Povežite se z nami

Kolumne

Globalizem in etnopluralizem v srednjem svetu J. R. R. Tolkiena – 1. del: Morgothova senca

Objavljeno

dne

»Če hočete napisati takšno zgodbo, se morate obrniti na lastne korenine. Mož severozahoda starega sveta bo tako svoje srce in dogajanje v svoji zgodbi postavil v domišljijski svet takšnega vzdušja in okoliščin; neznansko morje njegovih številnih prednikov leži na Zahodu, na Vzhodu pa neskončne dežele, iz katerih so prihajali sovražniki.«  J.R.R. Tolkien

J.R.R. Tolkien je danes najbolj znan kot avtor Gospodarja prstanov in oče sodobne epske fantastike. Več let preden se je lotil pisanja Hobita ali Gospodarja prstanov pa je na papir spravil prve osnutke Silmariliona, zgodbe o nastanku in starejših dneh Srednjega sveta, ki je tudi temelj njegove mitologije. V tistih zgodnjih dneh, ko je bil Srednji svet še mlad, se je nadenj dvignila senca prvega temnega gospodarja Morgotha. Morgoth si je želel, tako kot kasneje Sauron, ki je bil takrat samo njegov služabnik, gospodovati nad vsemi živimi bitji in nad vsem svetom. Gnala sta ga pohlep in sla po absolutni moči in prevladi. Vendar pa kljub svoji mogočnosti, moči in magiji, Morgoth ni mogel ustvarjati. Lahko je le spridil in sprevrgel tisto, kar je že obstajalo. Orki so tako nastali iz vilincev, ki jih je ujel in spridil. Kot pravi Frodo v tretji knjigi Gospodarja prstanov: »Senca, ki jih je vzredila, lahko le posnema, ne zna pa ustvarjati«.

Morgothova senca

Nad Zahodom in starodavno evropsko celino, ki je služila kot navdih za Tolkienovo mitologijo, se danes prav tako spuščajo temne sence pohlepa tistih, ki hrepenijo po nadvladi. Kozmopolitske elite, ki jih poganjajo predvsem lastni interesi in sla po moči in denarju, hočejo izbrisati  raznolike kulture in identitete ras in narodov našega planeta ter ustvariti enoličen svet korporacij in blagovnih znamk. Svet, v katerem bodo namesto različnih ljudstev prebivali samo še pripadniki združenega človeštva, pod vladavino internacionalnih liberalnih elit. Vendar pa te elite in njihovi služabniki, prav tako kot Morgoth, ki ni mogel ustvariti novega življenja, pač pa ga je lahko le skvaril, niso zmožne zares ustvarjati, temveč so zmožne le uničevati in sprevračati. Nova globalna potrošniška kultura, ki naj bi izoblikovala novega modernega človeka in svet, ki mu vladajo korporacije pod zastavami liberalne demokracije, temelji na zanikanju tradicionalnih vrednot in na perverziji in degeneraciji kulture evropskega človeka. To lahko opazimo predvsem v  zabavni industriji, ki je postala eno glavnih propagandnih sredstev za širjenje liberalne miselnosti ter je poleg izobraževalnih ustanov in osrednjih medijev glavni vir duhovne korupcije mladine.

Že vrsto let smo tako priča prilagajanju evropske zgodovine, kulture in mitologije novi multikulturni družbi in egalitarnim vrednotam, ki zanikajo pomen etnokulturnih značilnosti, navezanost posameznika na njegovo zgodovinsko, kulturno in etnično skupnost ter dejstvo, da se v različnih kulturah odraža naravna raznolikost človeštva, saj je vsaka kultura ogledalo ljudstva, ki jo je ustvarilo. Zatorej imamo danes filme o nordijskem bogu Thoru, kjer Heimdala, ki je bil znan tudi kot »beli bog« igra črnski igralec Idris Elba. Netflix predvaja nadaljevanke, postavljene v dobo viktorijanske Anglije, kjer lahko vidimo črnce in Azijce, ki upodabljajo »angleške« lorde in gospe, pa tudi adaptacijo Homerjevega epa o trojanski vojni, kjer sta glavni grški junak Ahil, v Iliadi opisan kot zlatolas, in vrhovni helenski bog Zevs, temnopolta. Eden novejših tovrstnih primerov je prav tako filmska upodobitev angleške srednjeveške pesnitve Sir Gawain in Zeleni vitez, kjer se je v glavni vlogi znašel nihče drug kot indijski igralec Dev Patel, ki je v moderni adaptaciji znanega romana Charlesa Dickinsona igral tudi Davida Cooperfielda. Tovrstnih primerov izkrivljanja evropske kulture in zgodovine je še veliko več, vsekakor preveč, da bi vse našteli. Sedaj pa je očitno prišel čas, da se tudi Tolkienove legende in miti, ki nosijo izrazito evropski pečat, prilagodijo novim vrednotam inkluzivnosti in multikulturnosti.

