Povežite se z nami

Kolumne

Ekskluzivna kolumna Zvjezdana Radonjića – Stranpota idej slovenske desnice

Objavljeno

dne

Če odmislimo akutno nevarnost ultimativne vojne, zmožne uničiti človeštvo, je tudi siceršnje stanje
odnosov v svetu težavno. Male države si enostavno ne smejo privoščiti intelektualnega nereda; desnica,
ki druži nacionalno zavedne sile, mora ponuditi enoznačna, operativna stališča. Pretežen del slovenske
ideološke desnice je v precejšnji zmedi, nesposoben dojeti temeljnih ideoloških izhodišč, pomanjkljivo
seznanjen z deli sodobnih mislecev. Iz dneva v dan ponavlja mantre, ki so daleč od realnosti.

Vzemimo zgolj nekaj svežih medijskih objav. Tako viden kulturni poslanec desnice Mitja Iršič nedavno v
prispevku »Levici je preko neomarksistične akademije uspelo vzgojiti medijsko vojsko pristnih vernikov«
med drugim: »Slovenski mediji imajo veliko večjo moč prepričevanja kot ruski. Ruski so tako smešno na
strani ruskih fašistov, da jih nihče ne jemlje resno, zato mora Putin stopnjevati stalinistično represijo.«
Če povsem odmislimo docela neprimeren slog pobalinskega izražanja, je v prvi vrsti moteče mešanje
medijskih fašistov in oblastvenih stalinistov, kar je oboje maloumno. Nadalje: »Slovenske univerze
ustvarjajo homogene izdelke. Mlade novinarje, ki radi poslušajo Dolarja in Žižka. Mlade novinarje, ki so
prepričani, da moramo sprejeti čim več migrantov, ki komaj čakajo, da povedo kakšno krepko o krivdi
Evrope in Slovenije, ko tihotapci pustijo, da v Kolpi utone kak migrant. Mlade novinarje, ki so prepričani,
da je edina pot do pravičnosti socialistična redistribucija premoženja bogatih. Mlade novinarje, ki so
resnični verniki v veliko orwellovsko državo.« Zopet zmešnjava pojmov, pa se v istem miselnem sklopu
znajde nacionalno zavedno preprečevanje migracijskega navala, nepojmljivo veličanje vrednot Evropske
unije in antikomunistične mantre. Dr. Denis Poniž v prispevku »Ob up: komunizem«, med drugim: »Pa
ne mislimo samo na materialne ostanke sistema … ki ga že več mandatov upravlja človek, za katerega se
zdi, da je ušel iz kakšnega romana Milana Kundere, pohlepen aparatčik, oboževalec putinovske Rusije.
Slovenija se ni otresla komunizma na mentalni ravni, še več, mentalna raven postaja vedno bolj
ideološko nestrpna do tistih, ki izražamo odpor do vsega, kar nam ponujajo fanatični častilci sistema in
njegovih predstavnikov, za katere obstaja samo ena beseda: zločinski izvajalci zločinskih idej. Častilci zla
in njegovih izvajalcev. Oboževalci državnega terorizma.«. Zmešnjava pojmov, morda še hujša kot pri
gospodu Iršiču, tlačenje sodobne ruske oblasti med komuniste, častilci sistema, ki ga več ni in podobno.
V Domovini z dne 21.7.2022 odgovorni urednik Tino Mamić v uvodniku: »Leta 1945 je bilo precej
podobno kot danes. Na žalost so prišli neizobraženi ljudje iz gozda, mestoma polpismeni, mnogi tudi
brez vsake kulture, nekateri pa celo s kriminalno preteklostjo. Edino, kar je štelo, je bila rdeča
izkaznica.Tudi današnji svobodnjaki hočejo dobiti oblast v vsaki pori družbe.« Kot da bi bili v letu 1945 in
kot da je možno s tedanjimi posegi reševati popolnoma drugovrstna sodobna vprašanja. Enako naprej:
