Ekskluzivna kolumna Zvjezdana Radonjića za Nacionalno tiskovno agencijo – “PARALELE”

(Prispevek je originalno objavljen v publikaciji  v ZDA, pa je zaradi avtorskih pravic, precej spremenjen)

I.

V povezavi z vojno v Ukrajini in sklopom dejavnosti  civiliziranega zahodnega sveta, smo tudi v Sloveniji priča sprejemanju mednarodnih sankcij zoper agresorja Rusijo. Vrstijo se izjave tipa: enotnost Evropske skupnosti, obramba demokracije, dolžnost trpeti odpovedi; ukrajinsko stran se oborožuje, vrstijo se politični obiski najvišjih predstavnikov tujih držav. Dnevno se vrstijo sankcije in obsodbe s strani Evropske unije, izdanih je več deklaracij, izjav, notranjih in zunanjih aktov, usmerjenih zoper Rusijo.

II.

Kot vemo je pred kratkim – marca 2011 potekala dejavnost zveze NATO na območju Libije. Rezolucija OZN št. 1973 z dne 17.3.2011 je predstavljala pravno podlago vojaškemu posegu: »With ten votes in favour and five abstentions, the UN Security Council’s intent was to have an immediate ceasefire in Libya, including an end to the current attacks against civilians, which it said might constitute ‘crimes against humanity’ … [imposing] a ban on all flights in the country’s airspace — a no-fly zone — and tightened sanctions on the [Muammar] Qadhafi regime and its supporters.” Napad je sledil že čez dva dni, kar ne more biti tolmačeno drugače, kot da so OZN zgolj formalno pokrile mesece pripravljano posredovanje. Tako obsežnih vojaških operacij se namreč ne pripravi v 48 urah. Naj spomnimo, da je zveza NATO med operacijo izvedla 26.323 letalskih naletov, izstreljenih je bilo okoli 1.100 tomahawkov, uničena  vojaška infrastruktura oboroženih libijskih sil, likvidiranih več sto vojakov, brez sojenja usmrčen zakoniti predsednik države. Ubitih je bilo več tisoč civilistov po različnih krajih države, posledice posega so državljanska vojna, ki traja 11 let, razpad nekoč za afriške razmere vzorno delujoče države ter begunska kriza, kar vse je povzročilo nadaljnje desetine tisočev mrtvih.

OZN je z rezolucijo zamejila, dovolila vojaški poseg v cilju predvsem zaščite civilnega prebivalstva, ki bi naj trpelo pod napadi oboroženih sil države, kar bi naj dosegli le in zgolj z uvedbo cone prepovedi letenja, dosego premirja in uvedbo sankcij zoper pripadnike režima. Rezolucija devastacije države ne predvideva, pa bi bilo vse mimo in nad deklariranimi cilji poseg v nasprotju z rezolucijo OZN.

Splošna kritična ocena vojaškega posega gre v dve smeri.

Izpodbijanje podpore OZN za poseg te vrste. Poseg se sklicuje na Mednarodno sprejeto definicijo OZN o odgovornosti za zaščito prebivalstva iz leta 2005: »Vsaka posamezna država je odgovorna za zaščito svojega prebivalstva pred genocidom, vojnimi zločini, etničnim čiščenjem in zločini proti človečnosti. . . To odgovornost sprejemamo in bomo ravnali v skladu z njo. … Mednarodna skupnost je prek Združenih narodov odgovorna tudi za pomoč pri zaščiti prebivalstva pred genocidom, vojnimi zločini, etničnim čiščenjem in zločini proti človeštvu. V tem okviru smo pripravljeni sprejeti kolektivne ukrepe, pravočasno in odločno, prek Varnostnega sveta … če bodo miroljubna sredstva neustrezna in nacionalne oblasti očitno ne bodo zaščitile svojega prebivalstva pred genocidom, vojnimi zločini, etničnim čiščenjem in zločini proti človečnosti.« Glede na znano razmerje moči v enopolarnem svetu, ki je v letu 2005 poznal eno samo silo – ZDA z NATO zaveznicami, ne gre dvomiti, da je bila definicija iz leta 2005 kot podlaga Rezoluciji št. 1973, narekovana od ZDA, kot splošna podlaga za poljubna vojaška posredovanja po državah, ki niso bile po godu geopolitičnim interesom vladarjev sveta. Spomnimo na intervencijo na ozemlju ZRJ marca 1999, ki je potekala brez privolitve OZN, kar je bilo utemljevano z zaščito albanske manjšine pred genocidom, vojnimi zločini, etničnim čiščenjem in zločini proti človeštvu ter kasnejše poskuse, razglasiti dogajanja v Srebrenici za genocid mimo vseh regul prava, kot podlago za raketiranja položajev Srbov. ZDA torej z zgornjim aktom zagotovijo splošno legitimiteto vseh preteklih in bodočih lastnih agresij nad državami in državljani celotnega sveta.