Progresivna »posodobitev« Srednjega sveta

Kot je mnogim do sedaj že znano, pripravlja Amazon, ki sicer v širjenju progresivnih in multikulturnih vsebin ne zaostaja precej za Netflixom, novo nadaljevanko Gospodar prstanov, ki naj bi se začela predvajati septembra letos. Tolkien je vsekakor za seboj pustil dovolj zgodb, osnutkov, zapiskov in gradiva za ponovno vrnitev Srednjega sveta na velika platna ali na televizijske ekrane. Vendar pa nova nadaljevanka, ki je postavljena v obdobje nekaj tisoč let pred dogodki iz Gospodarja prstanov, očitno ne bo ostala zvesta izrazito evropskem duhu Tolkienovih del, ki ga je v svojih filmih kljub temu, da je uvedel več značajnih sprememb v samo zgodbo, izvrstno ujel Peter Jackson. Zeitgeist, oziroma duh našega časa, se bo očitno odražal v novem pristopu do Tolkienovih del, ki jih je treba posodobiti, da bodo bolj odgovarjala naši dobi »woke« kulture in politične korektnosti. V igralski zasedbi tako ne primanjkuje vseh barvnih odtenkov, serija pa naj bi vključevala tudi »prizore za odrasle« in »močne ženske vloge«. Temu smo bili priča že v Jacksonovi kasnejši trilogiji Hobit, kjer se med Severnjaki v mestu Esgaroth pojavijo črni statisti, obenem pa se med škratom in vilinko razvije romantičen odnos, kar je popolno odstopanje od same knjige. V novi nadaljevanki pa ne bodo temnopolti le statisti, temveč se bodo črni igralci lahko preizkusili tudi v vlogi hobitov, vilincev in škratov.

Progresivna posodobitev Srednjega sveta; V novi Amazonovi nadaljevanki Rings of power (Prstani moči) bo Tolkienov svet “obogaten” s temnopoltimi vilinci, škrati in hobiti.

Tolkien v očeh sodobne levice

Ko je danes govora o J.R.R. Tolkienu in njegovi zapuščini so levičarji in liberalci, oziroma »progresivci«, nekako razdeljeni na dva tabora. Nekateri med njimi menijo, da njegova dela vsebujejo sesksistične in rasistične elemente, kar je tipično za sodobne levičarje, ki že kar tekmujejo v temu, kdo bo prvi opazil kakšne sledi rasizma, seksizma, homofobije in nestrpnosti v zahodni literaturi, umetnosti in filozofiji oziroma v kulturni dediščini Evrope. V primeru Tolkiena pa tovrstne »obtožbe« odražajo le površno branje in nezmožnost postavljanja njegovih del v širši kontekst.