»Hočejo popolni nadzor. Totalni. Temu se reče totalitarizem«. Tipično pripisovanje totalitarizma
ideologiji, ki je na slovenskem mrtva desetletja, ne da bi postavil totalitarno v tekoče okvirje.Portalist
Dejan Steinbuch, na fonu Mitje Iršiča: »Slovenija v tej globalni godlji deli usodo Evropske unije in le
zaradi nenavadno aktivne in entuzijastične vloge prejšnje vlade je do ruske invazije zavzela zelo načelno
in tudi nepričakovano ostro stališče. Desnica je očitno vseeno sposobna malce bolj odločne zunanje
politike … Levica, ki je trenutno na oblasti oziroma misli, da je, še vedno ni naredila domače naloge in
preštudirala zgodovine zapletenih odnosov med SZ in Titovo Jugoslavijo. Ko bodo mladi tovariši vzeli v
roke Kardelja, Dedijerja ali Djilasa, se jim bodo počasi razkadile njihove zablode o Rusiji, panslovanskem
bratstvu in podobne romantične fantazme«. Kot da bi imeli naši problemi s soroševsko oblastjo kaj opraviti z Rusijo ter kot da bi bilo za reševanje tekočih danosti pomemben odnos med SZ in SFRJ, Kardelj,
Dedijer ipd, ter zgrešenem očitku, da je katerakoli oblast Slovenije upoštevala kakršnokoli bratstvo.
Direktor RTS Uroš Urbanija: »…postavilo se mi je vprašanje, kam gre slovenski medijski prostor? Ne bi si
želel, da slovenski medijski prostor postane zrcalna slika ruskega. Tam lahko spremljamo, kako novinarji
delajo z roko v roki z režimom. Za Slovenijo si želim, da do tega ne pride … To je razmišljanje, ki spominja
na razmišljanje belcev v Južni Afriki v času aparthaida…«. Preposto bega tolikšna količina patološke
navezanosti na ruski prostor, s katerim nas ne veže in nas ni nikoli vezalo nič, pa namesto analize
stvarnih referenc tavamo kot gosi v megli, se zaletavamo v razglabljanja o nečem, kar nam je tisoče
svetlobnih let daleč, nima prav ničesar z nami. V zgodbo vpletamo še sam jug afriške celine v obdobju
ispred več kot pol stoletja. Naprej: »V bistvu je dolžnost vsakega, ki lahko karkoli prispeva k temu, da
ubrani temelje demokratične države, demokracije, da naredi vse, kar je v njegovi/njeni moči«, kot da bi
Rusija in Južna Afrika imeli karkoli s stopnjo naše demokracije. Dr. Franci Kindlhofer nedavno tega, po
provokaciji senatorke Pelosi z obiskom Tajvana: »Iz izkušenj bi si morali enkrat za vselej zapomniti, da
diktatorski režimi, posebno še komunistični, priznajo kot partnerje samo tiste, ki se jih bojijo, ker lahko
povzročijo njihovo lastno pogubo in izgubo moči. To nam mora biti vsem jasno, odkar imamo opraviti z
rusko agresijo v Ukrajini, ki sicer ne izhaja direktno s strani komunistične države, vzroki zanjo pa kljub
temu tičijo v preteklem komunističnem sistemu. Danes vemo, da so bili vsi poskusi zbliževanja zahoda,
vključno z sodelovanjem v Natu, s strani Vladimirja Putina razumljeni kot šibkost demokratičnega
zahoda, ki jo je treba izkoristiti.«. Duhamorno iskanje vzrokov tekočih stanj v prazgodovini, ocenjevanje
vojaškega posega, ki nima prav nič s položajem naše države, brezplodno mrcvarjenje preteklosti, z
nerazumevanjem gospodarstva in družbenih razmer sedanje Kitajske in Rusije, dodajanje komunizma
vsenaokoli, brezmejno časščenje zahodne kulture.

