Globalizem in etnopluralizem v srednjem svetu J. R. R. Tolkiena – 2. del: Pomembnost etnokulturnih značilnosti

Tolkien je bil kritičen do globalizma in s tem posredno tudi do sodobnega multikulturalizma, katerega cilj je, ne ohranitev, temveč združevanje in mešanje posameznih kultur in narodov. Srednji svet je vsekakor dom raznolikih ljudstev in kultur, vendar pa nikakor ni multikulturen v ideološkem smislu tega izraza.

Etnopluralizem, ne multikulturalizem

Različna ljudstva ali rase Tolkienovega univerzuma, ki velikokrat izhajajo iz mitskih izročil Evrope, živijo v svojih deželah, kjer so si ustvarile način življena po lastni meri, v katerem se odražajo njihove rasne značilnosti. Tako kot v starih mitih in verovanjih, ima tudi pri Tolkienu vsaka rasa zgodbo o svojem izvoru. Vilini in ljudje so otroci Iluvatarja, stvarnika kosmosa. Škrate je ustvaril Aule, eno izmed božanskih ali angelskih bitij, ki so oblikovala Srednji svet, ter so podobna starodavnimm predkrščanskim bogovom, ki delujejo v skladu z voljo Iluvatarja, saj so nastala iz njegovih misli. Če imajo ta božanska bitja, imenovana Valarji, bolj poganske značilnosti – kot antični ali slovanski in germanski bogovi so povezana tudi z naravo in naravnimi elementi – nas Iluvatar spominja predvsem na biblijskega boga, stvarnika, ki je ustvaril vesolje in je vir vsega življenja. Orki so nastali iz vilincev, ki jih je Morgoth, Valar, ki se je uprl stvarniku, saj je hotel sam postati bog in gospodar sveta, zajel in spridil. Morgoth je kot poosebljenje zla in kot nekdo, ki se je uprl stvarniku v nekaterih pogledih podoben Luciferju. Glavni junaki Gospodarja prstanov, hobiti ali polovnjaki, so najbližji ljudem, čeprav je njihov izvor precej nejasen.

Različna ljudstva Srednjega sveta imajo torej različne dedne ali prirojene lastnosti, ki se tako kot v resničnem svetu, znotraj njihovih kulturnih značilnosti in tradicij prepletajo z naravnim okoljem, v katerem živijo. V Srednjem svetu ima torej rasa, tako kot v našem svetu – kljub temu, da progresivci in levičarji to trdovratno zanikajo – določeno in v nekaterih pogledih precej pomembno vlogo ter ni samo »družbeni konstrukt«. Ljudstva Srednjega sveta živijo v svojih ločenih domovinah in se, kljub temu, da med seboj sodelujejo, ko ima takšno sodelovanje in prijateljstvo obojestranske koristi, skoraj nikoli ne mešajo. Potemtakem Srednji svet ni multikulturen, temveč je etnopluralističen. Zaznavanje in upoštevanje  etnokulturnih razlik se v Srednjem svetu pojavi praktično takoj, ko začnejo različna ljudstva živeti eno ob drugem. Potrebo po upoštevanju teh razlik pa prvi opazijo modri vilinci. Ko namreč v prvem veku, ki je opisan v Silmarilionu, ljudje prvič prispejo v zahodne dežele vilincev, jih vilinski kralji in vladarji sprejmejo v svojo službo kot zaveznike v vojni proti Morgothu. Ljudje se sicer udeležijo dolgotrajne vojne med vilinci in Morgothom na obeh straneh, saj so nekateri med njimi služili tudi Morgothu, vendar pa je šlo v tem primeru za bolj temnopolte Vzhodnjake. Kmalu pa so vilinci sprevideli, da »ni dobro, če vilinci in ljudje prebivajo skupaj, pomešani in brez vsakega reda, saj ljudje potrebujejo vladarje svoje vrste«. Zato so določene regije prepustili ljudem, kjer so ti »lahko svobodno živeli svoja življenja in izbrali lastne voditelje«, ki so bili vazali vilinskih kraljev. Vilinci so torej razumeli potrebo po spoštovanju etnokulturnih razlik in so ljudem omogočili njihove lastne domovine.