Rasizem naj bi se v njegovih delih odražal predvsem v opisu orkov, ki nosijo namesto mečev sablje, so temnejše ali črne polti in poševnih oči ter po besedah Tolkiena podobni »v očeh Evropejca najbolj odurnim Mongolom«. Tudi Južnjaki in Vzhodnjaki oziroma ljudje, ki služijo Sauronu, so temnopolti, njihov videz, oprava in orožje pa vsebujejo orientalne in afriške karakteristike. Vendar pa vzrok za to ni »rasizem«, temveč ravno tisto, kar želijo producenti nove nadaljevanke izničiti; specifično evropski karakter njegovih del. Tolkien je kljub temu, da je to kasneje opustil, hotel na začetku ustvariti neko vrsto mitologije za svojo domovino Anglijo, obenem pa je pri ustvarjanju svojih zgodb črpal navdih predvsem iz evropskih predkrščanskih mitov, krščanskih vrednot in zgodovine stare celine. Ob tem je treba poudariti, da je Tolkien po lastnih besedah »preziral« alegorijo in se je le te izogibal. Tu govorimo predvsem o neposredni alegoriji, torej o tem, da v neki izmišljeni zgodbi neka oseba, kraj ali dogajanje predstavlja neko specifično osebo, kraj ali dogodek iz resničnega življenja oziroma iz zgodovine našega sveta. Tolkien je tako zavračal vsake povezave med vojno prstana in drugo svetovno vojno in kasnejša ugibanja iz časa hladne vojne, da naj bi orki predstavljali komuniste, Mordor pa Sovjetsko zvezo. Kljub temu, da torej njegove zgodbe niso alegorične v tem smislu, saj so konec koncev postavljene, ne v nek izmišljeni svet, ki naj bi se nahajal v kakšni vzporedni resničnosti, temveč tako kot stari miti, v globoko starodavno preteklost našega planeta, so Tolkiena pri pisanju navdihovale evropska zgodovina, mitologije in kulture. Kot je sam nekoč dejal, ga je najbolj navdihovalo njegovo domače okolje, se pravi Anglija in Severozahodna Evropa. To se seveda odraža tudi v naravnem okolju in kulturnem značaju domovin njegovih glavnih junakov, kjer se prepletajo poganski in krščanski elementi, ki tvorijo tudi del evropske dediščine. Če je Zahod Srednjega sveta navdihnila Evropa s svojo kulturno in zgodovinsko dediščino, je popolnoma logično in skladno s tem, da njegovi sovražniki odražajo aziatske in afriške karakteristike resničnih zgodovinskih zavojevalcev in sovražnikov naše celine. Ne gre torej za »rasizem«, ki ga, mimogrede, levičarji danes tako pogosto pripisujejo vsem, ki se ne strinjajo z njimi, da je kot izraz praktično izgubil pomen, temveč za dejstvo, da so zgodbe napisane iz zornega kota Evropejca, ki ga je navdihovalo njegovo domače okolje in celina, na kateri je živel.

Zatem so tu še obtožbe seksizma, ki izhajajo iz trditev, da je Tolkien v svojih delih nekako zapostavil ženske. Pri tem se znova soočamo z zelo površnim branjem in nepoznavanjem njegovih del. Res je, da imata v družbah Srednjega sveta spola bolj tradicionalne vloge, vendar pa najdemo med njegovimi junaki tudi mnoge »junakinje«, ki v zgodovini Srednjega sveta in v boju proti zlu odigrajo prav tako pomembno vlogo kot moški. V Gospodarju prstanov se pojavita dva nadvse pomembna ženska lika, ki se sicer ne pojavljata skozi celo knjigo, so pa njuna dejanja odločilnega pomena za razplet zgodbe. Gre seveda za Eowyn in Rohana in za nadvse mogočno in modro vilinko Galadriel. Tisti, ki kljub temu trdijo, da ženske niso dovolj zastopane v njegovih delih in da imajo le obstranske »pasivne« vloge, pa si očitno še niso prebrali tragične in romantične zgodbe o Berenu in Luthien.

Eowyn (Miranda Otto) v filmu Gospodar prstanov: Stolpa Petra Jacksona

Drugi »tabor«, torej progresivci, ki radi prebirajo Tolkiena in se navdušujejo nad prihajajočo nadaljevanko, se sicer deloma tudi sami včasih strinjajo s tem, da imajo kritike njihovih ideoloških tovarišev iz »prvega tabora« določeno težo, vendar pa to pripisujejo predvsem času, v katerem je Tolkien živel in delal. Ravno zato so navdušeni nad tem, da bodo zahvaljujoč Amazonu končno dobili »posodobljeno«, progresivno verzijo Srednjega sveta. Obenem pa zagovarjajo in branijo Tolkiena pred svojimi ideološkimi tovariši z naslednjimi argumenti:

1. Hobiti sploh niso beli, temveč so po barvi polti bolj podobni kakšnim bližnjevzhodnim ali celo afriškim ljudstvom. Tolkien je namreč hobite razdelil na tri veje, za hobite najštevilčnejše veje pa je zapisal, da naj bi bili »bolj rjave polti«.