Že iz nekaj zgornjih, izrazito tipičnih ocen, kakršnih je na slovenski desnici stotine, podobnih druga drugi
kot jajce jajcu, sterilno brezpredmetnih, neživljenjskih, zaznavamo odsotnost kritične, sodobne misli,
pristopa na desnem polu, ki je edini, ki obeta rešitev. Prepuščeni pragmatičnemu nasilju globalnega
liberalizma, izraženega v ukradenih volitvah in prihodu na oblast globalistično podprtih liberalnih
struktur, korumpiranih, nesposobnih, slovenskofobičnih, grabežljivih, neodgovornih, razosebljenih,
slovenska ideološka desnica ne zmore izstopiti iz boja z veternicami, iz povojnih let, antikomunistične
gonje, jamske rusofobije in podobnih viž, ki jih je čas deplasiral, razvrednotil, pa se ji namesto resničnega
nasprotnika – zahodnega globalnega liberalizma prikazujejo komunisti, ruske kohorte pod Triglavom,
Južnoafričani, kitajski komunisti ter bogve še kdo.

Desne politične stranke dajejo vtis, kot bi komaj čakale, da so se znebile oblasti, zmožne le še slabo
odmevajočih kritik režimskih nepodobščin. Katoliška in protestantska cerkev se vedeta, kot da bi se
nahajali v 17. stoletju, gluhi in slepi za sodobne izzive, daleč od aktivizma, vdani v osip članstva,
pretirano obrnjeni v posvetne vrednote. V posledici težav na desnem polu je narod prepuščen neuki
oblasti; politične sile, sposobne potegniti voz iz blata, so odstranjene iz resnega političnega življenja,
intelektualni pool desnice pa, kot zapisano, izgubljen v preteklosti, irelevantnem, zmotnem, kot bi kuhali
bograč iz vseh mogočih sestavin več ne vedoč, kaj trpajo v lonec in zakaj.

Kaj je torej jedro, bit ideološke sterilnosti?

Vsepoprek se torej vrstijo naslovi, polni antikomunizma, kot bi bili v letu 1945. Še vedno je fokus na
zlodelih pred tri četrt stoletja. Kot da bo obračun s teorijo in prakso te odmrle ideologije in prakse
prečistil vidike, nas rešil desetletij reciklaž LDS, globoke države, izrojenih varnostno-obveščevalnih služb.
Slovenijo resda vodijo isti ljudje, nekoč »komunisti«; enako kot v »komunizmu« državna in javna uprava
ne delujeta, pravosodje, zdravstvo in še kaj je nemara v še slabšem stanju kot nekoč, kar vse skupaj s
komunizmom ni v povezavi. Enako kot so zlorabljali komunizem sedaj levi oblastniki zlorabljajo nekaj
drugega; zamejitev teh sil zgolj na komunizem je na meji zdravega razuma. Slovenska desnica, ko se bori
proti mrtvi, neobstoječi ideologiji, pušča ob strani tisto sodobnost, ki nam razjeda nacionalno državo –
sodobne globalistične liberalne naddržavne elite, katerih naloge izvršujejo nekdanji »komunisti«.
Desničarji, ki menijo, da so transformacije LDS od prve povojne do slednje golobovsko-LBGT-jevske
posvečene restavraciji komunizma, so preprosto skregani z razumom. Svoboda in pred-svobode nimajo
ideologije – so uslužbenci mednarodnega globalnega kapitala, bruseljsko-washingtonsko-londonskih elit
z ozadji, ki se ne gredo komunizma. Če bi se te elite šle komunizma, kar je blazen očitek, bi naši
oblastniki bili še vedno komunisti; ker globalisti s komunizmom nimajo nič, so naši oblastniki vse prej kot komunisti.

Razen komunizma ima slovenska ideološka desnica še dodatni priljubljen sklop sovražnikov – države,
katerih notranji politični redi ne temeljijo zgolj na surovi vladavini osebnostnih pravic, temveč jih
upoštevajo kolikor so v skladu z nacionalnimi interesi. Načini, kako urejajo svoje notranje odnose, so od
potreb Slovenije oddaljeni kot rob vesolja. Nenehno praskanje kjer nas ne srbi sicer ponuja nadomestno
zadovoljstvo intelektualnega petinga, toda moti, zavira percepcijo dejanskih problemov.

