Ivan Bilokapić: “Prišel je čas, da svojo nacionalno zavest dvignemo na višjo evropsko civilizacijsko raven.”

Ivan Bilokapić je podpredsednik organizacije Europa Terra Nostra (Evropa, naša zemlja), ki si prizadeva za spodbujanje novega evropskega nacionalizma in za sodelovanje in povezovanje evropskih nacionalistov v skupnem boju proti globalizmu. Rojen je bil na Hrvaškem, kjer je tudi študiral ekonomijo, kasneje pa se je preselil v tujino. OD leta 2020 zaseda položaj podpredsednika ETN, obenem pa je tudi gostitelj uradnega podcasta omenjene organizacije. Z njim smo se pogovarjali o ideji evropskega nacionalizma, delovanju in glavnih načelih ETN, o resničnih razlogih za množične migracije, o težavni zgodovini nekaterih evropskih narodov in o drugih aktualnih vprašanjih.

Nam lahko kot podpredsednik organizacije Europa Terra Nostra za začetek predstavite to organizacijo in njene glavne cilje in dejavnosti?

Europa Terra Nostra je bila ustanovljena leta 2015,  kot organizacija ideološkega sodelovanja in kovačnica idej. Vsekakor je šlo za »bojni klic«, ki je naznanjal, da je prišel čas za pan-evropsko sodelovanje med nacionalisti. Zavedamo se, da naši sovražniki delujejo na globalni ravni. Med seboj so zelo dobro povezani preko številnih organizacij, strank in notranjih frakcij v Evropskem parlamentu, obenem pa imajo tudi močno finančno podporo. To je zadosten razlog za utrjevanje in združevanje nacionalistov v Evropi. ETN je odprla svoje prostore v Bruslju in v Berlinu, organizirali pa smo tudi več uspešnih konferenc in seminarjev. Največje in najuspešnejše srečanje smo imeli oktobra 2016 v nemškem mestu Wismar. Konference so se izkazale za velik uspeh, saj na njih gostje najbolj komunicirajo in se povezujejo. Mislim, da te konference in srečanja niso pomembna zgolj zaradi političnega, temveč tudi zaradi družbenega aspekta. Ljudje se spoznavajo, se pogovarjajo in izmenjujejo ideje in kontakte. Spletajo se nova prijateljstva, kar je najbolj pomembno. Poleg konferenc, ETN zbližuje somišljenike tudi na druge načine, saj organizira tudi nepolitične aktivnosti na katerih se ljudje lahko naučijo novih spretnosti, ki jim pridejo prav pri širjenju in predstavljanju naših idej na bolj profesionalen način. Organizirali smo video delavnice, na katerih so se udeleženci lahko naučili, kako ustvariti profesionalne promocijske posnetke za družbena omrežja, ki so vključevale urejanje posnetkov in nadgradnjo znanja. Organizirali pa smo tudi srečanja z uspešnimi neodvisnimi poslovneži, ki so izmenjali ideje in kontakte, iz česar so se razvili skupni poslovni projekti. Evropa Terra Nostra je razširila svoje dejavnosti tudi na izdajo knjig. To odraža naš namen, da postanemo prepoznavna zakladnica nacionalističnih idej, ki vključuje intelektualne dejavnosti. Leta 2020 smo posodobili podobo Evrope Terra Nostre, saj smo se začeli širiti onkraj meja političnih strank. ETN je tako postala rastoča skupnost za vse nacionaliste v Evropi, ne glede na to ali so povezani s kakšno drugo politično stranko ali ne. Po mojem mnenju se je ETN uspešno utrdila kot prepoznavna skupnost modernega, učinkovitega in obetavnega pan-evropskega nacionalizma, ki je potreben za zaščito naše identitete, civilizacije, nacionalnih držav in etničnega preživetja. Leto 2020 je bilo zelo nenavadno in polno izzivov, v katerem zaradi epidemije Covida-19 nismo imeli priložnosti pokazati svojega polnega potenciala z organizacijo dogodkov in drugih načrtovanih aktivnosti, ki so bile zaradi zaprtij in omejitev nemogoče. Kljub temu ostajamo pozitivni in razmišljamo o bodočih projektih. Širimo se in zanesljivo rastemo. Kljub temu, da v prejšnjem letu nismo mogli organizirati večjih dogodkov, smo pridobili nove člane. Naša spletna stran dnevno objavlja nove članke, imamo pa tudi uraden podcast, ki se imenuje Undertow (podvodni nasprotni tok op. prev.). Spletna stran je očitno všeč ljudem, saj tudi v teh napornih časih izolacije najdejo pot do nas.

Kako se lahko posamezniki ali druge skupine, ki simpatizirajo z vami, pridružijo vaši organizaciji ali pa jo podprejo?

