Povežite se z nami

Kolumne

Ekskluzivno! Prva kolumna Zvjezdana Radonjića za Nacionalno tiskovno agencijo! Obdobje digitalnega levijatana in propad demokracije.

Objavljeno

dne

Sodobni ruski filozof in publicist Igor Shurenko, rojen leta 1962, živeč v Permu, je viden predstavnik vala analitikov vpliva digitalne revolucije na zavest množic. V prispevku “Digitalni Levijatan in propad demokracije” (“L’era del Leviatano digitale e il crollo della democrazia”) izhaja iz splošno sprejetih podmen novodobnega pogleda na popačenje človekove zavesti potem digitalnih medijev.

Po tej doktrini je umetna inteligenca z vdorom v človeške možgane porušila individualne sposobnosti ustvarjanja in ohranjanja notranjih svetov ter onemogočila samostojnost miselnih zasnov, kolikor ne izvirajo iz situacijskih nastavitev “virusa digitalne platforme”, ki ustvari samodejno strukturo, oblikovano izven posameznika, nakar jo distribuira v kolektivno asimilacijo roja povezanih ljudi. Predhodni transfer vpliva med osebami skozi vsebnost argumentacije, kot je zapisal Spinoza, je omogočala samovoljno podreditev drugemu (takšno osebo je Spinoza poimenoval z alerius juris – tujec), toda ob stalni možnosti vrnitve v lastno sebstvo upornika avtoriteti (sui juris), ki se je skozi upor vrnil v  naravno stanje, takoj ko je našel način za zapustitev avtoritete .

Za razliko od Spinozinih časov “digitalna platforma virusa” ne ponuja  druge možnosti, razen nepogojnega odziva roja-črede na  navodila grafov in objavljenih številk. Dejstvo je, da nič ne podlega dokazovanju; algoritmični ritual se je izkazal za samozadostno, ponavljajočo se reprodukcijo samega sebe, izstavljenega iz razmisleka v deux et  machina. Človek preneha biti  alerius juris, ker dominacija tujerodne, mehanske danosti zagotovi “moč drugega (digitalnega) osebka”, izključi potencialno možnost vrnitve v naravno stanje sui juris ter dokončno ukine rituale človečnosti. Presojo pravilnosti dejanj nadomesti niz kodnih ritualov. Tako se je zgodilo, da je umetna inteligenca (AI) postala novodobni Leviathan, virusno-digitalna platforma, končno stanje in končna rešitev. AI se izogne definiciji «skupa tehnoloških rešitev, ki omogoča simulacijo človeških kognitivnih funkcij (vključno s samoučenjem in iskanjem rešitev brez vnaprej določenega algoritma) in pridobivanje rezultatov pri izvajanju določenih nalog, ki so primerljive z rezultati človekove intelektualne dejavnosti«. Sodobno razumevanje umetne inteligence jo definira kot izločeno sebstvo, osamosvojeno od  personalitet. Tisoče let so filozofi razpravljali, se  prepirali o tem, kaj človek je ter komajda  dosegli  napredek pri odgovorih na osnovna vprašanja. AI je oblikovala baj-pas  zožitve osebe, ustvarjanja človeškega manipuliranega stroja, kar se dogaja tekom celotne digitalne revolucije. Novi digitalni Leviathan skozi samoumevnost nadzira človeški roj, ki je postal privesek virusne digitalne platforme za informacijsko, medijsko in ekonomsko širjenje virusa,  postal del tehnološkega okolja, se sprevrgel v kup konvolucijskih nevronskih mrež – arhitekture za strojno učenje.

Sveto pismo opisuje Levijatana kot mogočno zver s pošastno surovostjo in veliko močjo, elegantnega videza, odlično  zaščitenega z luskami, njegovega hrbta ni mogoče preluknjati, niti en meč, sulica, puščica ga ne more premagati, ni ga mogoče prikleniti, ker uničuje železo kot slamo, zavre vodo, pusti svetlečo sled. “Ni takega bitja, kot je on, ki ne pozna strahu. Leviatan ni bitje, je mnoštvo v enem in eno v mnogih.” Tako kot umetna inteligenca, pravzaprav. Pomembno je, da je ta aparat en sam organizem, ima svojo naravo, je neodvisen, odtujen izvoru človeškega, samosvoj do nerazpoznavnosti izvora.