2. Tolkien je poslal »jezen« odgovor neki nemški knjižni založbi, ki je hotela v času nacionalsocialistične Nemčije izdati Hobita v nemščini, pri tem pa je v skladu s takratnimi nemškimi zakoni potrebovala potrdilo, da avtor ni judovskega porekla.

3. Gospodar prstanov je pravzaprav hvalospev multikulturnosti, saj druščina, ki se odpravi uničiti prstan, vključuje predstavnike različnih ras, obenem pa smo priča tudi romanci med Aragornom in Arwen oziroma »rasnemu mešanju« med vilinci in ljudmi.

To so nekako glavni trije argumenti, na katere naletimo v različnih spletnih razpravah in v člankih ali »študijah« o Tolkienu, ki jih objavljajo progresivni akademiki in  samooklicani »poznavalci« njegove mitologije in branijo njegova dela pred očitki svojih ideoloških kolegov. Prav tako so na podlagi teh argumentov progresivci prepričani, da bi jim bil Tolkien danes naklonjen in utemeljujejo ter opravičujejo vključevanje progresivne multikulti ideologije v prihajajočo serijo, ki bo verjetno popolnoma razmesarila resničen pomen in smisel njegovih veličastnih zgodb.

Morda bi lahko omenili še četrto, med mavričnimi privrženci njegovih del popularno trditev, da sta glavna junaka Frodo in Sam pravzaprav homoseksualca, med katerima se razvija ljubezensko razmerje. Seveda vrli levičarji, progresivci in pripadniki LGBT skupnosti ob tem priročno »pozabljajo«, da se Samwise Gamgee na koncu knjige poroči in ima kar trinajst otrok, še bolj pa je ta naravnost smešna trditev neskladna z dejstvom, da je bil avtor Gospodarja prstanov tradicionalen katolik. Prav tako takšne »teorije« odražajo zelo plitko dojemanje globokega tovarištva in prijateljstva med Frodom in Samom, ter nezmožnost razumevanja resničnega prijateljstva in medsebojne zvestobe izven okvirov spolnosti, kar je tudi posledica našega časa in naraščajoče prisotnosti »seksualizacije« in normalizacije nenaravnih spolnih praks v sodobni družbi.

»Multikulturni« hobiti

Prvi argument izhaja iz samega opisa hobitov, ki naj bi bili »bolj rjave polti«. To je veljalo za najštevilčnejšo vejo hobitov, medtem ko so hobiti ene izmed drugih dveh vej opisani kot svetlejše polti. V času, ko hobiti naselijo Shire ali Šajersko, so se vse tri veje med seboj že bolj ali manj pomešale. Frodo je deloma potomec hobitov, ki naj bi bili svetlejše polti, Sam pa naj bi bil pripadnik bolj rjavopolte veje. Ravno opis Samovih dlani kot »rjavih« v Gospodarju prstanov pa je v očeh levičarjev nadaljnji »dokaz« na katerega se sklicujejo, ko hočejo Šajersko predstaviti kot nekakšno multirasno deželo. Opis različnih vej ali rodov hobitov pa tudi ustvarjalci iz Amazona izkoriščajo za utemeljevanje svoje odločitve, da bodo vključili v serijo črnske hobite, ki naj bi bili pripadniki omenjene veje bolj rjavopoltih hobitov. Vsekakor gre za precej široko interpretacijo Tolkienovega opisa tega ljudstva, pri kateri »bolj rjava polt« očitno postane črna koža podsaharskih Afričanov. »Britanski« črnski igralec in prepričan levičar Lenny Henry, ki se bo preizkusil v vlogi temnopoltega hobita je ob tem izjavil, da bo serija prikazovala »zgodnje dni« Šajerske in da igra enega od hobitov omenjene veje: »Smo multikulturni, saj smo pleme in ne rasa, tako da so med nami črni, azijski in rjavi hobiti, pa tudi taki, ki so maorskega izgleda.« Lahko pričakujemo, da se bo ob začetku predvajanja nadaljevanke ravno ta argument, ki temelji na »rjavi polti hobitov«, v raznih spletnih razpravah in v osrednjih medijih znova prebil v ospredje.