Nespoštovanje rezolucije. Po prevladujoči oceni je bil poseg zveze nasproten črki rezolucije, kajti ni šlo za zaščito prebivalstva pred dejanskimi in domnevnimi režimskimi zlorabami, temveč za prekomerno, neselektivno prisilo, v cilju strmoglavljenja režima in doseganja ekonomskih ciljev, predvsem Francije in Italije na planu nadzora nad naftnimi nahajališči in plasmajem libijskih deviznih rezerv v njihovih bankah kot tudi naprej navedenih naftnih interesov ZDA. The New York Times je citiral nekdanjo direktorico političnega načrtovanja Hillary Clinton, gospo Anne Marie Slaughter, ki je izjavila, da: »nismo poskušali zaščititi civilistov na Gadafijevi strani«. Analitiki opozorijo, da so operacije zveze daleč presegle kakršen koli mandat ‘zaščite civilistov’, kar kaže na spremembo režima kot prednostno naloga Natovega delovanja. Resnična narave posega je  razvidna iz prekomernih vojaških akcij. Na primer bombardiranje Gadafijevih sil v Sirti,  v veliki meri neupravičeno, saj je Gadafijeva vojska predstavljala zanemarljivo grožnjo lokalnemu prebivalstvu, ki je enoglasno podpiralo Gadafijev režim, pa je bila taktična odločitev osredotočena na pogrom libijske vojske namesto blaginje ljudstva.  New York Times je citiral namestnika libijskega zunanjega ministra Khalida Kaima, ki je trdil, da so “zračni napadi v Ajdabiji in okolici prizadeli vladne enote, ki niso napredovale, temveč mirovale. Po Kalimu so: “ameriške in evropske sile prekoračile mandat Združenih narodov in Nata z zagotavljanjem neposredne zračne podpore upornikom, namesto da bi  vzpostavile območje prepovedi letenja ali zaščitile civiliste. Poročilo Nata je navedlo, da je bilo: “od začetka  operacije izvedenih skupno 26.323 naletov, vključno z 9.658 udarnimi naleti”. Glede na to, da je Nato izjavil, da je: » intervencija namenjena zaščiti libijskega ljudstva«, ni jasno, čemu je izvedel povprečno 150 zračnih napadov na dan, ubil na stotine – če ne na tisoče – ljudi. Velika količina raketnih napadov kaže, da je bila operacija namenjena uničenju libijske vojske, kar bo omogočilo spremembo režima. Bolničar Osama Mahmoud iz Ziltana trdi, da so NATO-ove sile raketirale civilno bolnišnico, v kateri je delal, pri čemur je umrlo sedem oseb, vključno s tremi zdravniki, prenaša Associated Press. V zračnem napadu so bila uničena skladišča s hrano. Napad je izveden zjutraj, toda nekatere zgradbe su gorele pozno v večer. NATO je odklonil dajanje izjav o napadu. BBC 24.3.2011 sporoča o raketiranju rezidence predsednika Gadafija v Mistrati, česar ni možno na noben način spraviti pod rezolucijo OZN. Istega dne so neselektivno raketirani cilji v Tripoliju, z odvečnimi žrtvami med civilisti. Drugega julija Radio Svobodna Evropa poroča o sporočilu zveze, da je: »s tem dnem stopnjevala zračne napade na zahodu Libije, ki je še vedno večinoma pod nadzorom libijske vojske in lidera Moamera Gadafija«. V sporočilu je zapisano, da je: »tega tedna uničeno  50 vojnih ciljev. Cilj napada je oslabitev sil, lojalnih Gadafiju, ki so koncentrirane okoli mest na zahodu in vzdolž glavnih komunikacijskih kanalov.