Večina slovenske ideološke desnice ne zmore zaznati preproste preproščine: globalne liberalne sile, ki
uničujejo nacionalnosti, so tiste, ki se več desetletij postavljajo po robu vsemu, kar ni na morfiju
individualnih človekovih pravic kot jedra sodobne pravne države. Daleč od tega, da so osebnostne
pravice in pravna država kaj škodljivega; sami po sebi sta del primernih vrednostnih nastavkov,
metodološki pripomoček k regulaciji družbenih nijans in nudenja osebne varnosti glede zlorab državnega
aparata, toda predstavljajo le del rešitve, nikakor pa niso izključna paradigma sodobnih danosti. V
utemeljitev zgornjega povzemam svetovna znanstvena izhodišča, ki bi jih slovenska desnica morala
upoštevati, če želi voditi ljudi k sodobni, delujoče države primerne socialno-ekonomske perspekitve,
primerljive z uspešnim delom zahoda.

Izraelski teološko-nacionalni mislec Yoram Hazony je leta 2018 izdal knjigo »The Virtue of Nationalizm«,
v kateri vrsti esencialne zaključke. Sodobnost zadnjih desetletij se mu razkriva kot hurikanski boj
nacionalnih držav z nadnacionalno liberalno nad-državo, kateri pripriše najpomembnejše opredeljujoče
lastnosti: liberalizem, imperializem, globalizem, nasilje poenotene pravne regulative, talilnico narodov.
Podčrta misel slovitega angleškega konservativca Jeremy Rabkina, iz dela »Law without Nations?«, 2012,
da so se ZDA po Hladni vojni oddaljile od prvotnega koncepta nacionalnih neodvisnosti, zahtevajoč
vzpostavitev tako imenovanega svetovnega pravnega sistema, katerega je potrebno vsiliti vsem
narodom, s sredstvi ameriške moči. Imperialni fokus spremlja od prastarih časov, preko Rimskega
cesarstva, Rimokatoliške imperialne vizije srednjega veka, Prvega in Tretjega nemškega Rajha, do
sodobnih Pax Americana in Evropske unije. Zapisane modalitete totalitarno-liberalnega ostro zoperstavi
ideji in praksi nacionalnih držav tipa Kitajske, Izraela, Rusije, Anglije, Poljske; temeljno izhodišče
imperialno-liberalnega je stališče, da je mir in napredek sveta pogojen z enotno nadoblastjo, ki izključuje
samostojno upravo nacionalnih držav. Pozove se na Grosby-ja, Padgen-a, Mattingly-ja, ki po vrsti trdijo,
da je izročilo krščanstva tisto, kar predstavlja stvarno zasnovo nacionalnim državam, obrambo pred
nasilno oblastjo univerzalih imperijev. Nacionalne države, ki promovirajo nadindividualne dobrine
plemena, družine, vzajemnosti, skupinskosti, vere, so prava zasnova organizaciji človeškega rodu.
Poudari pomen protestantizma, ki se zoperstavi Rimokatoliški univerzalni papski državi kot imperialni
tvorbi, povezani s posvetnimi kralji. Po Adrianu Hastingsu je protestantizem tisti, ki je artikuliral
edinstvene nacionalne tradicije narodov, zoperstavljenih ideji, institucijam vatikanske nadsuverenosti v
smislu univerzalnega imperija.