V posledici digitalno-virusne percepcije je svet  razdeljen na opazovalce in opazovane. Opazovani so goli, viden je vsak gib  telesa in duše, so pregledni, živijo v steklenih hišah steklenih mest pod vsevidnim očesom in vseslišnim ušesom, tudi ponoči se ne morejo skriti pred infrardečimi žarki. Digitalni opazovalci so odstranjeni iz vseh zapisov, šifrirani, živijo za temnim steklom, so na drugi strani enosmernega ogledala, kjer lahko, nevidni, vidijo opazovano. Razlika med opazovalcem in opazovanim je  v optičnem merilniku, iz katerega izhaja moč. Seveda višji opazovalci spremljajo  same opazovalce. Pred nekaj leti so poročali, da je savdski prestolonaslednik vdrl v telefon šefa Amazona Jeffa Bezosa: jasno je, da obveščevalne agencije, notranje države, osebna straža, ki so postali del digitalnega Levijatana, opazujejo iste opazovalce, ki uporabljajo najsodobnejša zaščitna sredstva – vendar nihče ne bo ubežal Leviatanovem pogledu. On je, skozi vso serijo nadopazovalcev postal enovit končni opazovalec, ki je zatrl funkcije stališča, presoje, kritičnega razuma, znanosti, demokracije… z eno besedo države kot celote. Digitalizirani Leviatan ščiti vrata raja pred ljudmi, skrbno nadzoruje in izvaja kazni. Nekoč so obstajale človekove pravice in svoboščine pod nadzorom institucij. Pozni kapitalizem je potreboval absolutno gotovost, napoved prihodnosti vseh njegovih agensov, vključno z  ljudmi, kar je moralo končati z digitalnim Leviatanom umetne inteligence, kot končnim ključarjem človeškega. Instrumentalizem, torej nadzor agensov, ki so izgubili svobodo od sistemov številnih umetnih inteligenc, je pripeljal do tega, da se moč kapitala, ki je bila prej poosebljena, preoblikuje v anonimno moč, zaščiteno pred grožnjo ljudi. Digitalni Leviatan živi predvsem kot sredstvo nadzora, kot orodje za boj proti naraščajoči napetosti v človeški skupnosti brez konvencionalnega mišljenja. Človek sam se je torej razblinil v del globalne digitalne platforme, demokratična, izbirna volja se je podredila Leviatanu; človek je postal posoda, v kateri se virus prosto premika. Pojavili so se virusni mediji, virusna ekonomija, virusna filozofija; stališča Daniela Dennetta ali B F Skinnerja širijo virus Yuval Harari na  način samodegeneracije  človeka v virus. Človek je postal del medijskega okolja, na katerega ni več mogoče uporabiti pojma »svoj«. Del Levijatana je vedenje, ki se prilega medijski pokrajini, se odraža v številnih čutnih zrcalih in se vrača k nekdanjemu agentu v obliki neposrednih navodil in drugih vrst instrumentalnega vpliva. Vrednote, besede, jezik, metafore se spreminjajo, vse je predmet digitalizacije, mora najti položaj na nadzorni plošči. Kanadski filozof Marshall McLuhan je opazil, kako je človek, ko je postal del televizijskega medijskega okolja, začel izgubljati priložnosti, ki jih ponuja okolje knjižne civilizacije. Začel je izgubljati možnost učinkovitega razvijanja in širjenja  individualnega stališča, presoje, možnosti utrjevanja in združevanja v skupnosti. Digitalni leviatan, katerega del je postal človek, generira veliko mnenj, ki jih je enostavno upravljati, medtem ko so mnenja, ki so res pomembna za upravljanje človeškega roja, vsekanalno vsiljena, odsevajo jih zrcala univerzalne odobritve, ki delujejo kot indikatorji dobrega delovanja sistema, vračajoč se v obliki obvezujočih algoritemskih navodil. Natančneje lahko opazujemo AI delovanje pri razvoju “Black Lives Matter”, ko lahko oseba bodisi iskreno podpre edino pravilno mnenje, ki ga je razvila platforma, bodisi molči. Prihodnost je razvrednotena, brez omembe vrednih ostankov presoje, pa  bo AI v miru izkoreninila  knjižno in razsvetljensko preteklost. Hoteli smo biti vse, a smo postali zaslon, živimo v  odmevalni komori – koncepti države, korporacij, medijskega okolja, religij, digitalnih platform in človeka skupaj z njimi se mešajo in združujejo v en sam organizem, ki smo ga poimenovali “virus digitalne revolucije”. Dokazano je, da je mogoče državo kot umetno tehnologijo po potrebi zamenjati, spremeniti, na novo izumiti. Pri Hobbesu ljudje svojo voljo prenašajo na državo, ki razvija lastno kolektivno voljo vojne vseh proti vsem. AI metastazira v sistem panja, v katerem med voljo posameznika in voljo panja ni vrzeli.  Osebna volja digitalizirane mravlje ali čebele je identična kolektivni volji;  počuti se dobro in ima prav šele takrat, ko brez ostanka dela predpisane stvari, ko so izpolnjena vsa algoritemska navodila matematičnih agentov, ki ga vodijo skozi življenje od rojstva do smrti. Tako postaneta tradicionalna družba in država odveč. Nevroznanstvenik Karl Friston, ustvarjalec dinamičnega vzročnega modeliranja, zaznava (pritisnjen  pojavom deux et machina) zavest kot napako, ki se pojavlja v možganih v procesu sproščanja proste energije. Friston domneva, da so možgani napovedovalni stroj. Obstajajo zato, da oblikujejo napovedi, jih nenehno preverjajo z informacijami iz čutnih organov, nato napovedi korigirajo, jih  preverijo ter s tem zaključijo nalogo. Možgani poskušajo po Fristonu doseči stanje, v katerem  ostane entropična energija reducirana na minimum. Človeška zavest se na skoraj vsako izkušnjo odzove z željo, želja pa poraja nezadovoljstvo. Zavest zahteva, da se užitek nikoli ne ustavi. Zavest ni nikoli zadovoljna, je vedno nemirna. Preganja nas tudi užitek: ali se bojimo, da bo konec, ali pa sanjamo več. Zato je zavest moteča entropičnost, ki se je moramo znebiti. AI se pojavlja, sledeč Fristonu, kot kolektivno prostovoljno samomorilno dejanje človekove volje, da izbrišemo obstoj in lastno vest kot vir trpljenja.