Vsi, ki se veselijo »kulturne obogatitve« Šajerske, pri tem očitno niso seznanjeni z dejstvom, da so bili glavni navdih za hobite pravzaprav prebivalci angleškega podeželja. Navdih za Šajersko in njene prebivalce, ki so, kot je to značilno za ljudi iz podeželja, globoko ukoreninjeni v tlo in naravno okolje svoje domovine, je podeželska Anglija, v kateri je J.R.R. Tolkien preživel svoje otroštvo. Glede tega je bil profesor precej specifičen, saj je kot navdih za Šajersko izpostavil predvsem podeželje Zahodnega Midlandsa. Upoštevajoč dejstvo, da so bili navdih za hobite Angleži in da se v Tolkienovih časih po angleškem podeželju ni potikalo ravno veliko Pakistancev ali Nigerjicev, lahko domnevamo, da je »bolj rjava polt«, pomenila rjavo polt, kakršno opazimo pri kmetih, ki delajo na njivah in na poljih obsijanih s soncem. Konec koncev se je pred naselitvijo Šajerske rod hobitov, ki je bil bolj rjavopolt, zadrževal predvsem v hribih, kjer smo izpostavljeni močnejšemu soncu. Zato lahko upravičeno predpostavimo, da je bila omenjena veja hobitov pač »bolj rjave polti« v primerjavi s hobiti, ki so opisani kot »svetlejše polti«. Podobno kot če primerjamo nekoga, ki dela zunaj na soncu, z nekom, ki dela v zaprtih prostorih, ali pa kot so Evropejci iz Sredozemlja lahko temnejši od tistih iz Skandinavije. Enako velja tudi za »rjave dlani« Samwisea Gamgeeja, ki je kot vrtnar večino časa preživel na soncu. Pri tem je treba opozoriti na še eno malenkost, ki je očitno ušla levičarskim »tolmačem« Tolkienovih del. V petem poglavju prve knjige Gospodarja prstanov, ko je razkrito, da je Sam »vohunil« za Frodom in posredoval njegove načrte njegovim prijateljem, da bi mu lahko pomagali, preberemo, da je od sramu »zardel do ušes«. Pri temnopoltih rasah tega ravno zaradi višje stopnje melanina namreč ni možno opaziti, ali pa se izraža na drugačen način. Medtem za Sama, kljub temu da je pripadnik omenjene »bolj rjave« veje hobitov, izrecno piše, da ga je zalila rdečica od ušesa do ušesa. Ta podrobnost tako ruši levičarske trditve o izgledu hobitov, s katerimi hočejo eno najznačajnejših  knjig 20. Stoletja prikazovati v luči svoje progresivne, multikulturne ideologije.

Navdih za Šajersko je bilo predvsem angleško podeželje.

Sicer bi bile takšne razlage ali razprave v nekih drugih časih popolnoma odveč, saj bi moralo že dejstvo, da so hobite navdihnili Angleži, njihovo domovino pa angleško podeželje, biti dovolj zgovorno samo po sebi. Danes pa so potrebne, ker hočejo levičarji mnoga dela zahodne književnosti, ki so pustila svoj pečat, tolmačiti v skladu s svojimi prepričanji, pri tem pa uničujejo in sprevračajo njihovo bistvo. Med takšna dela spada tudi Gospodar prstanov, ki je na mnoge načine zaznamoval 20. stoletje in je postal del zahodne kulture in književnosti. Zaradi tega ga kljub temu, da odraža določene tradicionalne vrednote in vrline, ki niso skladne z »modernimi vrednotami«, kulturni marksisti ne morejo preprosto pomesti pod preprogo. Tako se zatekajo k temu, da ga bodo, kot je bilo že rečeno, poskušali »posodobiti« v skladu z danes prevladujočimi multikulturnimi, liberalnimi vrednotami. Ob tem pa bodo sprevrgli in izničili globlji pomen in vrline, ki jih je je Tolkien hotel prenesti svojim bralcem, kot so zvestoba, skromnost, ljubezen do svojega doma, upoštevanje starih modrosti in tradicij, življenje v skladu z naravo, in tako dalje. Z drugimi besedami, hočejo izbrisati evropski karakter njegovih del, v katerih se odražajo tako predkrščanski miti stare Evrope, kot tudi krščanske vrednote. Ravno zato je treba opozarjati na njihovo resnično naravo in na tovrstne poskuse uvajanja multikulturnih in feminističnih progresivnih elementov v njegove zgodbe. Del tega pa je opozarjanje na to, da hobiti niso neka multikulturna mešanica, kot jih bo predstavila nova serija, temveč so majhno ljudstvo angleških in evropskih karakteristik, globoko ukoreninjeni v tlo svoje domovine in v ljubezen do le te.