Europa Terra Nostra je odprla svoja vrata vsem evropskim nacionalistom, ne glede na to, če so ali niso že povezani s kakšno politično stranko ali gibanjem. Prav tako smo razširili naš doseg tudi izven Evrope. Zavedamo se, da se ljudje evropskega izvora, ki živijo v Severni Ameriki, Avstraliji, ali pa na Novi Zelandiji, prav tako počutijo kot del naše evropske družine, kar tudi so. Roko prijateljstva in sodelovanja nudimo vsem Evropejcem, ne glede na to ali živijo na stari celini ali kje drugje. S takšno pan-evropsko politiko smo pridobili ljudi, ki so strokovnjaki v različnih poljih, vendar pa niso povezani z nobeno stranko. Imamo torej ljudi z univerzitetno izobrazbo, ljudi, ki imajo svoje projekte, kanale na družbenih omrežjih in podobno, obenem pa vidijo ETN kot podlago preko katere lahko promovirajo svoje ideje in obogatujejo našo organizacijo s svojim znanjem in izkušnjami. Kakšne so torej prednosti članstva? Nova prijateljstva, možnosti skupnega potovanja, možnosti učenja, širjenje lastnega znanja in srečevanje ljudi iz vsake evropske in bele države, skupne izkušnje, zanimivi govori in občutek, da ste resnično del nečesa, kar ima lahko vpliv na sedanje čase, ter lahko morda celo povzroči politično spremembo v Evropi, predvsem pa daje ljudem občutek, da so del vedno večje pan-evropske družine. Dejstvo, da naše članstvo raste govori samo zase kdo smo in za kaj se zavzemamo.

Kdaj ste se prvič seznanili z nacionalističnimi in identitarnimi idejami, ki so vas vodile na pot zagovornika nacionalizma?

Ko sem bil star samo pet let je na Hrvaškem izbruhnila vojna. Leta 1991 je skupaj s Slovenijo Hrvaška razglasila neodvisnost od Jugoslavije, to pa je privedlo do spopadov s preostalo Jugoslavijo in s srbskimi uporniškimi silami na Hrvaškem. Zaradi teh okoliščin sem dojel pomen nacionalne identitete in nacionalizma, ko sem bil še zelo mlad. Vzgoja in izobrazba sta bili na Hrvaškem do konca devetdesetih let precej domoljubni in nacionalistični. Najdragocenejša lekcija, ki sem si jo zapomnil iz tistega časa je, da je treba spoštovati temeljne pravice in suverenost vseh narodov. Verjamem, da si vsak narod zasluži neodvisnost in možnost odločanja o lastni usodi. Hrvaški boj za neodvisnost, ki je trajal 900 let je dober primer tega. Vendar pa obstaja tanka meja med nacionalističnim ponosom in šovinizmom. Za osebno rast, kot tudi za razvoj naših očetnjav v najbolj pozitivni smeri, je zelo pomembno poznati razliko in obvladati plitka in negativna čustva z logičnim razmišljanjem, ter razvijati širše zavedanje lastne identitete kot segmenta večje zahodne civilizacije. To omenjam zato, ker Hrvaško družbo še vedno preganjajo duhovi vojne. Veliko družin še vedno žaluje za svojimi ljubljenimi, ki so bili izgubljeni med vojno, prav tako so še vedno prisotna negativna čustva med Srbi in Hrvati. Nekateri ta čustva pripeljejo do ekstremne linije šovinizma, zaradi česar prihaja do neracionalnega sovraštva na obeh straneh, kar pa otežuje izgradnjo normalnih odnosov in medsebojnega zaupanja med tema sosednjima državama. Sebe doživljam kot Hrvata in hrvaškega nacionalista, vendar pa kljub temu, da sem živel skozi vojno in sem bil begunec, ne utemeljujem svoje hrvaške identitete na sovraštvu do Srbov. Zavedam se, da sta tako Hrvaška, kot tudi Srbija, dva pomembna člena v verigi družine evropskih narodov. Zaradi te destruktivne in negativne situacije med tema dvema narodoma in zaradi negativnih čustev, ki preganjajo tudi druge evropske narode (Nemce in Poljake, Ukrajince in Ruse, Madžare in Romune, Slovake in Madžare itd.) Sem se odločil, da bom o tem spregovoril in na lastnem primeru pokazal kako lahko vprašanje vojnih travm in sovraštva med dvema narodoma naslovimo na civiliziran način. Da bi lahko šli naprej, moramo odpreti, za mnoge boleče teme iz preteklosti, o katerih se lahko in se tudi moramo pogovarjati. Ne pričakujem, da se bodo vsi medsebojno popolnoma strinjali, vendar pa je čas, da se skupaj usedemo in poskušamo razrešiti čim več medsebojnih težav. Dokler bodo med nacionalisti v Evropi obstajala takšna destruktivna in negativna čustva, se ne bomo mogli skupaj zoperstaviti tistim, ki hočejo uničiti naše domovine. Star okoren nacionalizem 19. stoletja je zastarel. Prišel je čas, da svojo nacionalno zavest dvignemo na višjo evropsko civilizacijsko raven. Vsaka izmed naših dežel predstavlja dragocen košček mozaika evropske enotnosti. Če se kakšen od njih zlomi, trpi cela Evropa.