« Drugi ključni pokazatelj, ki nakazuje, da je Nato skrbel  za izgon Gadafija z oblasti bolj kot za življenja Libijcev, je večletno predhodno oboroževanje in urjenje uporniških skupin, ki so se borile proti Gadafijevemu režimu. Po intervenciji je bilo navedeno, da je “kombinacija koalicijske zračne sile z dobavo orožja, obveščevalnih podatkov in osebja upornikom zagotovila vojaški poraz Gadafijevega režima”. Velika Britanija je izjavila, da je: »Nato upornikom zagotavljal obveščevalne in izvidniške informacije«.  Še več, Wedgwood zapiše: „Če bi opazovalci ugotovili, da uporniki streljajo na civilne centre, bi prejeli opozorilo, naj prenehajo; takšnih opozoril ali sankcioniranj njihovih napadov na civiliste ni bilo«. Nato-va podpora uporniškim skupinam se je izkazala kot problematična tudi zaradi skritih namenov nekaterih upornikov, ki so se transformirale v kriminalne združbe ter džihadistične skupine, zlasti na vzhodu. Nato je torej dal prednost spremembi režima pred odgovornostjo za zaščito ljudi, kar je bilo ponazorjeno tudi z zavrnitvijo sodelovanja z Gadafijevim režimom pri prekinitvi ognja. Visoki brazilski diplomat je opomnil, da: »so države, ki vodijo Nato-vo posredovanje, nasprotovale predlogu za prekinitev vojaške operacije in  politična pogajanja z argumentom, da ne gre posegati na mikro nivo,  kar ni argument, ki bi resnično obravnaval predlagano prekinitev operacije«. Državna sekretarka Združenih držav Hillary Clinton je v odgovor na ponudbo za premirje izjavila: »Tudi mi verjamemo, da je potrebna sprememba, ki odraža voljo libijskega ljudstva in odhod Gadafija z oblasti in iz Libije«, kar vsebuje elemente vojnega zločina, upoštevaje zavrnitvi mirovnih pogovorov sledeče žrtve tisočev civilnih prebivalcev. Pisano ponazarja, da je Nato dal prednost spremembi režima pred odgovornostjo za zaščito ljudi, kot vodilom rezolucije OZN. Osredotočenost Nata na spremembo režima v konfliktu v Libiji je bila spoznana za obliko imperializma. Ustanovitev Iniciativne skupine za afriško naftno politiko (AOPIG) pri Kongresu ZDA leta 2002, ki je kongresu predložila tako imenovano belo knjigo z naslovom »Afriška nafta: prednostna naloga za nacionalno varnost ZDA in razvoj Afrike«,  je bila spiritum movens vojaškega posega. Sledila je ustanovitev afriškega poveljstva ameriške vojske (AFRICOM), kar je omogočilo: »celovitejši pristop ZDA v Afriki; ustanovitev ameriške vojske v Afriki omogoča učinkovitejše uveljavljanje ameriških ciljev za samozadostno afriško varnost in stabilnost«. Revija Forte trdi, da: «je misija AFRICOM predstavljala  infiltracijo, novačenje in razlastitev«. Kasneje so zavarovani številni dokazi, ki kažejo, da so bile Združene države: “zaskrbljene zaradi vpliva Libije in so iskale načine, kako zmanjšati Gadafijev vpliv”, hkrati pa so se osredotočale na “absolutni imperativ, da zagotovijo afriške vire za lastne potrebe ZDA«.

