Connect with us

Kolumne

Giorgio Locchi in Dominique Venner, dva misleca o zgodovini

Published

on

Prevod govora, ki ga je imela vdova Dominiqua Vennerja, Clotilde Venner, na konferenci »Giorgio Locchi : Intelektualec, filozof, prebujevalec«, 25. novembra, 2023, v Italiji.

Dve različni poti, ki sta vodili do skupne ugotovitve: Zgodovina je območje nepredvidljivega, ustvarjajo pa jo ljudje. Dve misli, ki se bojujeta proti stališču, da je »vse zafurano«, ki ga pogosto slišimo v desničarskih krogih in kateremu se je Dominique Venner vedno postavljal po robu. Vendar pa bi se, preden se podrobneje posvetim tej misli o nepričakovanem, rada sprva posvetila Dominiquovem potopisu in njegovemu odnosu do zgodovine.

Dominique Venner in zgodovina

Dominique se je začel zanimati za zgodovino iz različnih razlogov. Kot pojasnjujem v svoji knjigi A la rencontre d’un cœur rebelle (Srečanje z uporniškim srcem), je imel tri življenja: Prvo, v katerem je bil politični aktivist. Drugo, ki je bilo bolj meditativno, in ga imenujem »zatekanje v gozdove«, in pa tretje, v katerem je postal zgodovinar, kakršnega poznamo. Menim, da je njegov študij zgodovine prišel do svojega polnega izraza, ko se je prenehal ukvarjati s politiko, torej ob koncu svojega »prvega« življenja. Svoj umik iz politike je doživljal kot, da bi na nek način umrl. Da bi premagal to stisko, se je preselil na podeželje, kjer si je ustvaril družino in se približno petnajst let osredotočal na pisanje knjig o zgodovini orožja, kot tudi na sistematično in intenzivno branje zgodovinskih del. Nikoli pa si ni v vseh teh letih nehal zastavljati vprašanj »kaj storiti« in »kako delovati naprej«. Odgovore je našel ravno v preučevanju zgodovine. Zgodovina predstavlja, če se o njej premišljeno sprašujemo, neizčrpen vir preudarjanja. Njegov odnos do zgodovine je bil odnos misleca in ne učenjaka, ki ga zanimajo nepomembne podrobnosti. Ravno s pomočjo preučevanja zgodovine je lahko razumel civilizacijsko krizo, ki jo doživljajo evropski narodi, in njen pomen. Kot odgovor na to krizo je napisal številna dela, ki se ukvarjajo z zgodovino, med drugim tudi Histoire et Traditions des européens (Zgodovina in tradicije Evropejcev) in Le Samouraï d’Occident (Samuraji Zahoda).

Premišljevanje z zgodovino

Preko preučevanja zgodovine je Dominique prišel do zaključka, da je zgodovina območje večne nepredvidljivosti, kar je bilo v skladu s slutnjo Giorgija Locchija, da je zgodovina vedno odprta.

Če primerjamo njuni intelektualni poti, je zanimivo, da sta prišla po povsem različnih poteh do istih ugotovitev. V mladosti je bil Dominique aktivist, ki je nekaj časa preživel tudi v zaporu. Danes velja za priznanega zgodovinarja. Nikoli pa se ni nehal spraševati o dogodkih, ki spreminjajo tok zgodovine. Zelo dobro se je zavedal vloge, ki jo v političnih prevratih odigrajo dejavne manjšine (primer je njegov portret Lenina v knjigi L’imprévu dans l’histoire ali Nepričakovano v zgodovini). Tako kot Locchi, je bil Dominique mnenja, da zgodovino ustvarjajo ljudje in ne nekakšna božja previdnost.

Pogosto mi je rekel, da dogodkov, potem, ko so se že zgodili, ni težko analizirati – kot, na primer, padec berlinskega zidu – , jih je pa le redkokdaj možno napovedati. Namesto, da bi bil zaradi tovrstnega pojmovanja nepredvidljivega v zgodovini Dominique pesimističen, je bil pravzaprav optimističen, saj to pomeni, da ni nič vnaprej določeno. Navidezno brezupno stanje se lahko vsak trenutek spremeni. To pomeni, da nikoli ne smemo obupati, saj lahko tudi v najbolj tragičnih situacijah pride do preobrata. Nihče ni leta 1970 pomislil, da bo Sovjetska zveza propadla. Leta 1913 ni nihče mogel predvideti evropske nevihte, ki je izbruhnila leta 1914, kar je v svojo knjigi Le Siècle de 1914 (Stoletje 1914) Dominique dobro analiziral. Popolni pesimizem in popolni optimizem sta enako nesmiselna, saj ni nobena stvar dokončna, pa če je dobra ali slaba. Nenehno pritoževanje, pa tudi razigrani optimizem, sta ga neskončno jezila. Gre za lastnosti, ki jih najdemo v določenih desnih krogih, Dominique pa se je celo življenje boril proti takšnemu stanju duha. Bil je mnenja, da gre pri takšnih odnosih velikokrat le za krinko, za katero se skrivata lenoba in strahopetnost.