Kateri drugi avtorji, pisatelji in filozofi so najbolj vplivali na vas?

Literatura mi je pomagala izoblikovati moj trenuten svetovni nazor. Velik navdih je bil in tudi ostaja Tomislav Sunić. Od drugih bi omenil Alaina de Benoista, Dragoša Kalajića, Dominiqua Vennerja, Juliusa Evolo, Oswalda Spenglerja, Friedricha in Ernsta Jüngerja, Jasona Reza Jorjanija, Heideggerja, Nietzscheja, Schopenhauerja, Kanta, Hegla, Hobbsa, Montesquieuja, Rousseauja, pa tudi  Eddo, Iliado, Odisejo itd. Vsa ta dela nam razkrivajo ogromno duhovno igrišče idej in nas usmerjajo v smeri širšega razumevanja pripadanja in obstoja – v našem primeru pripadanja veličastni evropski civilizaciji.

Medtem, ko Europa Terra Nostra zagovarja sodelovanje med evropskimi nacionalisti, se zdi, da je žal zaradi preteklih sporov in vojn v odnosih med evropskimi narodi še vedno prisotna precejšnja mera sovraštva in šovinizma. Primere takšne »slabe krvi« najdemo med Poljaki in Nemci, Madžari in Romuni, in pa seveda tudi med Srbi in Hrvati zaradi krvave vojne ob razpadu Jugoslavije. Kako vi kot hrvaški nacionalist gledate na srbsko-hrvaške odnose? Ali ob veliko večjih grožnjah, ki se danes zgrinjajo nad Evropo, prihaja do kakšnih poskusov izboljšanja odnosov med srbskimi in hrvaškimi nacionalisti in ali imate kakšne stike s Srbi in z drugimi narodi iz bivše Jugoslavije?

Kot sem že omenil, so odnosi med Hrvati in Srbi omadeževani zaradi treh oboroženih spopadov v zadnjih stotih letih. To so globoke rane in brazgotine, ki potrebujejo čas da se zacelijo, lahko pa s ponosom rečem, da sem spoznal število srbskih nacionalistov, ki so izjemni ljudje in razumejo, da je treba vzpostaviti vsaj osnovne stike s hrvaškimi soborci. Obstaja veliko odprtih vprašanj in sporov iz preteklosti in ravno zato se Europa Terra Nostra in jaz kot njen predstavnik trudimo povezati, ne le Srbe in Hrvate, temveč tudi druge nacionaliste iz držav, ki imajo težavno zgodovino, kot na primer Nemci in Poljaki, Madžari in Romuni, Slovaki in Madžari ali Ukrajinci in Rusi. Komunikacija je ključnega pomena, če se želimo pomakniti naprej in zagotoviti boljšo prihodnost za naše domovine in narode. Ko govorimo o Srbih in Hrvatih, so za trenutno stanje odgovorne izključno vladajoče elite obeh držav, ki zavoljo cenenih političnih točk pred volitvami rade odpirajo stare rane. Hrvaški politiki so obsedeni s srbsko zaroto, ki naj bi spodkopavala hrvaško družbo, medtem ko srbska politična stranka, ki predstavlja srbsko manjšino, katera predstavlja tri odstotke prebivalstva, sedi v vladi, njenim predstavnikom pa je pravzaprav malo mar srbske manjšine. Namesto tega svojo politiko vsiljujejo vladajoči stranki ( krščansko demokratski in liberalni HDZ – Hrvaški demokratski skupnosti), s tem pa priliva olja na ogenj tistih, ki v vsemu vidijo srbsko zaroto. Pravzaprav pa sta tako  HDZ kot tudi stranka, ki predstavlja srbsko manjšino, obe korumpirani in delita isto bivše komunistično poreklo. Medtem država gospodarsko propada, mladi ljudje pa jo zapuščajo v jatah. Po drugi strani pa je v Srbiji Hrvaška še vedno smatrana za grožnjo srbstvu in Srbom. Obstajajo vprašanja o grozodejstvih, ki so se zgodila med drugo svetovno vojno, napetosti pa še posebej naraščajo vsakega avgusta, ko Hrvaška proslavlja konec osamosvojitvene vojne in se spominja vojaške operacije »Nevihta« iz leta 1995, ko je hrvaška vojska zlomila srbski upor, ki je trajal od 1991 do 1995. Politična establišmenta v Srbiji in na Hrvaškem sta enaka, saj se ne trudita zares spoprijeti s temi vprašanji in najdi rešitev glede težav, ki preganjajo obe državi, vsekakor pa se ne trudita zagotoviti dokončne rešitve teh težav, ki bi obema državama omogočila, da vzpostavita normalne odnose vzajemnega zaupanja, sodelovanja in spoštovanja. Zato se morajo nacionalisti iz obeh držav pripraviti do tega, da skupaj rešijo ta vprašanja. Ko pa govorimo o drugih državah s težavno zgodovino, so v tej smeri veliko dosegli Poljaki in Nemci. Delegacije nemških nacionalistov so obiskale Poljsko, srečanja pa so bila zelo uspešna. Prav tako imamo v naših vrstah tudi madžarske in romunske soborce, ki so med seboj navezali dobre stike. To pomeni, da je napredek vsekakor mogoč.