Strnjen prikaz liberalnega sistema kot temeljnega, praktično edinega sovražnika nacionalnemu, prične
pri Johnu Locku, »Second treatise« – Druga razprava o vladi iz 1689, v katerem se nacionalno suverenost
črpa iz svobodne volje posameznikov, zoperstavljene krščanskim tradicijam družine, države, naravnega
prava, običajem, človeški povezanosti. Redukcijo človeške narave in motivacije na individualno svobodno
voljo, potem katere se vsakdo kot izolirana edinka združuje z ostalimi, uporabi kot strukturni prehod v
socialno situacijo oblikovanja človeške skupnosti kot fame seštevka odtujenih samostojnih oseb. Kot je
zapisal v 119. oddelku: »Vsak človek je naravno svoboden, nič ga ne more postaviti v podrejenost
zemeljski sili, razen lastne privolitve«. Locke torej docela negira osnovne občečloveške vezi, ki so tekom
zgodovine oblikovale skupnosti, vključno z narodi in državami. Motiv oblikovanja države Locke ne
zaznava v lastnostih človeškega bitja, temveč v potrebi, izogniti se negotovosti neorganiziranih stanj,
vsled česar prenaša posameznik del svobode na nadčloveške liberalne institucije. Prav ta degradacija,
redukcija človeka na potrebo po varnosti življenja ter lastnine predstavlja brez ostanka notranji duh
celotnega liberalnega razvoja, vključno z današnjimi tvorbami Evropske skupnosti, Nata in podobnih
ekonomističnih entitet. Obstoj meja med državami in narodi kot atribute državnih pristojnosti pripiše
osebni pokvarjenosti: »Če bi ne bilo te pokvarjenosti in zlobe degenerirancev, bi ne bilo potrebe po
izločitvi iz občečloveške skupnosti« (128. oddelek). Notranja imanenca LDS in vseh njenih personalnih
transmisij (če se vrnemo na domača tla, sledeč Locke-ju), je uničevanje naroda, omejevanje suverenosti,
vse v nasprotju s hriščanskimi koreninami človekove biti, zaradi materialnih in idejnih interesov globalnih liberalnih struktur.

Po propadu Tretjega Reicha, kateremu Yoram Hazony upravičeno zanika nacionalno bit se liberalne
države povojneg Zahoda preusmerijo v diskreditacijo same ideje obstoja nacionalnih držav kot
povzročiteljic svetovne tragedije, kar je torej daleč od resnice. Če bi bil Tretji Rajh nacionalna država, bi
ne razvil arijevske imperialne prakse, ki mu je, v duhu Rimskega cesarstva, narekovala svetovno
upravljanje, nadvlado nad narodi; kljub poudarjeno nacionalni noti notranjega razvoja je ekspanzivnost
navzven vendarle prevladujoč substrat – sama notranja motivacija družbenosti ni tisto, kar je Tretji
Reich širilo izven meja. Pod pretvezo torej, da je bil Tretji Rajh nacionalen in ne globalen, je oče Evropske
unije Konrad Adenauer prestavil mehanizme oblasti iz držav v nadnacionalne okvirje, češ da bi preprečil
ponovitev nemškega nacizma. Ta globalistični pokvarjenec je v prihajajočih desetletjih prispeval k
utopitvi evropskih nacionalnih držav v liberalno Evropsko unijo, z vojaškim krilom NATO. Mason in
bančni oproda je v delu »World Indivisible with Liberty and Justicefor all«, 1955 zapisal: »Obdobje
nacionalnih držav je končano. V Evropi se moramo osvoboditi navade razmišljati v sklopu nacionalne
državnosti. Evropski sporazumi so oblikovani tako, da onemogočijo prihodnje vojne med evropskimi
narodi; če ideja Evropske unije preživi še 50 let v Evropi več ne bo vojn«. Rešitev je torej v ukinitvi
sistema nacionalnih evropskih držav, da bi se omogočil mir.