III.

Reakcija države Slovenije na poseg NATA je izražena v izjavi MZZ RS ob sprejetju Rezolucije 1973, 18. marca 2011: »Republika Slovenija pozdravlja sprejem Resolucije Varnostnega sveta 1973(2011) z dne 17. marca 2011 glede razmer v Libiji, ki predstavlja jasno sporočilo polkovniku Gadafiju z odločno zahtevo po takojšnji in popolni ustavitvi nasilja, napadov na civilno prebivalstvo in vzpostavitvi premirja. Resolucija Varnostnega sveta pooblašča države članice k sodelovanju pri vzpostavitvi prepovedi preletov in izvajanju potrebnih ukrepov za zaščito civilnega prebivalstva, kar je v skladu s splošno sprejetim stališčem glede odgovornosti zaščite, ki ga Slovenija ves čas aktivno zagovarja. V zadnjih dveh dneh  so se zaradi vojaških spopadov razmere v Libiji izrazito poslabšale, tako da obstaja realna nevarnost humanitarne katastrofe ter grobih in množičnih kršitev človekovih pravic. Slovenija bo v naslednjih dneh aktivno sodelovala v okviru EU in zveze NATO pri usklajevanju nadaljnjih korakov za izvajanje resolucije. Ob tem poudarjamo tesno sodelovanje vseh mednarodnih dejavnikov v širši regiji (EU, NATO, Arabske lige in drugih). Poleg denarnega prispevka za humanitarno pomoč UNHCR bo Slovenija sodelovala v naporih EU in NATO na področju zagotavljanja ustrezne nadaljnje humanitarne pomoči ter v okviru EU podprla uskladitev že sprejetih sankcij z dodatnimi ukrepi, ki izhajajo iz resolucije Varnostnega sveta.« Ostalo je nejasno, na podlagi katerih podatkov so v MZZ RS sklenili, da se je situacija ravno  med 15. in 17.3.2011 tako drastično spremenila, da je morala zveza ukrepati ravno tedaj, po več let trajajočih borbah oblasti z uporniki. Tudi ni jasno, po katerih kriterijih je MZZ RS Evropsko unijo postavilo med »dejavnike v širši regiji«, da bi sodelovali v izvajanju resolucije.

MZZ RS dne 26.10.2011: »Operacija Združeni zaščitnik, ki jo Zveza Nato izvaja od 31. marca 2011, temelji na resolucijah VS OZN št. 1970 in 1973. Slovenija je izrazila podporo obema resolucijama, v sami operaciji »Združeni zaščitnik« pa ne sodeluje z vojaškimi zmogljivostmi. Eden ključnih ciljev operacije je skladno z Res. VS OZN 1973 (para 4) z vsemi potrebnimi sredstvi preprečiti napade ali odvrniti nevarnost napadov na civilno prebivalstvo oz. izvajanje širših nalog zaščite prebivalstva (t.j. uporaba vseh razpoložljivih sredstev – zračnih in pomorskih za zaščito civilistov in civilnih območji v Libiji pred napadom). Izvajanje operacije je uspešno in omogoča pozitivni razvoj dogodkov v Libiji. Začasni tranzicijski svet je v svojem pismu generalnemu sekretarju OZN izrazil željo po nadaljevanju pomoči in podpore OZN in mednarodne skupnosti, v sklop česar sodi tudi operacija Zavezništva. Resolucija VS OZN 2009 (2011), ki se nanaša na embargo na orožje ter prepoved letov in je bila sprejeta soglasno, je še okrepila legitimnost potekajoče operacije. Glede na navedeno ocenjujemo, da predlog za resolucijo DZ RS o obsodbi napadov zveze Nato na Libijo ni utemeljen.« Spet ni videti, na podlagi česa je MZZ RS sklenilo, da je dovoljeno uporabiti »vsa potrebna sredstva«, ki po naravi vojaških dejavnosti vključujejo tudi najbolj skrajnje operativne ukrepe.