Europa Terra Nostra zagovarja tako imenovani »evropski nacionalizem«. Kako bi vi opredelili ta novi evropski nacionalizem? Gre po vašem mnenju le za sopomenko »belega nacionalizma«?

Glavna misija novega evropskega nacionalizma se mora osredotočati na obrambo, podporo in ohranitev etničnega in biološkega preživetja Evropejcev. Mislim, da je izraz »beli nacionalizem« morda zastarel in netočen. Če v neki evropski državi vlada vlaga energijo, čas in vire v svoj narod, ter ga ščiti, njegove interese pa postavlja pred abstraktne postmoderne koncepte »pravic posameznika« in  tudi nad interese globalističnega kapitalizma in izkoriščanja, potem takšna vlada seveda predstavlja sistem na katerega se lahko etnična večina zanaša. Gre torej za »belo nacionalistično« vlado? Lahko bi jo tako opredelili, vendar pa evropske dežele in narodi potrebujejo vlade in močne politične pobude za ohranitev in zaščito etničnih, kulturnih in družbenih temeljev, ki naše dežele delajo evropske. Novi evropski nacionalizem mora prerasti koncepte nacionalizma 19. stoletja, ki se je ujel v past nenehnih konfliktov in vojne, ter je opustošil Evropo do točke, ko se bojimo za lastno prihodnost. Nacionalisti v Evropi se morajo otresti starih nacionalističnih konceptov in klišejev, če hočejo doseči resnične pozitivne spremembe. Prav tako se morajo otresti določene pravljične fantazije, da bi sodobne družbe v Evropi in na Zahodu, če bi prenehale z urbanizacijo in bi se vrnile k delu na poljih, na podeželju in na kmetijah, od tega samoumevno imele korist. Takšna polpotovska strategija je destruktivna in nam škoduje v enaki meri kot nam škodujejo modernizem, konsumerizem in nebrzdan materializem urbanega okolja. Nacionalisti iz Evrope morajo razumeti, da trenutno vzhajajoče globalne sile, kakršna je Kitajska, gradijo svoj nacionalizem, ekonomski napredek in vizijo za naslednji dve stoletji popolnoma na tehnologiji. Ne moremo se umakniti v romantično kmečko življenje 18. stoletja, medtem ko druge civilizacije in države stremijo k raziskovanju vesolja, izkoriščanju virov na drugih planetih in celo h kolonizaciji drugih planetov. Če hoče Evropa ostati globalni igralec in vzhajajoča sila mora sprejeti tehnološki napredek in začeti iskati gospodarske in finančne alternative, ter odvreči globalizem z vzpostavitvijo novih vrednot izven potrošniškega načina življenja lahko zamenljivega delavca, ki je le zobnik v stroju za kopičenje denarja, ki drobi duše, ali kot so se najbolje izrazili Pink Floyd: » Konec koncev si le še ena opeka v zidu«. Moramo prenehati biti opeke v zidu ali zobci v zahrbtnem, neusmiljenem kapitalističnem stroju za služenje denarja. Stremeti moramo k temu, da postanemo členi verige, ki bo Evropo spremenila v pomembno, samozavestno kulturno in tehnološko silo. Seveda pa se mora Evropa osvoboditi vpliva Washingtona.  Politika ZDA je vse prej kot pozitivna za evropske države. ZDA že vsaj trideset let niso več dober in koristen partner Evrope. Pravzaprav si bom drznil reči, da je politika ZDA za Evropo destruktivna že od konca druge svetovne vojne.

Kakšna je vaša vizija post-liberalne, identitarne in nacionalistične Evrope? Se bolj nagibate k evropski federaciji in »imperiju«, ali pa vam je bolj všeč ideja nove Evrope različnih etnodržav, ki v določeni meri med seboj sodelujejo skozi razne pogodbe in dogovore?