Tolkien, rasizem in globalizem

Naslednji argument, na katerega se levičarski privrženci Tolkienovih del nadvse radi sklicujejo, je njegov odgovor na pismo nemške založbe Rütten & Loening  iz leta 1938, ki je hotela izdati Hobita v nemščini, ob tem pa je v skladu s takratnimi nacionalsocialističnimi zakoni potrebovala potrditev, da je avtor »arijskega« porekla.

Tolkien je sicer pripravil dva odgovora za omenjeno založbo, ni pa znano kateri odgovor je bil na koncu poslan. Eden je bil bolj vljudnosten, v drugem pa je dal duška svoji ogorčenosti nad tovrstnim poizvedovanjem. Ko je prejel pismo preko svojega založnika Stanleyja Unwina, je pripomnil: »Moram mar trpeti takšne nesramnosti, ker imam nemški priimek ali pa njihovi nori zakoni zahtevajo certifikate o arijskem poreklu od vseh oseb iz drugih držav?« V bolj ostremu odgovoru nemški založbi je med drugim zapisal: »Moj prapradedek je prišel v 18. stoletju iz Nemčije v Anglijo, kar pomeni, da je večina mojih prednikov Angležev in da sem angleški državljan. To bi vam moralo zadostovati. Kljub temu sem bil vedno ponosen na svoj nemški priimek, tudi v obdobju nedavne nesrečne vojne, v kateri sem služil v angleški vojski. Vendar pa moram reči, da če bodo takšna nesramna in nepomembna poizvedovanja postala vsakodnevna pri stvareh, ki se tičejo književnosti, potem prihaja čas, ko nemški priimek ne bo več vzrok za ponos«.

J.R.R. Tolkien leta 1916 v uniformi britanske vojske.

Tolkien je bil kritičen tudi do nacionalsocializma, očitno predvsem zato, ker se mu je zdelo, da nacionalsocialisti izkoriščajo kulturno dediščino in duh Severne Evrope v politične in ideološke namene. Leta 1941 je tako v pismu svojemu drugemu sinu Michaelu zapisal, da Hitler uničuje in zlorablja »plemeniti severnjaški duh«, ki ga je sam Tolkien štel za enega največjih doprinosov Evropi in ga je »vedno ljubil in poskušal predstaviti v njegovi pravi luči«. Pri tem smo lahko prepričani, da bi Tolkien verjetno danes progresivnim »woke« levičarjem, ki hočejo iz njegovih del odstraniti ravno ta plemeniti duh, namenil podobne ali še bolj grobe besede.

Ne glede na to se levičarji in progresivci, ki poskušajo Tolkiena predstaviti kot nekoga, ki bi jim bil naklonjen, navdušeno sklicujejo na pismo nemški založbi in na njegovo kritiko nacionalsocialističnega režima, vedno ko kakšen njihov ideološki tovariš trdi, da najdemo v Tolkienovem pisanju in razmišljanju elemente rasizma. Tolkienova mnenja o nacionalsocializmu in omenjeno pismo pa pogosto citirajo tudi kot odgovor na priljubljenost, ki jo Tolkienova dela uživajo med identitarci in v desnih krogih, kar ni presenetljivo. S tem hočejo Tolkiena, za katerega bi lahko rekli, da je imel precej tradicionalna krščanska, konservativna pa tudi libertarna prepričanja, prikazati kot velikega nasprotnika »rasizma«. Obenem pa seveda molčijo o tem, da je v času španske državljanske vojne izrekel podporo Francu in nacionalistom, posebej zaradi levičarskih zločinov nad duhovniki in nunami. Prav tako je bil, tako kot do Hitlerja, kritičen tudi do komunistov in Stalina ter konec koncev tudi do Winstona Chruchilla. V pismu svojemu najmlajšemu sinu Christopherju iz leta 1943, je namreč takole komentiral Teheransko konferenco voditeljev zavezniških sil: »Moram priznati, da sem se grenko nasmejal, zatem pa nisem več hotel spremljati dogajanja, potem ko sem slišal, kako tisti krvoločni stari morilec Josif Stalin vabi vse narode, da se pridružijo veseli družini ljudstev, ki je predana uničenju tiranije in nestrpnosti. Prav tako moram priznati tudi, da na fotografiji naš angelček Winston Churchill pravzaprav izgleda kot največji razbojnik med vsemi prisotnimi«. Tovrstnih citatov levičarji danes ne citirajo preveč radi, temveč se kot vedno osredotočajo le na tisto, kar govori v prid njihovim trditvam.