Več tisočletij kasneje, po dogodkih iz Gospodarja prstanov in padcu Saurona, pokaže ob obnovitvi svojega kraljestva podobno razumevanje tudi novi kralj Aragorn, ki se prav tako zaveda pomembnosti spoštovanja pluralnosti različnih kultur in ljudstev. Aragorn kot kralj namreč razglasi, da ljudje nimajo vstopa na območje Šajerske, ki postane znova del Severnega kraljestva in dobi pod okriljem njegovega kraljestva status »svobodne dežele«. Šajerska torej postane tudi uradno »etnodržava« hobitov, Aragorn pa je pri tem tako dosleden, da tudi sam ne vstopa v njihovo deželo, temveč se s svojimi starimi prijatelji srečuje na meji pri Brendivinskem mostu.

Ne glede na vse to ostaja glavni argument progresivcev, ki naj bi govoril v prid multikulturni naravi Tolkienovega univerzuma dejstvo, da v Druščini prstana, ki se odpravi skupaj s Frodom in hobiti na jug, najdemo predstavnike različnih ljudstev. Hobiti, vilinec, škrat, dva človeka in čarovnik se skupaj z ramo ob rami odpravijo na zahtevno pot in na nalogo, ki bo odločila usodo Srednjega sveta. Vendar pa je stališče, da naj bi sestava druščine odražala vrednote multikulturalizma, znova predvsem posledica levičarske nesposobnosti pravilnega razumevanja določenih konceptov, ki jih nemudoma označujejo za »rasistične«, namesto da bi se o njih podučili, kot tudi precej splošne uporabe različnih izrazov, ki se jih levičarji poslužujejo kot jim v določenem trenutku najbolj ustreza. Princip etnopluralizma in spoštovanja rasnih razlik nikakor ne izključuje dobrih odnosov med različnimi ljudstvi ali rasami. Za primer lahko vzamemo prijateljstvo med vilinci iz Eregiona in škrati iz Morie, ki se je razvilo v drugem veku in nikakor ni v nasprotju s takšnimi principi. Dve ljudstvi sta se medsebojno spoštovali in sta sklenili prijateljstvo, ki je imelo obojestransko korist. Enako velja za poslednje zavezništvo ljudi in vilincev proti Sauronu na koncu drugega veka in za druščino prstana na koncu tretjega veka, ki je vključevala predstavnike različnih ljudstev, združene v namenu, da rešijo in ohranijo svoje domovine, kulture in načine življenja pred sovražnikom, ki hoče njihove narode zasužnjiti in uničiti. Po Sauronovem porazu ljudje, vilinci, škratje in hobiti ne ustanovijo nekakšne multikulturne skupnosti, temveč se vrnejo v svoje domovine, kjer naprej živijo v miru, vedoč da so zagotovili nadaljen obstoj in prihodnost svojih narodov. Druščina prstana se ne bori za novi svet ali za ustvarjanje neke multikulturne družbe, temveč za ohranitev tradicij, pravice do samoodločbe in obstoja njihovih narodov. Razen vilincev, ki se sčasoma odpravijo preko morja na Zahod k svojim sorojakom, druga ljudstva še naprej živijo vsako na svojem koščku zemlje, kjer uživajo avtonomijo in pravico do načina življenja, ki jim najbolj ustreza.