Prihodnost Evrope mora biti osredotočena na enakovredno partnerstvo in sodelovanje vseh evropskih držav. Centralizem je prav tako destruktiven kot nedoločeni, abstraktni interesi večjih evropskih sil, zaradi katerih pride do konfliktov. Nobeden od teh dveh scenarijev ni dober za Evropo. Sam sem mnenja, da je rešitev nekje v sredini. Evropa sodelovanja, vendar obenem tudi Evropa v kateri bi posamezne države same gradile in vodile svoje ekonomije. Ravno v tem je napaka Evropske unije. Jasno je da manjše manj razvite države kot so Hrvaška, Estonija, Slovenija, Slovaška in druge, niso enakopravne z večjimi, bolj bogatimi in bolj razvitimi državami. Evropska unija pričakuje od vsake države članice, da se bo ravnala po istih ekonomskih pravilih, predpisih in zakonih, obenem pa se ne ozira na očitno dejstvo, da vse evropske države niso enako velike in poseljene, kot tudi nimajo na razpolago enakih virov in možnosti. Zato je prihodnost Evrope odvisna od tega koliko ekonomske in politične suverenosti bodo imele evropske države. Seveda je bodoči razvoj Evrope težko napovedati, saj je treba pri tem upoštevati zelo veliko različnih dejavnikov. Demografske težave in spremembe, imigracija, politika in odločitve ZDA, Rusije in Kitajske, mednarodni globalni trg, pa tudi prihajajoče tehnologije, ki nas lahko popeljejo v popolnoma nepričakovano smer, vse to so dejavniki, ki jih je treba upoštevati. Bo prišlo do nadaljnjih evropskih integracij, bo Evropska unija doživela reformo, ki bo bolj prepričljiva, ali pa bo preprosto izginila? Bo v Evropi prišlo do novih spopadov, ali pa se bo združila v »imperij«? Tega preprosto ne vemo. Vendar pa moramo, če želimo videti nadaljnji razvoj, najprej zavarovati biološko identiteto Evropejcev, preusmeriti evropske interese k novim tehnologijam in postaviti temelje novih političnih rešitev za evropske probleme.

Religija je še ena tema, ki včasih povzroča nestrinjanja ali celo razkol v nacionalističnih krogih, včasih med različnimi krščanskimi veroizpovedmi, še bolj pogosto pa med kristjani in »pogani«. Kakšno stališče ima do tega vprašanja in do religije na splošno Europa Terra Nostra in kako vi gledate na krščanstvo in na stare religije in verovanja Evropejcev?

Naše stališče je, da spoštujemo verska prepričanja naših podpornikov, članov in prijateljev, ne glede na to kateri cerkvi pripadajo ali v katerega boga – ali bogove – verujejo. Ne osredotočamo se na religijska vprašanja. Razkol znotraj nacionalističnih krogov med Kristjani in ateisti ali politeisti je seveda prisoten, zato se mu je treba posvetiti na primeren način. Sam sem odraščal v Hrvaški, ki je zelo katoliška in konservativna država. Vendar pa se danes ne smatram za vernika ali za katolika, ker sem sčasoma postal nezadovoljen s Cerkvijo kot organizacijo, obenem pa se tudi religijske doktrine krščanstva preprosto ne skladajo z mojimi nazori. Kljub temu spoštujem tiste, ki smatrajo, da je njihovo katolištvo, protestantizem ali pravoslavje pomembno. To me nikakor ne moti. Vendar pa mislim, da je treba biti kritičen do vloge Cerkve ali Cerkva v Evropi. Katoliška cerkev in Evangeličanske cerkve so organizacije, ki imajo destruktivno vlogo v družbenih in političnih razvojih v Evropi.  Trenutni papež Frančišek se je pridružil globalistom pri spreminjanju Evrope v multikulturno celino. V ZDA je Katoliška cerkev najglasnejša zagovornica nezakonitih migrantov, ki prihajajo iz Srednje ali Južne Amerike v ZDA, saj gre večinoma za katolike. Cerkvi ni mar za dobrobit družbe, prav tako ji je vseeno, katere barve so »ovce«. Zanjo je važno le, da so cerkve polne in da prejema denarne donacije cerkvenih skupnosti. Podobno je tudi v Evropi, kjer so cerkve prazne in jih spreminjajo v mošeje, gledališča ali pa v hale za rolkarje. Krščanstvo je religija, ki v 21. stoletju v Evropi umira, ker se je Cerkev odrekla svojih temeljnih načel in ljudem ne nudi več nikakršnega duhovnega vodstva ali odgovorov v svetu polnem nasprotij.  Zato na Zahodu milijoni kristjanov zapuščajo Cerkev. Samo v Nemčiji 500.000 ljudi na leto zapusti skupaj Katoliško in Evangelijsko cerkev. Ljudje hrepenijo po duhovnosti. Hočejo nekaj več od praznih psalmov in zgodb o multikulturalizmu in brezmejni ljubezni. Mnogi Evropejci se tako obračajo k predkrščanskim tradicijam politeizma. To lahko opazimo tako v deželah Severne Evrope, kot tudi v Grčiji, Italiji, Rusiji in Ukrajini. Za mnoge predstavlja predkrščanski politeizem, ne le alternativo krščanstvu, temveč tudi priložnost za oživitev nekaterih dolgo pozabljenih tradicij in običajev. Tako nudi ljudem možnost za ponovno izgradnjo identitet in običajev, ki tako znova dobijo smisel v našem času. Šibka točka politeizma je, da gre večinoma bolj za kulturno modno muho, ki služi bolj kot subkultura za ljudi, ki so postali nezadovoljni s Cerkvijo, ter vidijo v politeizmu možnost, da pokažejo svoje nasprotovanje trenutni politiki Cerkve. Šibkost politeizma je tudi ta, da nima teoloških in strukturnih temeljev. Obstaja na stotine »poganskih« kultov, mnogi med njimi pa se prepirajo o tem kaj drži in kaj ne. Nobene jasne strukture ni. Če hočejo pogani znova pripeljati stara verovanja v prvo vrsto, morajo najprej ustvariti resne religijske koncepte in strukture.