IV.

Kar zadeva poseg Rusije v območja Ukrajine s prevladujočim ruskim prebivalstvom je Slovenija, kot zapisano, sprejela več dokumentov. Marca 2022 je Državni zbor sprejel Deklaracijo, s katero  obsoja rusko agresijo na Ukrajino kot najhujšo kršitev mednarodnega prava. Obsoja tudi rusko priznanje pokrajin Lugansk in Doneck kot neodvisnih republik. Poleg tega izraža solidarnost z ukrajinskim narodom, ki ima edini pravico odločati o svoji prihodnosti, podpira humanitarnost ter poziva k prizadevanjem za dosego miru. Poslanci obenem podpirajo doslej sprejete mednarodne sankcije proti Rusiji in Belorusiji. Poslanci so predsednika DZ Igorja Zorčiča, ki je tudi vložil predlog deklaracije, pooblastili, da z njo seznani predsednika republike Boruta Pahorja, premierja Janeza Janšo, predsednico Evropskega parlamenta Roberto Metsolo, predsednika Evropskega sveta Charlesa Michela in predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen. Ni v potrebni meri pojasnjeno, ali ima ukrajinski narod kot edini odločajoč o svoji prihodnosti, likvidirati ruske državljanje (česar se loteva osem let) ter ali je edino ukrajinski narod pristojen za odločanje v tej večnarodni državi?!

Napad na Ukrajino je obsodil tudi Državni svet, ki je na seji izrazil solidarnost z ukrajinskim narodom in globoko sožalje glede nedolžnih žrtev te agresije. Po seji so zapisali, da se državni svet pridružuje odzivu mednarodne skupnosti s tem, da podpira suverenost, neodvisnost, ozemeljsko celovitost in nedotakljivost mednarodno priznanih meja Ukrajine ter podpira njeno evropsko perspektivo. Svet je podal tudi poziv k zaustavitvi agresije z ambicijo, da si vse vpletene strani prizadevajo za mirno reševanje konflikta po diplomatski poti kot edinemu sredstvu za dosego trajnega miru. Poslanci so pred tem v razpravi poudarjali pomen enotnosti v obsodbi Rusije, več pa jih je opozorilo na po njihovem mnenju neustrezno ravnanje slovenske vlade v krizi. Podporo deklaraciji je v imenu vlade izrazil tudi zunanji minister Anže Logar. Poslanci so se ob začetku izredne seje, ki se je je udeležil tudi ukrajinski veleposlanik Mihajlo Brodovič, z minuto molka poklonili žrtvam ruske agresije na Ukrajino. Spet ni razumljivo, ali je solidarnost v tej večnacionalni državi ekskluzivno namenjena zgolj ukrajinskemu narodu?!

V.

Izhajajoč iz vsega zapisanega so slovenski politični faktorji agresijo zveze NATO na Libijo ocenili kot dosledno izvajanje rezolucije OZN, v cilju zaščite civilnega prebivalstva pred terorjem oblasti. Isti so Rusijo obsodili, da njen poseg ni v cilju zaščite civilnega prebivalstva pred terorjem oblasti.

VI.

Poglejmo, kaj se je dejansko dogajalo v Ukrajini po zmagi Majdanske revolucije marca 2014 pa vse tja do 24.2.2022, ko so ruske enote vstopile v Ukrajino.

