Povežite se z nami

Kolumne

Dominique Venner – Živeti v skladu z našo tradicijo

Objavljeno

dne

Odlomek iz knjige Dominique Venner – Histoire et traditions des Européens: 30,000 ans d’identité 

Vsako veliko ljudstvo ima izvorno tradicijo, ki se razlikuje od vseh drugih, je preteklost in prihodnost, svet globin, temeljni kamen in vir, iz katerega lahko po lastni volji črpamo. Gre za stabilno os v središču vrtečega se kolesa sprememb. Kot je rekla Hannah Arendt, je »avtoriteta, ki izbira in imenuje, prenaša in ohranjuje ter nam kaže, kje se nahajajo zakladi in kakšna je njihova vrednost«.

Takšno dinamično dojemanje tradicije se razlikuje od guénonske1 ideje o eni sami univerzalni in hermetični tradiciji, ki je domnevno skupna vsem ljudstvom in časom ter izhaja iz razodetja v neznanem »onkraju«. Dejstvo, da gre za izrazito ahistorično idejo, ni motilo njenih teoretikov. Njihovo prepričanje je, da sta svet in zgodovina zadnjih tri ali štiri tisoč let v nazadovanju, v usodni involuciji, ki je negacija sveta »tradicije« kot ga imenujejo, sveta zlate dobe, ki ga navdihujeta vedska in heziodska kozmologija. Treba je priznati, da je anti-materializem te filozofske smeri stimulativen. Po drugi strani pa je njen sinkretizem dvoumen do te mere, da se je kar nekaj njenih izvedencev spreobrnilo v islam. Prav tako je njena kritika modernosti povzročila le priznanje lastne nemoči. Nezmožna preseči velikokrat upravičene kritike in predlagati alternativen način življenja, se je tradicionalistična šola zatekla k eshatološkem čakanju na katastrofo.2

Kakovostna premišljevanja Guénona ali Evole se med njunimi privrženci včasih spremenijo v  neplodno retoriko.3 Ne glede na kakršnekoli pomisleke, ki jih imamo lahko glede Evolinih trditev, pa bomo vedno njegovoi dolžniki, ker je v svojih delih odločno pokazal, da obstaja onkraj vseh specifičnih religijskih referenc duhovna pot tradicije, ki nasprotuje materializmu, katerega izraz je bilo razsvetljenstvo. Evola ni bil le kreativni mislec, temveč je skozi svoje življenje potrjeval herojske vrednote, ki jih je razvil v svojih delih.

Da bi se izognili kakršnikoli zmešnjavi z običajnim pomenom starih, četudi spoštovanja vrednih tradicionalizmov, predlagamo neologizem, in sicer »tradicionizem«.

Za Evropejce, kot tudi za druga ljudstva, je lahko le njihova lastna tradicija avtentična. To je tradicija, ki se skozi vračanje k izvorom, specifičnim za evropsko dedno dušo, postavlja po robu nihilizmu. Za razliko od materializma, tradicija ne pojasnjuje višjega z nižjim, etike z dednostjo, politike z interesi, ljubezni s spolnostjo. Kljub temu ima dednost svojo vlogo v etiki, interesi svojo vlogo v politiki, in spolnost svojo vlogo v ljubezni. Vendar pa jih tradicija ureja v hierarhijo. Osebni in kolektivni obstoj oblikuje od zgoraj navzdol. Tako kot v prispodobi v Platonovem Timaju, suvereni duh, ki se naslanja na pogum srca, določa apetite. To pa ne pomeni, da se duha in telo lahko loči. Na isti način je pristna ljubezen obenem zveza duš in telesna harmonija.

Tradicija ni ideja. Je način bivanja in življenja, skladen s Timajevim načelom, da je »cilj človeškega življenja ustvariti red in harmonijo v svojem telesu in v svoji duši, ki odraža red kozmosa«. Kar pomeni, da je življenje pot k temu cilju.