Če ostaneva še malce pri temi religije, kakšno je vaše mnenje o papežu Frančišku, o njegovi podpori množičnim migracijam in o njegovim občasnim malce prikritim simpatijam do LGBT skupnosti? Povejte nam tudi kako sedanjega papeža sprejemajo v Hrvaški, ki je seveda, tako kot Slovenija, katoliška dežela?

Sam se ne smatram več za katoličana, zato nočem presojati katoličanov ali kristjanov, vendar pa so, ko govorimo o politiki Vatikana, stališča papeža Frančiška popolnoma v skladu z liberalno, globalistično agendo elit. Tako kot druge Cerkve, Katoliška cerkev v Evropi podpira množične migracije in liberalne vrednote, pa tudi relativizacijo institucije družine s tem, ko sprejema vrednote in pravice spolnih manjšin. Rekel bi, da povprečen Hrvat, ki se smatra za katolika, ne odobrava tega kar počne papež, vendar pa po drugi strani primanjkuje kritik in odpora do takšne politike Vatikana. Verjetno se povprečen katolik v Evropi počuti zapuščenega in celo izdanega. Katolicizem in krščanstvo na Zahodu umirata. Po drugi strani pa doživlja krščanstvo boom v Afriki. Drznil bi si reči, da bo do konca stoletja Evropa večinoma ateistična in da bodo kristjani manjšina. Razlogov za to je več, vendar pa obnašanje Vatikana in osebe kakršen je papež Frančišek vsekakor odvrača ljudi od Cerkve. Ljudje hočejo duhovnost in mističnost, ob obisku cerkve ali maše pričakujejo duhovno doživetje. Katoliška Cerkev je sterilna in brez misticizma, prav tako pa ne nudi več nikakršne duhovne izkušnje. Zdi se mi, da je danes obisk cerkve bolj podoben obisku shoda kakšne zelene stranke, kjer duhovniki in pastorji bolj pridigajo o okolju in o človekovih pravicah, kot o bogu in duhovnih zadevah.

V sklopu nacionalističnih gibanj obstajajo tudi določene subkulture, ki se osredotočajo predvsem na nacionalistični rock in na glasbene rock ali metal zvrsti, kakršna je na primer »Rock Against Communism« ali »Rock proti komunizmu«, in tako dalje. Kakšno je vaše mnenje o teh subkulturah? Bi rekli, da imajo na splošno gledano vplivajo na naš boj bolj pozitivno ali negativno?