Ko govorimo o Tolkienovem nasprotovanju »rasizmu«, nad katerim se progresivci tako navdušujejo, pa je treba prav tako osvetliti pomemben aspekt levičarskega izrazoslovja, ki se zaradi njihovega precejšnjega nadzora nad medijskimi in izobraževalnimi ustanovami odraža tudi v splošni javnosti. Levičarji in liberalci radi sprevračajo izraze in besede, in jim dajejo nove pomene v skladu z njihovimi cilji in nameni. To velja zlasti za v javnosti ozloglašena izraza, kot sta »rasist« ali »fašist«. Namen uporabe takšnih izrazov je predvsem diskreditacija političnih nasprotnikov, kar pomeni, da se njihova definicija sčasoma širi, da bi vključevala čim več ideoloških nasprotnikov levičarjev, progresivcev in liberalcev. Izraz rasizem zato danes nima istega pomena, kot ga je imel v Tolkienovih časih. Takrat je rasizem pomenil predvsem sovraštvo do drugih ras in prepričanje o njihovi manjvrednosti. Danes opredelitev rasizma vključuje tudi vsako nasprotovanje množičnim migracijam v Evropo, preprosto priznavanje rasnih razlik, in mnenje, da zaradi le teh multikulturalizem lahko negativno vpliva na neko družbo. Kdor zanika stališče, da je rasa samo družbeni konstrukt ali pa se zgraža nad tem, da so na primer beli Angleži postali manjšina v Londonu, je precej hitro označen za »rasista«. Če je nekdo domoljub in nasprotuje demografski zamenjavi lastnega naroda skozi množične migracije, bo nemudoma osumljen rasističnih misli. Sodeč po njegovih izjavah in pismih, bi lahko rekli, da je bil Tolkien kritičen do rasizma, kot je bil ta opredeljen v njegovih časih. Nasprotoval je predvsem temu, da bi bila rasna ali etnična pripadnost merilo za dobro ali slabo literaturo, kar je razvidno iz pisnega odgovora nemški založbi. Prav iz tega pisma, v katerem se J.R.R. Tolkien opredeli za Angleža, ki je ponosen na svoj nemški priimek, kot tudi iz omenjene kritike nacionalsocializma, ki naj bi »sprevračal« plemenit duh Severne Evrope, pa lahko sklepamo, da je Tolkien cenil svoje kulturne in etnične korenine in da se je zavedal njihovega pomena. Tolkien je ljubil Anglijo in je bil velik občudovalec evropske kulturne dediščine in zgodovine. V skladu s tem lahko domnevamo, da bi bil danes zgrožen nad stanjem njegove preljube Anglije. Ne le zaradi vseprisotne potrošniške kulture, uničevanja narave in onesnaževanja, ki ga povzročajo siva betonska mesta polna enoličnih stavb in nakupovalnih centrov, ki so produkt modernosti in njene uporabe sodobne tehnologije do katere je bil zelo kritičen, kar je razvidno tudi iz Gospodarja prstanov. Temveč tudi zaradi velike demografske zamenjave in množičnih migracij, ki povzročajo, da Angleži in tudi nekateri drugi Evropejci postajajo manjšine v svojih mestih in prestolnicah. Tolkien bi bil danes vsekakor kritičen do množičnih migracij in bi nasprotoval levičarsko liberalnemu enoumju, ki vlada na univerzah in v šolah, predvsem pa bi odločno nasprotoval »prebujeni« levici in poskusom brisanja in sprevračanja evropske zgodovine in kulture.