Kurir dne 2.5.2018: »Dne 2.5.2014 so pripadniki profašistične partije Desni sektor in nacionalisti iz Harkova ter Kijeva izzvali množične nerede v Odesi, v katerih so sežgali stavbo Doma sindikatov med prireditvijo proruski opredeljenih meščanov. Deset od 48 žrtev masakra je našlo smrt na pločniku, ko so skakali iz etaž, zajetih z ognjem, 32 jih je izgorelo živih, šest je ubitih iz strelnega orožja. Med mrtvimi je sedam žena in en otrok.« DW 2.5.2015: “V požaru v zgradbi se je večina žrtev zadušila, ali so zadobili hude opekline. Nekateri so skakali skozi okna, da bi se izognili plamenu. Pred tem je šest oseb ubitih v uličnem streljanju. Bilo je stotine ranjenih. Za mnoge je to bil eden najhujših dni v novejši zgodovini luškega mesta na Črnem morju. Zgodilo se je teden dni pred tako imenovanim referendumom v področjih Donjeck in Luhansk o odcepitvi od Kijeva. Ruska televizija je prikazala zoglenela telesa ljudi, ki so jih  “ukrajinski nacisti“ zažgali žive.«

Wikipedia v zadnjem, prečiščenem zapisu razlogov za vojno v Donbasu pojasni, da je šlo za:  »vojaški spopad med vojaškimi silami, zvestimi vladi v Kijevu in proruskimi uporniki v Doneckem bazenu (Donbas). Glavni vzrok konflikta je strmoglavljenje Viktorja Janukoviča in prihod prozahodnih politikov na čelu s Petrom Porošenkom in Arsenijem Jacenjukom na oblast.« Dalje: »Konec novembra 2013 so se na trgu Maidan začeli množični protesti. Po skoraj dveh mesecih nenehnih protestov proevropskih strank proti vladi in poskusu izvedbe barvne revolucije je prišlo do umirjanja političnih napetosti, vendar po odločitvi vlade o prepovedi protestov sredi januarja, so opozicijske stranke in ultradesničarske skupine sprožile oboroženo vstajo proti vladi in predsedniku Viktorju Janukoviču, v kateri so prevladovali ljudje iz zahodne Ukrajine, zlasti iz mest Lviv in Lutsk. Politično nepovezane skupine so zastopali liberalni demokratični reformisti, katerih voditelja sta bila Arsenij Jacenjuk (predstavnik stranke »Domovina« , katere voditeljica je bila Julija Timošenko, ki je bila takrat v zaporu) in Vitalij Kličko (predstavnik stranke UDAR) ter skrajni desničarski aktivist Oleg Tyakhnibok (predstavnik skrajne desničarske stranke “Svoboda”) in Dmytro Jaroš (predstavnik ultradesničarske organizacije Desni sektor), katerih aktivisti so bili opazni v velikem nasilju nad organi pregona. Konec januarja so opozicijske sile pod vodstvom prozahodnih parlamentarnih strank Domovina in UDAR ob podpori ultradesničarskih organizacij začele nasilno zasedati prostore lokalnih oblasti po vsej Ukrajini. … Po prevzemu oblasti so med prvimi ukrepi razveljavili status ruskega jezika. … Ker so imeli izključno podporo v zahodni polovici države, se je na vzhodu in jugu ter predvsem na polotoku Krim pojavil velik odpor proti novim oblastem; začel se je splošen razpad države, ki je privedel do odcepitve polotoka Krim od Ukrajine in njegove priključitve Rusiji, na vzhodnih in južnih območjih pa do razglasitve številnih avtonomij republik, ki nočejo priznati oblasti Kijeva. Novo ukrajinsko vodstvo je po odprtem uporu proruskih aktivistov v jugovzhodnih regijah v začetku aprila uporabilo podobne metode kot na zahodu države januarja in februarja in se odločilo s silo in vojaškimi sredstvi zatreti upor, ki je privedel do državljanske vojne. Do maja 2014 je bilo ubitih desetine ljudi, zlasti na vzhodu in jugu države. … Kot odgovor na naraščajoče nemire je vršilec dolžnosti ukrajinskega