Izraelsko-palestinski konflikt v očeh Evropejcev.

Vojna na Bližnjem vzhodu, ki jo je sprožil napad Hamasa na Izrael, znova povzroča in zaostruje delitve na evropskem političnem parketu. Medtem, ko levica skoraj izključno podpira Palestince, se znotraj precej širokega spektra desnice pojavljajo nadaljnje delitve in spori. Čeprav so številne konservativne politične stranke in skupine naklonjene Izraelu in njegovi »pravici do samoobrambe«, lahko opazimo med konservativci, desničarji in tudi nacionalisti prav tako precejšnjo naklonjenost palestinskemu »boju za svobodo«.

Ob vseh odzivih in prepirih, ki pridejo najbolj do izraza na družbenih omrežjih, pa se je treba vprašati, kakšno bi bilo pravzaprav najbolj smiselno stališče do tovrstnih spopadov iz specifično evropske perspektive, torej iz perspektive etničnih Evropejcev in evropskih narodov, ki se tudi sami danes soočajo z marsikatero perečo težavo. Prav tako se moramo vprašati v kolikšni meri je smiselno svoj čas in energijo posvečati sporom glede nekih tujih vojn, medtem ko se sami soočamo z veliko demografsko zamenjavo in z uničujočim pohodom liberalizma in »prebujene« levice, ki uničuje same temelje naše civilizacije?

Vsekakor je zaradi njihovih morebitnih širših političnih in geopolitičnih posledic preudarno spremljati razvoj takšnih spopadov, vendar pa moramo biti precej previdni preden se postavimo na eno ali drugo stran tega konflikta. Konec koncev se moramo vprašati, kakšni so odnosi bojujočih se strani do nas, torej do Evropejcev, in pa tudi kaj nam narava te vojne, ki predstavlja le zadnji v dolgem nizu spopadov med dvema semitskima ljudstvoma, pravzaprav razkriva.

Dolgotrajna trenja med judovsko državo in Palestinci, ki na vsake toliko izbruhnejo v brutalna obračunavanja in medsebojne napade, potrjujejo predvsem dejstvo, na katerega identitarna desnica vedno znova opozarja; Multikulturalizem ne deluje. Mar ni ključen del izvora samega spopada ravno etnične in verske narave, če malce odmislimo druge zgodovinske in politične dejavnike, ki so seveda prav tako povezani z razlikami med dvema ljudstvoma? Sobivanje različnih ljudstev na določenem ozemlju, ki ne delijo istih vrednot in ob tem pripadajo različnim veroizpovedim, ljudstev, ki med seboj  očitno niso kulturno kompatibilna, pač vodi v krvave obračune in spopade. Seveda nam, da bi se zavedali negativnih posledic multikulturalizma, ki nam ga danes vsiljujejo bruseljske liberalne elite, ni treba opazovati oddaljenega dogajanja na Bližnjem vzhodu. Dovolj je, če opazujemo stanje v evropskih prestolnicah, kjer prihaja do vsakovrstnih težav, kriminala in atomizacije družbe zaradi množičnega uvoza migrantov, ki niso etnokulturno kompatibilni z Evropejci.

Ne glede na to ali se glede trenutnega konflikta držimo ob strani ali pa smo zaradi takšnih in drugačnih razlogov naklonjeni eni od sprtih strani, moramo zato skrbno spremljati odzive Evropske unije in naše trenutne vlade, ki napovedujeta pomoč palestinskim beguncem, in odločno nasprotovati morebitnemu sprejemanju le-teh na našo celino. Konec koncev smo zaradi smrtonosne politike odprtih meja že danes priča velikim demonstracijam tukaj živečih muslimanov v podporo Hamasu, ki nadalje ustvarjajo zmedo in ogrožajo varnost avtohtonega evropskega prebivalstva, saj se velikokrat spreobrnejo v nasilne izgrede. Ob tem velja opozoriti tudi na dvolično poročanje osrednjih medijev, ki znova mešajo meglo v glavah svojih gledalcev in bralcev. Medtem, ko zaskrbljeno poročajo o zatiranih Palestincih, kot tudi o »nevarnem« porastu antisemitizma v evropskih mestih, obenem molčijo o vsakodnevnih napadih migrantov na evropsko prebivalstvo in o gnusnih posilstvih evropskih deklet in žensk. V osrednjih medijih prav tako nikoli ne boste zasledili poročanja o nevarnostih velike demografske zamenjave, ki jo sami označujejo za »teorijo zarote«, s čemer le potrjujejo svojo vlogo propagandnega stroja globalistov.