Primeri »rasnega mešanja«

Edini primer navidezno »multikulturne« skupnosti, ki ga najdemo v  Gospodarju prstanov, je vas Bree kjer živijo skupaj ljudje in hobiti. Vendar pa razlog za to ni želja po raznoliki multikulturni družbi, temveč je nasprotno od tega njihovo sobivanje možno zlasti zaradi podobnosti in sorodnosti obeh ljudstev. Tolkien je to namreč razložil v enemu izmed pisem svojemu založniku Stanleyju Ulwinu: »Hobiti so seveda pravzaprav veja specifično človeške rase, ne vilincev ali škratov, zaradi česar lahko obe vrsti živita skupaj kot na primer v vasi Bree, kjer se jih preprosto imenuje majhni ljudje in veliki ljudje«. Kljub temu pa tudi v tem mešanem naselju ni »rasnega mešanja« ali mešanih družin.

Pravzaprav so edini primeri »rasnega mešanja«, nad katerimi se seveda progresivci navdušujejo in jih tolmčijo kot dokaz »multikulturnosti« Srednjega sveta, mešani zakoni med ljudmi in vilinci, ki so si fizično med seboj tudi najbolj podobni in so oboji Iluvatarjevi otroci. Najbolj znan tovrstni primer je ljubezen in poroka med kraljem Aragornom in vilinko Arwen. Pri tem pa ne gre za zagovarjanje multikulturalizma ali rasne miscegenacije, kot to dojemajo progresivni bralci Tolkiena, temveč za redko izjemo, ki ima tudi svojo precej visoko ceno.

V celotni dolgi zgodovini Srednjega sveta najdemo narmeč le še dva primera takšnih mešanih zakonov, in sicer združitev Berena in Luthien ter Tuorja in Idril. Takšna razmerja pa so imela visoko ceno, tako za ljudi kot za vilinke. Aragorn je moral poraziti Saurona in postati kralj Gondorja, da bi si zaslužil roko vilinske plemkinje, Beren pa je moral ukrasti enega od silmarilov, draguljev, ki so v središču zgodbe o prvemu veku Srednjega sveta, iz železne krone Morgotha. Po drugi strani sta se morali tako Arwen kot tudi Luthien odreči nesmrtnosti svoje rase, da sta se lahko oženili s smrtnikoma. Poroka med Tuorjem, dedičem ene izmed treh plemenitih hiš ljudi, in vilinske princese Idril, pa je bila del večje usode Srednjega sveta v prvem veku, saj je njun sin Earendil odigral ključno vlogo pri zmagi nad Morgothom.

Ravno tako je treba omeniti, da sta se morala Earendil in njegova žena Elwig, ki je bila vnukinja Berena in Luthien, torej prav tako potomka človeka in vilinke, ob koncu prvega veka na ukaz božanskih Valarjev odločiti, kateri rasi bosta pripadala. Enako je veljalo za njuna sinova, Elronda in Elrosa. Medtem, ko sta se Earendil in Elwig odločila, da bosta pripadala vilinski rasi,  se je Elros odločil za svoje človeške gene, Elrond pa je ostal vilinec. Elros je zatem postal začetnik mogočne rodbine numenorskih kraljev. Mešanje med vilinci in ljudmi ima torej določeno vlogo v mitologiji Srednjega sveta in daje samim zgodbam poleg močno prisotnega tragičnega vzdušja v prvem veku tudi romantičen pridih. Nikakor pa namen tega »mešanja« ni bil nekakšno splošno združevanje ljudi in vilincev v multikulturno mešano ljudstvo ali zagovarjanje ideološkega multikulturalizma.

Vlogo rase in rasnih značilnosti v Srednjem svetu pa potrjuje tudi dejstvo, da se je zaton Numenorcev, mogočnega ljudstva Zahodnjakov, ki so jim kot kralji vladali potomci Elrosa in Earendila, začel ko so po padcu Numenorja ustanovili svoja kraljestva v Srednjem svetu, kjer se je sčasoma njihova kri pomešala s krvjo »manjvrednih ljudi«.