predsednika Oleksander Turčinov obljubil, da bo začel “protiteroristično operacijo” (ATO) proti separatističnim gibanjem v regiji Doneck. Notranji minister Arsen Avakov je 9. aprila dejal , da bodo nemire v regiji Donecka rešili v 48 urah bodisi s pogajanji bodisi z uporabo sile. Reševanje nemirov več milijonov prebivalcev v zgolj 48 urah kaže na načrtovanje hipotetično komaj mogoče brutalne sile, nepredstavljive med več let trajajočimi boji Gadafija zoper  pripadnike etničnih skupin. Da bi v tako kratkem času »rešil nemire« na Krimu ter v številnih jugo-vzhodnih regijah bi morala Ukrajina uporabiti sredstva, ki bi pomorila milijone ljudi! Takšna napoved ni spodbudila deklaracije, da je treba: »z vsemi potrebnimi sredstvi preprečiti napade ali odvrniti nevarnost napadov na civilno prebivalstvo oz. izvajanje širših nalog zaščite prebivalstva (t.j. uporaba vseh razpoložljivih sredstev – zračnih in pomorskih za zaščito civilistov in civilnih območji v Ukrajini pred napadom«. Med drugim je predsednik Oleksander Turčinov podpisal odlok o ponovnem prevzemu stavbe RSA v Donecku. Potem, ko so oborožene sile Ukrajine ponovno zavzele Donjecko letališče, so poveljnika enote, ki ga je ponovno zavzela, Vasilija Krutova, obkolili sovražni protestniki, ki so zahtevali, da jim povejo, zakaj ukrajinske enote streljajo na lokalno prebivalstvo. Krutova so nato skupaj z  enoto spravili nazaj v letalsko bazo. V drugem incidentu je več sto prebivalcev vasi Pcholkino, južno od Slavjanska, obkolilo še en konvoj 14-ih ukrajinskih oklepnih vozil. Po pogajanjih so vojaki smeli odpeljati svoja vozila, a šele potem, ko so privolili v predajo okvirjev svojih jurišnih pušk. Dne  2. junija je bilo osem ljudi ubitih in več kot 20 ranjenih v nizu eksplozij, ki so prizadele okupirano stavbo RSA v mestu Lugansk. Separatisti so incident pripisali vladnemu zračnemu napadu, medtem ko so ukrajinski uradniki to zanikali in trdili, da je eksplozije povzročila zablodela raketa zemlja-zrak, ki so jo izstrelili uporniki. Naslednji dan je Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) objavila poročilo, v katerem navaja, da na podlagi “omejenega opazovanja” verjamejo, da je eksplozijo povzročil zračni napad, kar podpira trditve separatistov. Preiskava CNN je odkrila jasne dokaze, da je napad prišel iz zraka, vzorec kraterja pa je nakazal uporabo standardne opreme na ukrajinskih bojnih letalih Su-25 in Su-27. Analiza Radia Sloboda je ugotovila, da “kljub zanikanju vsi dokazi za smrtonosno eksplozijo kažejo na Kijev”. Al Jazeera 22.6.2022 sporoča, da je bilo na območju pod nadzorom separatističnih sil do marca 2022, po podatkih OHCHR, ubitih najmanj 5.024 civilistov, čeprav je številka gotovo bistveno višja, po tamkajšnjih virih med 13 in 14.000 civilistov. Tega dne – 22.6.2022 – so ukrajinske sile zadele civilno stavbo v mestu Časiv Jar, pobile 43 oseb, medtem ko so jih 9 rešili iz ruševin. 12.7.2022 ukrajinske sile priznajo napad na Novo Kahovko, v katerem izgubi življenje 7 civilistov. O napadih na objekte tipa bolnišnic, šol, vrtcev, parkov, železniških postaj, igrišč ter na gospodarske tipa delovišč, elektrarn, jezov, rudnikov do nuklearne elektrarne se poroča na dnevni ravni. Dejstvo, da ukrajinske enote usmerjajo večino napadov na civilne objekte namesto na vojaške cilje, analitikom in strategom ni pojmljivo, tega vojskovanje ne pomni. Na civilne cilje v Donecku so ukrajinske enote izstrelile več kot 12.000 izstrelkov.

VII.