Na podlagi zgoraj oblikovanih zamisli je dne 6.3.2022, kmalu po pričetku vojne v Ukrajini,  publicist Thomas Fridman v Newyork Times objavil prispevek “The cancellation of mother Russia is underway”. Izhajajoč iz dominacije AI doktrine nad človekovo zavestjo opozarja na trojni izvir sistemskega superorožja, s katerim se meri na pokončanje Rusije: uporaba sankcij, zagon mreže močnih skupin in promocija poenotenega stališča. Izkušen, moder filozofski strateg ne more mimo ozira na “AI mreženje” onstran individualizirane človekove volje, katero devastira “mrežna zavest mreženih supervplivnih oseb – superempowered people”. Vedenje navadnih ljudi je vklenjeno v strukturi “velike nevronske mreže”, pa postajajo  ljudje kolešček v vzklajenem delovanju, da bi se dosegel mrežni cilj. Fridman torej nadgradi Shurenkovo doktrino s pomembno noviteto: delovanje artificialne viroze poveže z dopolnjujočo  mrežno strukturo obvladovanja politično-ekonomske moči, pa ustvari podvojeno win-win situation, v kateri človeško zavest Barucha Spinoze podvojeno napadejo učinki digitalnih preobremenitev in  ekonomskih dominatorjev. Rusije se torej ne loteva nek starodaven vrednostni sistem, zasnovan na človeških voljno-čustvenih agensih, temveč dvojna mreža double-trouble ekspresivnosti, ki je v prvi vrsti poteptala kompletno tektoniko preostale starodavne človeškosti kot predpogoj doseganja polnega orvelovskega učinka. Goebelsovske metode so torej definitivno prestavljene v muzej informativne prazgodovine;  sedaj imamo opraviti s popolnim modusom razčlovečenosti. Šele tako oblikovan svet zmore oblikovati neskončno mero sankcij, celo brez konkretnih vladnih navodil, samodejnih, opravljati titularno davljenje, krepiti izolacijo Rusije, vse to nad okvirji zmožnosti nacionalnih držav. Šele na ta način je dvojno umrežena leviatalnost sposobna neomejene funkcionalnosti odstranjevanja športnikov, baletnikov, orkestrov, gospodarskih družb, bank, stigme posameznikov, ne da bi prihajalo do elementarne rabe človeške možganske dejavnosti. PR struktura dvojne mreže dosega samoumevno nadnacionalnost pošastne kompjuterske mehanizacije popolnega teptanja zadnjih ostankov človečnosti. Vse vrste nespodobnosti, izmišljotin, nanizank lažnih modelov, nepreverjenih, prezrtih laži postajajo lahkotno branje vsakdanjosti, brez mentalne filtracije. Laž kot željena vsebina, nevrodivergentno pomirjevalo. Zaton zadnje človečnosti. George Orwell na tretjo potenco.