Pri Tolkienovem odnosu do rasizma velja omeniti tudi francosko in evropsko miselno šolo »nove desnice«, med glavnimi predstavniki katere je Alain de Benoist, ki v Manifestu za evropski preporod, ki ga je napisal skupaj s Charlesom Champetierjem, deli antirasizem na dve vrsti: razločevalno in univerzalno.

Univerzalni antirasizem je danes najbolj pogost antirasizem progresivne kozmopolitske levice in liberalcev, ki izhaja iz predpostavke, da se raznovrstna ljudstva našega planeta pravzaprav ne razlikujejo med seboj in s tem zanika pluralizem človeštva, saj verjame da so rasne in etnične identitete »prehodne« in da obstaja le ena človeška identiteta, ki si jo vsi delimo. Z drugimi besedami, vsi smo »državljani sveta«. Razločevalni antirasizem pa v nasprotju s tem priznava in spoštuje rasne razlike in značilnosti posameznih ras in etničnih skupin, ki se odražajo tudi v razvoju njihovih kultur, obenem pa zavrača vrednostne sodbe po katerih naj bi bile določene rase »boljše« ali »slabše« od drugih.

V Tolkienovih knjigah rasa ni le »družbeni konstrukt«, temveč imajo različne rase svoje značilnosti in karakteristike, ki se močno odražajo v njihovih skupnostih. Tolkien je cenil svojo domovino, njeno kulturo in zgodovino, kot tudi kulture drugih narodov in bogato kulturno in zgodovinsko dediščino stare celine. To seveda pride do izraza v njegovih knjigah. Njegovo stališče do »rasizma« zato spominja predvsem na opredelitev razločevalnega antirasizma Alaina de Benoista, ki je obenem tudi odgovor na univerzalni antirasizem, kateremu bi J.R.R. Tolkien danes najverjetneje močno nasprotoval. To lahko sklepamo zlasti iz njegove kritike »ameriškega kozmopolitizma«, oziroma tega čemur bi danes rekli globalizem, ki jo je ubesedil v že omenjenemu pismu njegovemu sinu Christopherju Tolkienu. Potem, ko je izrazil svoje mnenje o Teheranski konferenci je namreč v nadaljevanju zapisal:  »Večje ko postajajo stvari, manjša in bolj pusta, ali enolična, postaja zemljina obla. Na koncu bo postalo vse eno prekleto provincijsko predmestje. Kako bomo veseli, ko bodo uvedli ameriško sanitacijo, motivacijske nagovore, feminizem in masovno proizvodnjo na Bližnjem vzhodu, Daljnem vzhodu, v Sovjetski zvezi, na Pampah, Gran Chacu, v donavskem povodju, v bližnji, daljni in notranji mumbo-deželi, na Gondvani, v Lasu in v vaseh najtemnejšega Berkshira. V vsakem primeru se bo tako zmanjšal čas potovanja, saj ljudje ne bodo več imeli kam iti. Bodo pa vsaj potovali hitreje«. Obenem je Tolkien zapisal tudi, da se mu zdi ameriški kozmopolitizem grozljiv. Lahko si le predstavljamo kakšen bi bil danes njegov odziv na »woke« kulturo, transspolnost, množične migracije in vsiljevanje liberalnega modela celotnemu svetu. Vsekakor obstaja velika možnost, da bi si zaradi svojih mnenj tudi sam prislužil etiketo »rasizma« in politične nekorektnosti.

Viri:

J.R.R. Tolkien – Gospodar prstanov: Bratovščina prstana (Mladinska knjiga, 2002)

J.R.R. Tolkien – Gospodar prstanov: Stolpa (Mladinska knjiga, 2002)

J.R.R. Tolkien – Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev (Mladinska knjiga, 2003)

J.R.R. Tolkien – The Silmarillion (HarperCollinsPublishers Ltd, 1992)

The Letters of J.R.R. Tolkien (HarperCollinsPublishers Ltd, 1995)

Patrick Curry – Defending Middle-Earth (HarperCollinsPublishers Ltd, 1997)

Alain de Benoist in Charles Champetier – Manifest za evropski preporod (Uredila Primož Kuštrin in Igor Kernel, izdano v samozaložbi, 2018)

Tekst je bil prvotno objavljen na: https://tradicijaprotitiraniji.org/2022/02/26/globalizem-in-etnopluralizem-v-srednjem-svetu-j-r-r-tolkiena-1-del-morgothova-senca/