Vrednote Srednjega sveta

Ljudstva, ki se skupaj borijo proti Sauronu se pravzaprav ne borijo le za goli obstanek, temveč tudi za ohranitev določene tradicionalne in organske ureditve Srednjega sveta, ki je etnopluralistična. Sauron hoče po drugi strani iz Srednjega sveta narediti veliko enolično puščo, ki bi bila posledica nezadržanega izkoriščanja naravnih virov in poraženih ljudstev. Srednji svet bi preplavili orki in temnopolte rase juga in vzhoda. Gozdov ne bi bilo več, saj bi sčasoma vsa drevesa pristala v pečeh njegovih delavnic. Stare idilične vasice, naselja in mesta bi bila porušena, na njihovih ruševinah pa bi  bile zgrajene tovarne, v katerih bi garali poraženi in zasužnjeni narodi Srednjega sveta. Vpogled v svet, ki sta ga hotela ustvariti Sauron in njegov služabnik Saruman dobimo na koncu knjige, ko hobiti ob vrnitvi domov sprevidijo, da težav še ni konec, saj je Saruman skrivoma prevzel oblast v njihovi domovini, njegovi služabniki, ki vladajo v njegovem imenu pa so tujci, ljudje grdega videza, ki imajo morda tudi malce orkovske krvi. Saruman je namreč v vojaške namene vzredil mešance med ljudmi in orki.

Morda lahko omenimo, da je Saruman, ko je prišel med vilince in ljudi kot zaveznik nosil ime Saruman beli, ko pa je prestopil na stran zla si je nadel novo ime Saruman mnogih barv. Tudi sicer je Saruman velik zagovornik »napredka«, v imenu katerega uničuje naravo in seka starodavne gozdove, da bi z njimi hranil plamene svojih kovačnic. V Sarumanu in v Sauronu se tako odraža Tolkienovo ogorčenje nad uničevanjem narave in onesnaževanjem zavoljo širjenja moderne industrije, ki je eden izmed temeljev potrošniške družbe. V svetu, ki ga hočeta ustvariti ni prostora za lepoto in za tradicijo, le za čisto preračunljivo korist, v imenu katere se uničujejo naravni viri in izkoriščajo vsa živa bitja. Domovine Tolkienovih junakov pa predstavljajo nasprotje takšnega sveta. Gre za dežele utemeljene na naravi, ki jih obdaja, in na etničnih in rasnih karakteristikah ljudstev, ki v njih živijo. Gre torej za skupnosti v katerih se tradicije širijo iz roda v rod, v katerih se živi v skladu z naravo in v katerih nepovabljeni tujci niso dobrodošli. Gre za boj tradicionalnih vrednot in spoštovanja starodavnih izročil proti grožnji modernosti, ki želi zasužnjiti cel svet.

Zaključek

Tolkienova dela spadajo v bogato literarno dediščino Evrope in odražajo tradicionalne vrline, značilne za evropske narode. Seveda najdemo v njegovih delih več različnih motivov, prevladujoči motiv pa je boj med dobrim in zlim, ki ga danes človek najpogosteje najprej bije znotraj svojega srca in v globinah svoje duše. Gre za boj med pohlepom in skromnostjo, sebičnostjo in požrtvovalnostjo, strahom in pogumom, zvestobo in izdajo, ki ga tudi Tolkienovi literarni junaki velikokrat bijejo v sebi preden stopijo na bojno polje. Spomnimo se na primer odlomka iz Hobita, ko se mora prestrašeni Bilbo Baggins spustiti v zmajev brlog: »Na tej točki svoje poti je Bilbo obstal. Odločitev, da nadaljuje pot od tod naprej, je bila najpogumnejše dejanje njegovega življenja. Vse, kar je izrednega in sjajnega temu sledilo, je bilo v primerjavi s tem prav ničevo. Resnično bitko je izbojeval v podzemnem hodniku čisto sam, še preden je sploh uzrl strahovito nevarnost, ki je prežala nanj.«