Aplicirano na Slovenijo hic et tunc zgolj opozarjam na doktorja znanosti, vidnega politika, ki se je sramotno osmešil na način, da bi moral vrniti doktorat, prenehati s politično dejavnostjo in se, osramočen, zateči v puščavo, da se izogne človeškim očem. Po objavi fake news poboja pogumnih ukrajinskih vojakov na Kačjem otoku, ki so se borili do zadnjega, namesto da bi se vdali demoničnim Rusom, je zadevni doktor naslednjega dne pohitel s čustveno obarvano diarejo sirenskih hvalnic nečemu, kar se ni zgodilo. Sledečega dne so namreč svetovni mediji postregli s posnetki teh istih herojev, ki jih, zajete, razorožene, ulisičene, vodijo v koloni. Oči uprtih v tla, pred sebe, osramočeni v sramotni vdaji. Javno pozvan k zanikanju in opravičilu javnosti za zavajanje se je doktor izognil pozivu, še naprej segajoč po lažeh in PR konstruktih, onstran  moralnosti. Premrežen v digitalno-virusne in klasične ekonomske mreže, dodatek k stroju, izvajajoč dodeljeno mu vlogo pajaca, kreatorja post-človeških novic. Naj živi vekomaj!

Torej, kaj nam je početi? Posameznikom, združenjem intelektualcev, medijem, političnim strankam ne gre nalagati tako zahtevne obveznosti. Vsakodnevno dokazujejo, da nalogi niso vešči.

Edini, ki jim smemo zaupati nalogo so tisti, ki jim je Kristus naložil  skrb za človekovo dušo – krščanske cerkve. Katoliška, protestantska in pravoslavna cerkev na Slovenskem so se dožne nemudoma povezati. Bog jim je namreč skozi usta svojega Sina imperativno naložil skrb za ljudi, pastvo! Ubežati dolžnosti ne morejo, razen če se odločijo za lagodno bivanje v odvečni frazeologiji preddigitalnega. Staknejo naj glave skupaj, pozabijo naj na razprtije, oblikujejo naj jasen program, izhajajoč iz tistega, kar je Bog namenil Leviatanu ter zapisanega v Razodetju:

Tedaj sem videl zver ter kralje zemlje in njihove vojske, zbrane, da se spopadejo z njim, ki je jezdil konja, in z njegovo vojsko. Nato sem videl nebo odprto in prikazal se je bel konj. Ta, ki ga je jezdil, se imenuje Zvesti in Resnični. Ta pravično razsoja in se bojuje. 12 Oči so mu kakor ognjen plamen in na glavi nosi veliko diademov; napisano pa ima ime, ki ga ne pozna nihče, le on sam. 13 Ogrnjen je v plašč, ki je bil namočen v krvi. Ime mu je Božja Beseda. 14 Na belih konjih mu sledijo nebeške vojske, oblečene v belo in čisto tančico. 15 Iz ust mu sega oster meč, da z njim udari po narodih. Pasel jih bo z železno palico in tlačil stiskalnico z vinom srdite jeze Boga, vladarja vsega. 16 Na plašču in na boku pa ima napisano ime: Kralj kraljev in Gospod gospodov. 17 Nato sem videl angela, ki je stal na soncu. Z močnim glasom je zaklical vsem pticam, ki letajo sredi neba: »Zgrnite se semle na veliko Božjo pojedino, 18 da boste jedli meso kraljev in meso poveljnikov, meso junakov in meso konj in njihovih jezdecev, meso vseh, svobodnjakov in sužnjev, malih in velikih!« 19 Tedaj sem videl zver ter kralje zemlje in njihove vojske, zbrane, da se spopadejo z njim, ki je jezdil konja, in z njegovo vojsko. 20 Toda zver je bila zajeta in z njo vred lažni prerok, ki je delal znamenja v njeni navzočnosti: z njimi je zapeljal tiste, ki so sprejeli žig zveri in molili njeno podobo. Oba sta bila živa vržena v ognjeno jezero, v katerem gori žveplo. 21 Vse druge pa je pobil meč, ki je prihajal iz ust jezdeca na konju, in vse ptice so se nažrle njihovega mesa.