Ko rečem, da je bil Dominique optimist, to ne pomeni, da se ni zavedal tragičnosti zgodovine. Če bi morala opredeliti njegovo pojmovanje zgodovine, bi rekla, da je bil tragični optimist. Čeprav to zveni nekoliko protislovno, je takšen povzetek njegovega razmišljanja. Ob tem me seveda lahko vprašate: »Kako je lahko nekdo, ki preučuje človeško zgodovino, pri kateri gre pravzaprav za nenehno zaporedje grozot, optimist?« Drži, da se ljudje skozi zgodovino soočajo z mnogimi stiskami in tragedijami, ki jim grozijo, da jih bodo uničile. Vendar pa hkrati ostaja zgodovina vedno odprta. Nikoli ni statična, temveč je takšna kot jo oblikujejo ljudje. Ima pomen, ki ji ga damo.

Zato je Dominique na koncu knjige Le choc de l’histoire (Šok zgodovine) zapisal: »Kar zadeva Evropejce, po mojem mnenju vse kaže, da se bodo morali v prihodnosti soočiti z ogromnimi izzivi in strašljivimi katastrofami, in to ne le s tistimi, ki so povezane s priseljevanjem. V teh preizkušnjah bodo dobili priložnost, da se znova rodijo in najdejo sami sebe. Verjamem v edinstvene vrline Evropejcev, ki so trenutno v mirovanju. Verjamem v njihovo dejavno individualnost, iznajdljivost in prebujanje njihove energije. Prebuditev bo prišla. Toda kdaj? Ne vem. Vendar ne dvomim, da bo do nje prišlo.«

Nepričakovano v zgodovini

Dominique je pozorno bral Marxa, Spenglerja in Evolo. V njihovih delih je odkril več zanimivih idej, vendar pa je bilo njegovo razmišljanje daleč od vsake oblike zgodovinske teleologije. Glede tega je bil podobnega mnenja kot Giorgio Locchi. Ni verjel, da ima zgodovina določen smisel ali da se ravna po ciklih, ampak je bil mnenja, da so ljudje tisti, ki ustvarjajo zgodovino. V knjigi Le choc de l’histoire je zapisal: »Kritičen sem do teorij, ki so bile v modi v času Marxa ali Spenglerja, saj je vsaka na svoj način zanikala svobodo ljudi, da sami odločajo o svoji usodi.« Pri razlagi te njegove misli, bi se obrnila na sociologa Michela Maffesolija, ki je dejal, da se nam dogodki pogosto zdijo nepredvidljivi, ker “ne znamo poslušati, kako raste trava”. Veliki zgodovinski dogodki so največkrat posledica podtalnega tlenja, ki ga nepoučeno oko ne zazna. Zato je bilo za Dominiqua zelo pomembno, da znamo poslušati rast trave v Evropi, saj nam ravno ta zvok napoveduje kaj se bo zgodilo. Element, ki je bil zanj prav tako pomemben, je bil pojem dojemanja. Po njegovem mnenju ljudje živijo in se razlikujejo po svojih dojemanjih (verskih, političnih, estetskih). Zato moramo, da bi lahko razumeli pomembne zgodovinske pojave, preučevati mentalitete. V delu Le Siècle de 1914 z veliko natančnostjo analizira velike ideje 20. stoletja – fašizem, liberalizem, migracije – kot tudi njihove vplive na evropsko usodo.

Razlikovanje z Giorgiom Locchijem v pristopu

Pristop Dominiqua je bil veliko manj abstrakten in filozofski od pristopa Giorgia Locchija. Dominique je v mnogih svojih knjigah pisal o izjemnih moških in ženskah. Ti orisi so imeli več namenov. Med njimi je bilo dopolnjevanje dogodkov. V delu Un autre destin européen (Drugačna evropska usoda), ki je posvečeno Jüngerju, je podrobno predstavil Stauffenberga. Mislim, da nam je z opisom življenja tega častnika ponudil vpogled v del nemške aristokracije, ki je nasprotovala Hitlerju. V njegovih knjigah je velikokrat predstavil tudi ženske, ki so po mojem mnenju odigrale vzgojno vlogo osebnosti po katerih se je treba »zgledovati« v latinskem pomenu tega izraza, kot je to počel Plutarh v njegovem delu »Življenje velikih Rimljanov«. V mislih imam predvsem Catherine de la Guette in Madame de Lafayette v knjigi Histoire et Traditions des européens, pa tudi Penelopo in Heleno v delu delu Le Samouraï d’Occident, ki nam pokažejo kaj pomeni biti evropska ženska.

Česa se lahko naučimo iz zgodovine

Mnenja sem, da v današnjih temnih in dekadentnih časih potrebujemo vzornike, ravno obujanje zgodovinskih osebnosti pa nas lahko navdihuje. Tako spoznamo kako so naši predniki ljubili, trpeli in premagovali tragedije zgodovine.

Za intelektualno oborožitev je potrebno filozofsko premišljevanje. V tem pogledu so dela Giorgia Locchija zelo pomembna. Mislim pa, da si moramo s pomočjo domišljije predstavljati tudi življenja naših prednikov. Zato sta po mojem mnenju Giorgio Locchi in Dominique Venner vsekakor dva avtorja, ki se med seboj dopolnjujeta, in na katera se lahko zanesemo v “boju proti tistemu, kar nas zanika”, če uporabim Dominiquov izraz.

Prispevek je bil prvotno objavljen na: https://tradicijaprotitiraniji.org/2023/12/15/giorgio-locchi-in-dominique-venner-dva-misleca-zgodovine/