Margaret Thatcher je kaj kmalu v »The Path to power leta 1995« vizionarsko zapisala: »Prevlast Nemčije
v Evropski skupnosti je takšna, da ni mogoče sprejeti nobene večje odločitve v Evropi mimo nemških
želja. V predmetnih okoliščinah Evropska unija zgolj veča nemško moč, namesto da bi je omejila!«.
Nemška dvomilenijska imperialna univerzalistična tradicija v povezavi s Pax Americana je torej vtkana v
sodobni naddržavni liberalizem, ki se je po celem svetu razlil s prisilo, tehničnim razvojem, na vse možne
načine, s končno nalogo sterilizirati nacionalne države, jih onemogočiti, jim postaviti sistem notranjih
zavor, polen pod noge, jih omamiti s potrošniško agendo v cilju prastarih imperialnih teženj po obči
dominaciji. Kot zapiše Yoram Hazony: »Zaljubljeni v lastno vizijo prezirajo naporen proces posvetovanja z
množico narodov, za katere verjamejo, da bi morali sprejeti globalna izhodišča o tem, kaj je pravilno.
Tako kot vsi zgodovinski imperialisti izražajo gnus, prezir in gnev do tistih, ki nasprotujejo njihovi viziji
miru in blaginje, namesto uživanja v enormni koristi, če bi se mirno prepustili in podredili njihovem
sistemu.« Sodobni liberalni imperializem se torej pojavi kot preprosta, neinventivna reinkarnacija
cenenih srednjeveških razprav med papeži in cesarji o tem, kako operativno upravljati z mednarodnim
imperijem. Toda kljub tehničnim razhajanjem težijo vse frakcije znotraj tabora liberalnega imperializma k
dosegi sveta, v katerem so liberalni principi kodificirani kot univerzalni zakon, vsiljeni narodom, po
potrebi z vojaško silo. Morda najbolj pokvarjeni ideolog Ludwig von Mises v delu »Liberalism in the
Classical Tradition« zapiše: »Največje ideološko vprašanje je, ali bomo uspeli po celem svetu doseči
miselni okvir za nič manj od brezrezervnega, nepogojnega sprejemanja liberalizma. Liberalen način
mišljenja mora zajeti vse narode, liberalna načela morajo prežeti vse politične institucije, v kolikor želimo
ustvariti pogoje za mir in izničiti razloge za vojne«. To nekoč ekstremno stališče predstavlja običajno
konvencionalno liberalno izhodišče sodobnosti.

Del razmišljanja o sodobnem liberalizmu Yoram Hazony sklene z analizo poenotenja medijskega
prostora, odstranitvijo, marginalizacijo mislecev, ki si drznejo poročati izven main-streama, širitvijo
agende naddržavnosti po celem svetu, tehnikami doseganja mehanizacije vsiljenih predstav.

Izhajajoč iz zapisanih teoretičnih podmen, o katerih se slovenska intelektualna desnica žal ni poučila, je
jasno, da nam je globalistični sektor pripeljal skozi pokradene volitve na oblast Svobodo, v cilju najedanja
nacionalne države. Evropska unija, ki je neposreden izraz Kantove moralne superiornosti mednarodne
vlade, nas je torej pritisnila s polnim bremenom Rotchildov, Sorosev, Tuskov, Von Leyenovih in ostalih
pojavov brezosebnih person.

Medtem, ko se borimo proti Kardelju, Trgu nebeškega miru, ruskemu svetu in ostalim za nas
irelevantnim pojavom tonemo v globalni liberalizem, ki nas bo stal morda celo naroda in države, nam
instaliral večno levico prečiščenega ekonomocentričnega tipa. Medtem, ko vodimo ideološki boj proti
Kidriču in reliktom preteklega, dušeč se v sovraštvu do narodov, s katerimi si ne moremo pomagati v
boju z našimi težavami, ki pač niso njihove, se odrekamo institutom državnosti. Lamentacija o tujih
vrednostah nas vodi stran od zaščite lastnih, zatikamo se v odvečne trivialnosti z občutkom, da smo
enormno pametni, čeprav enaki številnim narodom, ki izgubljajo tradicionalno bit.

Ko se bo desnica pripravljena spopasti z dejstvom, da nam faktorji, ki jih malikujemo po korakih jemljejo,
kar smo skozi zgodovino mukoma pridobivali, bo zmogla iz sebe iztisniti kaj življenjskega, predmetnega.
Do tedaj bo v nepopisni zmedi, v kateri se mešajo vzroki s posledicami, ključno z nepomembnim,
načelno s pratičnim, deklarirano z zalednim, bistveno z nebistvenim. Namesto akcijskega načrta, kako
ostati del zahoda, katerega vrednote delimo, ne da bi prepustili atribute pristne nacionalnosti, se bodo
vrstile odvečne kritike ideologij in režimov onstran sleherne relevance.