Ob stopnjevanju kaosa nihilizma bo v prihodnosti želja po življenju v skladu z našo tradicijo postajala vse močnejša. Da bi se znova našla, se mora evropska duša, ki pogostro stremi k osvajanju in neskončnosti, vrniti k sami sebi skozi prizadevanja za samoopazovanje in znanje. Njena zelo bogata grška in apolonska plat nudi primer neizpodbitne modrosti, pomanjkanje katere bo postajalo vse bolj boleče. Vendar pa je ta bolečina neizogibna. Kdor hoče priti do zore, mora potovati skozi noč.

Za Evropejce pomeni živeti v skladu z njihovo tradicijo predvsem prebujanje zavesti in hrepenenje po resnični duhovnosti, ki se uresničuje skozi osebna premišljevanja ob stiku z višjo mislijo. Stopnja izobrazbe pri tem ne predstavlja prepreke. »Znanje o mnogih stvareh«, je dejal Heraklit, »nas ne nauči razumevanja«. Ob tem pa je dodal: »Vsem ljudem je dana sposobnost spoznavanja samih sebe in pravilnega razmišljanja«. Potrebna je tudi meditacija, čeprav strogost ni nujna. Ksenofan iz Kolofona nam daje naslednja precej prijetna navodila: »Sledeči pogovori morajo potekati pozimi ob ognjišču, ko ležimo siti na mehkem kavču, pijemo sladko vino in grizljamo prigrizke: »Kdo si ti med ljudmi in od kod si?«. Bolj zahteven Epikur je priporočal dve vaji: pisanje dnevnika in dnevno izpraševanje vesti. Tako so ravnali stoiki. Z Dnevnikom cesarja Marka Avrelija so nam posredovali primer za vse duhovne vaje.

Ustvarjanje zapiskov, branje, ponovno branje, učenje, dnevno ponavljanje nekaj aforizmov od kakšnega izmed avtorjev povezanih s tradicijo, to je tisto, kar nam daje oporo. Homer ali Aristotel, Mark Avrelij ali Epiktet, Montaigne ali Nietzsche, Evola ali Jünger, pesniki, ki povzdigujejo, in pisci spominov, ki nas spodbujajo, da se oddaljimo. Edino pravilo je, da pri uživanju ob branju izberemo tisto kar nas povzdiguje.

Živeti v skladu s tradicijo pomeni prilagoditi se idealu, ki ga uteleša, razvijati odličnost glede na svojo naravo, znova poiskati svoje korenine, prenašati svojo dediščino in biti združen s svojo vrsto. Prav tako pomeni znebiti se nihilizma, tudi če se moramo pretvarjati, da spoštujemo družbo, ki ostaja podrejena nihilizmu skozi vezi poželenja. Za to je potrebna določena skromnost, kot je določanje samoomejitev, da bi se osvobodili okovov potrošništva. Pomeni pa tudi znova odkriti poetično dojemanje svetega v naravi, v ljubezni, v družini, v užitku in v dejanjih. Živeti v skladu s tradicijo pomeni tudi dati obliko svojemu obstoju, tako da smo zahtevni do samih sebe in da je naš pogled usmerjen k prebujeni lepoti v našem srcu, namesto h grdoti razpadajočega sveta.

↩ Rene Guénon je bil eden vidnejših avtorjev tradicionalistične šole.

↩ Na splošno gledano, je pesimizen, ki je neločljivo povezan s kontrarevolucionarno mislijo – od katerega pa se Evola razlikuje – obseden z obliko (političnimi in družbenimi ustanovami) na škodo bistva stvari ( ki vztraja navkljub spremembam).

↩ Akademik Marco Tarchi, ki se je dolgo posvečal Evoli, je pri njem kritiziral sterilen diskurz, ki se osredotoča na sanje o »bojevnikih« in »aristokratih«. (glej revijo Vouloir, Buselj, Januar-Februar 1991. Omenjeno revijo ureja filolog Robert Steuckers)

Prispevek je bil prvotno objavljen na: https://tradicijaprotitiraniji.org/2022/06/27/dominique-venner-ziveti-v-skladu-z-naso-tradicijo/