju. Je iz mesta Khmelnytskyi, v bližini katerega je bila 13.5.2023 skladiščena vojaška pomoč, prispela iz Velike Britanije, v obliki tankovskih izstrelkov z vsebnostjo osiromašenega uranijuma. Mosiychuk gotovo ne bi izgubljal dragocenega politično-znanstvenega časa, v kolikor bi izstrelke z uranom vred raznašalo onstran Dnepra. Zaskrbelo ga je rusko devastiranje vojaških shramb blizu mesta Khmelnytskyi, nahajočem se 320 km zračne črte od odrešujočega Dnepra. Naprave, ki merijo sevanje, so v tem mestu dne 13.5.2023 poskočile z običajnih 80-100 na 140-160 nanosievertov, kar je znanstveniku razkrilo, kaj se je nahajalo v razstreljenih objektih armade. Rusi namesto, da bi počakali nekaj tednov, kolikor je bilo treba za varen prevoz jedrskega darila na pravo stran reke in bojišč, so raketirali kar pri Khmelnytskem. Oblika posteksplozivnega videza je znanstveniku razblinila dvome, za kaj je šlo, pa je izdal javni poziv, naj evakuirajo otroke iz bližnjih vasi, gašenje pa nadaljujejo z roboti, torej ne da bi se gasilci približevali kraju požara. Neodvisno od doktorjevih pozivov se je kmalu izkazala resnost položaja, saj so v naseljenih območjih delovale dozimetrične patrulje, ki merijo sevanje v tokovih vetra iz gorečih arzenalov. Med eksplozijo v skladišču so se granate zrušile, osiromašeni uranijum pa je pod vplivom visoke temperature zagorel, nastal je radioaktivni oblak. Pri usedanju delcev je nastala sled radioaktivnega oblaka, ki je nevaren zaradi zunanjega in notranjega sevanja. Veter dviguje prah z onesnaženega območja, osiromašeni uranijum pa pride v človeško telo med dihanjem in povzroči notranjo izpostavljenost sevanju. Nepravilno skladiščenje izstrelkov z osiromašenim uranijumom v skladiščih v Hmeljnickem bi lahko okrepilo požar in poslabšalo posledice. Slednje je izjavil strokovnjak za jedrsko energijo Aleksej Anpilogov, ko je komentiral povečanje ravni sevanja po napadu na skladišče AFU, kjer bi lahko skladiščili strelivo z osiromašenim uranijumom, ter dal Mosiychucku prav.

Kot kaže je torej dr. Mosiychuk upravičeno zaskrbljen za pripadnike lastnega naroda, v katerem stanju se zna izgubiti nadzor nad mislimi – samocenzura preprosto poide. Kaj se je doktorju – vidnemu politiku,  članu parlamenta, predstojniku na univerzi zareklo? Citiram: »Ker oblasti o tem, ali so bili v skladišču izstrelki z osiromašenim uranijumom ne poročajo – priporočam lokalnim prebivalcem, da od tam evakuirajo otroke«. Doktor je očitno pozabil, da so topovski izstrelki z vsebnostjo jedrskega orožja, namenjeni pobijanju otrok v Ukrajini na vsak način! Toda v vzhodnem delu, čez Dneper! Logika preprostih stavčnih zvez razkrije freudovsko notranjost doktorjevih skrbi, ki jih deli celotna Ukrajina: tisti preko Dnepra niso Ukrajinci, njihovi otroci ne štejejo. Množična zastrupitev prebivalstva okoli Donecka je torej z vidika pravih Ukrajincev irelevantna, celo zaželjena, kolikor bo omogočila zavzetje.

Če bi zavest povprečnega Ukrajinca vsebovala tisto, kar jim naš Državni zbor aplicira, da bi naj torej bili enovita država, bi vidni doktor in politik misel oblikoval drugače: »Kaj ti izstrelki sploh iščejo v Ukrajini? Če ne bi povzročili škode tu, bi jo na vzhodu naše dežele; Ukrajince bi pobijali v obeh možnih inačicah!«. Doktor in politik tega seveda ni povedal, čeprav bi v našem Državnem zboru gotovo javkal, kako Ukrajino trgajo na kose, jo okupirajo, napadajo, mučijo in trpinčijo. Toda v trenutkih neposredne življenjske ogroženosti »pravih ukrajinskih otrok« mu je spodneslo samonadzor, pa je na trenutek zaigral iskreno. Javno je razkril tisto, česar se cela Ukrajina zaveda, kar želi, čaka in se mu nadeja, da bodo torej okupirali in izgnali v Rusijo vse ljudi onstran Dnepra. Le mi v EU in zvezi Nato se delamo, da so Ukrajinci monoliten narod, da Rusija napada kot granit enotno deželo. Ukrajinci dobro vedo, da so skozi celotno zgodovino razdeljeni med Ruse in »Hohole«. Prvi so del kulturološkega Vzhoda, drugi pa skupaj s Poljaki del med seboj skregane slovanske populacije, obrnjene druga proti drugi. Ukrajinska zgodovina se bo lahko začela odvijati v pravi smeri šele, ko se kraji desno od Dnepra priključijo Rusiji, kraji levo pa med seboj dogovorijo, kaj bo pripadlo Poljski, Madžarski, Romuniji, Moldaviji, kaj bo pa ostalo kot Ukrajina. In šele ta bodoča, realna Ukrajina bo lahko napadena in bodo lahko sprejemane deklaracije tipa omenjene uvodoma.

Upam, da bo slovenska politika, leva in desna, končno spoznala in priznala, da ne gre za agresijo države Rusije na državo Ukrajino, temveč za reševanje Rusov in Rusije pred Ukrajino in Ukrajinci. Kajti če nekdo hrani jedrsko orožje, da bi ga premaknili 500 km naprej, znotraj iste države, ne more biti pripadnik istega naroda.

Zvjezdan Radonjić