Primerjava med potekom in razlogi invazije na Libijo ter med potekom in razlogi invazije na Ukrajino najmanj kaže, da bistvenih razlik na škodo Rusije ne more biti. Če so v Libiji rušili oblast z namero zaščite civilistov pred torturami oblasti, sedaj v Ukrajini rušijo oblast z namero zaščite civilistov pred torturami oblasti. Če je v posledici državnost Libije uničena, bo v posledici uničena državnost Ukrajine. Če so zahodne sile z uničenjem Libije in menjavo oblasti dosegle nadzor nad nafto in finančnimi resursi Libije ter širše Afrike, sedaj Rusija z uničenjem Ukrajine in menjavo oblasti dosega nadzor nad rusko govorečimi deli države in širše vzhoda Evrope. Če predstavlja agresija Rusije nad Ukrajino najhujšo kršitev mednarodnega prava, je predstavljala agresija NATO na Libijo najhujšo kršitev mednarodnega prava. Če ima ukrajinski narod edini pravico odločati o svoji prihodnosti, ima libijski narod edini pravico odločati o svoji prihodnosti. Če so pozive na mir v Libiji v  NATO zavračali, pozive na mir v Ukrajini  zavrača Rusija. Izraz globokega sožalja narodu Ukrajine zaradi žrtev agresije je umeven v enaki meri  kot izraz globokega sožalja narodu Libije zaradi žrtev agresije. Obsodba Rusije zaradi napada na suvereno Ukrajino je enakovredna obsodbi  NATO zaradi napada na suvereno Libijo. Uvedba okoli 7.230 sankcij Rusiji zaradi invazije na Ukrajino je utemeljena, kolikor je utemeljena uvedba okoli 7.230 sankcij članicam zveze NATO, ki so izvršile agresijo nad Libijo. Če je Hilary Clinton izjavila: “Tudi mi verjamemo, da je potrebna sprememba, ki odraža voljo libijskega ljudstva in odhod Gadafija z oblasti in iz Libije, sme Sergej Lavrov izjaviti: »Tudi mi verjamemo, da je potrebna sprememba, ki odraža voljo ljudstva Donbasa in odhod Zelenskega z oblasti in iz Ukrajine. Pri tem je potrebno izhajati iz pravice Rusije, z vsemi potrebnimi sredstvi preprečiti napade ali odvrniti nevarnost napadov na civilno prebivalstvo oz. izvajanje širših nalog zaščite prebivalstva (t.j. uporaba vseh razpoložljivih sredstev – zračnih in pomorskih za zaščito civilistov in civilnih območji v Ukrajini pred napadom). Izvajanje operacije je uspešno in omogoča pozitivni razvoj dogodkov v Ukrajini.«  In, nazadnje, če državni organi naše države menijo: “V zadnjih dveh dneh so se zaradi vojaških spopadov razmere v Libiji izrazito poslabšale, tako da obstaja realna nevarnost humanitarne katastrofe ter grobih in množičnih kršitev človekovih pravic. Slovenija bo v naslednjih dneh aktivno sodelovala v okviru EU in zveze NATO pri usklajevanju nadaljnjih korakov za izvajanje resolucije.«, bi sedaj bilo potrebno sklepati, da: »V zadnjih osmih letih so se zaradi vojaških spopadov razmere v Ukrajini izrazito poslabšale, tako da obstaja realna nevarnost humanitarne katastrofe ter grobih in množičnih kršitev človekovih pravic. Slovenija bo v naslednjih dneh aktivno sodelovala pri usklajevanju naslednjih korakov. Poslanci obenem podpirajo doslej sprejete mednarodne sankcije proti članicam zveze NATO, ki so sodelovale pri agresiji na Libijo«.

Kar se seveda ne bo zgodilo. Geopolitični interesi in vpetost v mednarodne strukture politiki nalagajo potrebno mero fleksibilnosti pri togi obrambi (doslednih) stališč. Politika je umetnost mogočega, morala pa sodi v cerkev (kot se je izrazil nek voditelj). Pojdimo v cerkev.

Zvjezdan Radonjić