Komunistični avtor Antonio Gramsci je odlično opisal pomembnost kulturnega boja. Če si politično gibanje zagotovi vpliv v kulturni sferi, ki vključuje ne le medije in zabavno industrijo, temveč tudi izobraževalni sistem, akademije, teater, glasbo in tako dalje, potem bo temu gibanju politična moč padla v roke kot zrelo jabolko iz drevesa. Nacionalistična subkultura se mora redefinirati kar ji, kot vidim, kar dobro uspeva.  Z vzponom družbenih omrežji in YouTube-a so začeli nacionalisti objavljati vsebine izjemne kvalitete. Če hočemo spremeniti politično paradigmo nam v prid, se moramo posvečati izpopolnjevanju naših sposobnosti in se naučiti spretnosti in znanj zaradi katerih bomo postali nepogrešljivi. Tako bomo lahko dosegli to kar so dosegle levičarske revolucije leta 1968 in sami znova prevzeli ustanove in institucije. Tako se je treba boriti v političnem in kulturnem boju. Dobro je imeti tudi subkulture, ki promovirajo nacionalistične ideje. Vendar pa to ne more biti glavna gonilna sila ali glavno orodje za naš uspeh. Ne le, da se moramo intelektualno razvijati, moramo biti tudi najboljša različica samih sebe. To pa vključuje tudi naš videz, torej naš način oblačenja, govora, obnašanja in komuniciranja. Vse to mora biti na visoki stopnji. Ljudem morate predstaviti različico sebe ob kateri bodo običajni vsakodnevni ljudje pomislili tudi jaz hočem biti takšen. Sam sem bil vedno velik ljubitelj glasbe. Na splošno najraje poslušam punk rock, metal in rock. Žal danes rock glasbe praktično ne opazimo več  v »mainstreamu«. Že vsaj deset let ni več prisotna v osrednjih medijih. Rock ´n´ roll je vedno odražal belski predmestni jezik in govorico. Glede na to, da je biti bel danes praktično že zločin, je bil rock ´n´roll najbrž kot glasbena smer v kateri prevladujejo belci zato odstranjen iz »mainstreama«. Vsaj petnajst let že nisem opazil kakšne pomembnejše dobre rock glasbene skupine na televiziji. Zato je za protiutež levičarski podzemni punk in rock sceni dobro imeti »Rock Against Communism« (Rock proti komunizmu) subkulturo. Vendar pa se morajo nacionalisti osredotočati predvsem na to, da se naučijo dragocenih spretnosti in pridobijo višjo izobrazbo. Nič ni bolj punk rockovskega od tega, da nam uspe pridi v sistem, ki ga zatem spremenimo od znotraj. Prav tako bi morala nacionalistična glasba razširiti svoja obzorja. Jezna, močno politično obarvana besedila in agresivna glasba nas lahko pripeljejo le do določene točke. Danes tehnologija in splet dajeta glasbenikom možnost eksperimentiranja z mnogimi orodji in efekti, ki je včasih ni bilo. Tisti, ki s svojo glasbo promovirajo nacionalizem morajo to sprejeti in izkoristiti. Osebno bi zelo rad slišal inteligentno, kompleksno in navdihujočo nacionalistično glasbo z inteligentnimi in dobrimi besedili. Če obstaja kakšna takšna glasbena skupina mi povejte.

Kakšno je vaše mnenje o lanskih volitvah v ZDA?

Lanske volitve v ZDA so bile katastrofa, posledice in rezultati volitev pa so pokazali, ne le Američanom, temveč tudi preostalemu svetu, da sistem ne deluje. Demokratičen sistem se je znašel v krizi, ob tem pa je vprašljivo, če se ga sploh da popraviti. Donald Trump vsekakor ni bil najboljši predsednik, je pa bil najboljša možna opcija za ZDA in za Američane. Pomemben je zato, ker je skoval dva izraza, »globoka država in »lažne novice«. Ravno globoko državo in lažne novice pa lahko krivimo za izid ameriških predsedniških volitev. S skupnim trudom globoke države, privatnih finančnih sektorjev in skorumpiranih medijev je bilo ameriško ljudstvo oropano svoje temeljne pravice, da izvoli kandidata, ki si ga je izbralo.  Prepričan sem, da Joe Biden ni človek, ki ga je večina Američanov želela v Beli hiši. Finančni sektor, mediji in globoka država so predstavniki plutokratskega, skorumpiranega propadlega kapitalističnega sistema, ki ga v popolnosti zavračamo. Očitno je, da hoče Joe Biden s svojo politiko izničiti vse kar je Trumpova administracija dosegla v zadnjih petih letih. Najbolj nas je treba skrbeti kako bodo Biden in njegov kabinet reševali geopolitična vprašanja. Odnosi med Rusijo in ZDA so vse bolj hladni. Kitajska postaja nova vzhajajoča svetovna supersila 21. stoletja in ameriška politična elita preprosto ne ve kaj naj naredi. Ameriška ekonomija se utaplja v dolgovih, vse bolj pa naraščajo skrbi, da se bo sistem zrušil pod ogromnim pritiskom. Zanimivo bo opazovati kako se bodo stvari razvijale, vendar pa se bodo morali Američani prej ali slej sami odločiti in sprejeti pravilne odločitve glede poti po kateri bodo šle ZDA.

Za konec nam povejte kaj bi svetovali tistim, ki se želijo aktivno udeleževati boja proti množičnim migracijam in globalizmu?