Za razliko od mnogih novodobnih del epske fantastike, ki so polne spletk, spolnosti in bojev, obenem pa nimajo globljega pomena, ali pa so v skladu z liberalnimi vrednotami, vsebujejo Tolkienova dela glavno značilnost mita; skozi svoje pisanje nam Tolkien razkriva določene resnice in se spopada z določenimi vprašanji, ki so še kako prisotna tudi v našem spreminjajočem se svetu. Omenjeni boj med dobrim in zlim, tradicija in spoštovanje prednikov nasproti modernosti, ki želi vse kar je bilo pred njo izničiti, hladna racionalnost tehnološkega napredka v kontrastu z očaranostjo nad naravo in bivanjem na tem svetu, zvestoba do svojega doma in skupnosti, zaradi katere se je nekdo pripravljen žrtvovati, proti pohlepu, ki povzroča izdajstvo. Vse to in še več najdemo v Tolkienovih delih. Ravno zato, ker v ozadju mogočnih bitk in dogodkov lahko zasledimo vrline, ki danes izginjajo v svetu, ki postaja vse bolj podoben Mordorju, služijo njegova dela lahko kot navdih vsem ki se, tako kot Frodo, Aragorn ali kralj Theoden, borijo za obstanek svojih domovin, tradicij in izročil svojih prednikov.

Etnokulturne in rasne značilnosti igrajo tako kot v našem svetu, svojo vlogo tudi v Srednjem svetu. Prilagajanje tega izmišljenega sveta, ki nam kljub temu razkriva mnoge pomembne resnice pa pomeni sprevračanje Tolkienovih del in uničevanje njegove dediščine.

Tako kot je iz vilincev Morgoth ustvaril zlobne orke, ustvarja progresivni, pro-LGBTQ, multikulturni Amazon iz vrste zgodb, v katerih se prepletajo globoki in pomembni motivi, le še eno nadaljevanko, ki bo globlje bistvo in vrline teh zgodb iznakazila in nadomestila s posebnimi učinki, spolnimi prizori in prelivanjem krvi. Ravno zaradi tega je treba opozarjati na zlonamerno prilagajanje Tolkienovih in mnogih drugih evropskih literarnih del, kot tudi starih mitov, liberalni ideologiji ter razumeti, da gre za namerno uničevanje in sprevračanje evropske dediščine ne glede na to ali govorimo o izmišljenih zgodbah in mitih, ali pa o resničnih zgodovinskih dogodkih. Tako resnična zgodovina, kot tudi literarna dela vse od Homerja pa do Tolkiena tvorijo dediščino in kulturo naše celine, zaradi česar moramo njihovo sprevračanje in izkoriščanje zavoljo ideoloških subverizvnih namenov liberalizma razumeti kot napad na Evropo in na evropske narode ter se na njih odzivati s sredstvi s katerimi razpolagamo v okvirih današnjega kulturnega boja. Za konec se spomnimo besed plemenitega Faramirja, učenjaka in bojevnika, v katerem je prišla do izraza stara kri Numenorja: »Svetlega meča ne ljubim zaradi njegove ostrine, niti puščice zaradi njene hitrosti ali bojevnika zaradi njegove slave. Ljubim le to kar branijo«.

Viri:

J.R.R. Tolkien – Gospodar prstanov: Bratovščina prstana (Mladinska knjiga, 2002)

J.R.R. Tolkien – Gospodar prstanov: Stolpa (Mladinska knjiga, 2002)

J.R.R. Tolkien – Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev (Mladinska knjiga, 2003)

J.R.R. Tolkien – The Silmarillion (HarperCollinsPublishers Ltd, 1992)

The Letters of J.R.R. Tolkien (HarperCollinsPublishers Ltd, 1995)

Patrick Curry – Defending Middle-Earth (HarperCollinsPublishers Ltd, 1997)

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na: https://tradicijaprotitiraniji.org/2022/03/04/globalizem-in-etnopluralizem-v-srednjem-svetu-j-r-r-tolkiena-2-del-pomembnost-etnokulturnih-znacilnosti/