Morem reči, da nacionalisti in ljudje na desnici velikokrat zaradi dreves ne vidijo gozda. Vprašanje množičnih migracij ima etnične in kulturne aspekte, ki seveda predstavljajo velik problem, vendar pa gre pri množičnih migracijah predvsem za ekonomsko in družbeno vprašanje. Vsekakor ne trdim, da je ekonomska blaginja bolj pomembna od kultur in etnij posameznih evropskih držav, vendar pa je jasno, da migranti prihajajo v Evropo predvsem zaradi ekonomskih prednosti in napredka. Jedro problema je, da migranti, ki se odpravijo na potovanje v Evropo v upanju, da bodo odkrili Eldorado socialnih in ekonomskih ugodnosti, kot so nastanitev in dobre službe, večinoma končajo obupani in ujeti v migrantskih taboriščih za več let, ali pa v nastanitvah kjer je deset ljudi natlačenih v eni sobi. V takšnih okoliščinah prevladujeta obup in osnovne potrebe po življenjskih potrebščinah, ti ljudje pa se počutijo izdane, zapostavljene in prevarane. Zatekajo se k zločinom, ker sistem preprosto ne ve kaj naj naredi z njimi. Večinoma ne govorijo ali ne razumejo evropskih jezikov. 75 odstotkov žensk, ki prihajajo iz arabskih in afriških držav nima zaključene niti osnovne izobrazbe. To pomeni, da gre za ljudi, ki ne znajo brati in pisati. Glavno vprašanje pa je »que bono« ali kdo ima korist od tega? Množične migracije so koristno orodje velikih korporacij in kapitalistov, ki te ljudi uporabijo in vržejo na trg dela kot poceni delovno silo. Zakaj plačevati Slovencu, Hrvatu, Nemcu, Francozu ali Špancu 15 evrov na uro, če lahko najamete nekoga, ki je iz obupa pripravljen delati za 6 evrov na uro? Tako je danes na Hrvaškem. Pohlepen in skorumpiran privatni sektor je skupaj z skorumpiranimi, nesposobnimi vladami v zadnjih dvajsetih letih pripeljal povprečnega hrvaškega delavca na rob obupa. Ko je postal z njenim vstopom v Evropsko unijo EU trg dela dostopen Hrvaški, je več kot 300.000 mladih kvalificiranih in izobraženih Hrvatov zapustilo državo. Kar naenkrat se je pojavilo vprašanje kako to, da ni nikogar, ki bi bil pripravljen delati? Razlog je bil, da so bile pred vstopom v EU plače izjemno nizke, šefi pa so lahko praktično izsiljevali svoje delavce. Grozili so jim, da jih bodo odpustili, če niso zadovoljni s plačo. Hrvaška pa ni ravno država v kateri lahko v kratkem času zamenjate službo. Zato so ljudje po vstopu Hrvaške v EU preprosto dali odpoved in odšli delat v druge države za spodobno plačo. Sedaj ti isti hrvaški kapitalisti moledujejo vlado, da naj poveča uvoz poceni delovne sile iz Bangladeša, Pakistana, Nepala, Indije in tako dalje. Ljudje iz teh držav vidijo Hrvaško in pomislijo, da so zadeli »jackpot«, hrvaški kapitalisti pa si mislijo prihaja suženjsko delo. Vprašanje množičnih migracij je vprašanje vzpostavljanja sodobnega suženjstva. To sodobno suženjstvo zatem olepšavajo, uzakonjajo in spodbujajo kapitalistične korporacije, privatna podjetja in liberalne vlade. Njihove glavne parole so, da ti ljudje potrebujejo pomoč ter da mi potrebujemo raznolikost in ljudi za višanje bruto domačega proizvoda, ker Evropejci nimajo otrok in se starajo. Obenem pa se nihče ne vpraša kaj se bo na koncu zgodilo s temi ljudmi. Revni in obupani pristanejo v getih kjer se namnožijo in radikalizirajo, medtem ko prejemajo nizko socialno pomoč od države. Večina teh ljudi se ne bo nikoli sposobna integrirati v naše družbe na uporaben in produktiven način. Večinoma postanejo lahko zamenljiva sodobna suženjska delovna sila, posledice vsega tega pa bodo usodne, saj se bo na tak način oblikovala konfliktna in razdeljena družba, ki bo destabilizirala in ogrožala družbeno, kulturno in etnično dobrobit evropskih držav. Zato je pomembno, da ko govorite o migracijah, opozarjate na to, da gre pri množičnih migracijah pravzaprav za ustvarjanje suženjskega sistema, ki ga uzakonjajo in podpirajo kapitalisti in liberalni globalisti, ter da bodo posledice migracij obupne tako za nas, kot tudi za tiste, ki prihajajo v Evropo, saj jih na koncu mavrice ne čaka nikakršna skrinja polna zlata, kot mnogi med njimi verjamejo.

Tekst je bil prvotno objavljen na: https://tradicijaprotitiraniji.org/2021/04/29/ivan-bilokapic-prisel-je-cas-da-svojo-nacionalno-zavest-dvignemo-na-visjo-evropsko-civilizacijsko-raven/