Ko govorimo o splošni podpori levice Palestincem ali o zahtevah pretežno judovskih »uglednih« intelektualcev in medijskih osebnosti za podporo Izraela, velja omeniti tudi njihovo dvoličnost. Levica, ki se zavzema za pravice Palestincev do samoodločbe, do domovine in do mirnega življenja, nikoli ne priznava teh pravic evropskim narodom. Medtem, ko je v njenih očeh palestinski nacionalizem očitno sprejemljiv in celo dober, se zagriženo bori proti vsaki obliki evropskega identitarstva, vsak znak ponovnega prebujanja nacionalnih čustev pri evropskih narodih pa označuje za »skrajni populizem« in »nevarni ekstremizem«. Palestinci si potemtakem zaslužijo svojo domovino in imajo pravico do samoohranitve, medtem ko enake zahteve pri Evropejcih levičarji in liberalci zagriženo napadajo, obsojajo in cenzurirajo. No, po drugi strani so tu tudi judovski vplivni intelektualci, novinarji, medijski voditelji in politiki, ki tako v ZDA, kot tudi v Evropi, odločno zagovarjajo odprte meje in uvoz tretjega sveta, obenem pa trdijo, da ima Izrael pravico do obrambe svojih meja in zavračanja beguncev in migrantov, saj tako ohranja svojo nacionalno integriteto in identiteto. »Izbrano ljudstvo« je torej upravičeno do svoje etnodržave in do nacionalne samoobrambe, evropski narodi pa si identičnih pravic očitno ne zaslužijo, oziroma so oklicani za »skrajneže«, če takšne pravice zahtevajo tudi zase.

Nazadnje pa se vrnimo še k že zastavljenemu vprašanju ključnega pomena; kakšen lahko domnevamo, da je odnos obeh sprtih strani, judovske in palestinske, do nas, torej do etničnih Evropejcev? Hamas je pravzaprav okrajšava, ki pomeni v prevodu Islamsko gibanje odpora, in pripada sunitski veji islama, ki je med muslimani tudi najbolj razširjena. Bolj »radikalni« elementi znotraj sunitizma ali z drugimi besedami, tisti, ki so bolj odkriti glede svojih resničnih namenov in stališč, podpirajo tudi džihad, oziroma »sveto vojno« proti Evropi in Zahodu ter nas smatrajo za »nevernike«, ki se morajo pokoriti islamu. Potem so tu Judje. Če odmislimo prevladujoč vpliv judovskih intelektualcev pri širjenju »kulturnega marksizma« in spodkopavanju tradicionalnih vrednot in nacionalne zavesti v Evropi in v ZDA, med katerimi najdemo tako podpornike kot tudi kritike izraelske politike, je tu Talmud, starodavna  knjiga, ki predstavlja glavni steber judovske teologije in njihovih nazorov. V tej knjigi lahko glede »nežidov«, oziroma »gojev« preberemo, da je »ubiti goja, kot bi ubili divjo žival«, da so »Judje človeška bitja, medtem ko so drugi narodi sveta, ne ljudje, temveč zveri«, da Jud lahko posili, ne sme pa tudi poročiti nejudovskega dekleta, in tako dalje. Marsikdo bo ugovarjal, da takšne mislenosti, zapisane v starodavnih spisih in domnevno »vzete iz konteksta« ali »napačno interpretirane«, ne moremo pripisovati vsem sodobnim prebivalcem Izraela. Vendar pa je dejstvo, da gre za knjigo, ki je pomemben temelj judovske vere in s tem verjetno tudi pomemben dejavnik pri oblikovanju njihovih odnosov do preostalega sveta, dovolj zgovorno samo po sebi.

Tako imamo na eni strani spopada islamiste, ki nas smatrajo za »nevernike«, na drugi pa ljudstvo, katerega ena izmed temeljnih religijskih knjig nas označuje za navadne »goje« ali po domače povedano »goveda«. Mar s tem v mislih ne bi bilo bolj smiselno, da se tisti Evropejci, ki si želimo ohranitve svoje etnokulturne dediščine in skupne domovine Evrope na prvem mestu posvečamo ohranitvi in zagotavljanju našega lastnega biološkega in kulturnega obstoja, kot to počnejo danes Izraelci in Palestinci, namesto, da se prepiramo katero od dveh strani, ki sta, vsaj v določeni meri, sovražno nastrojeni do nas, je treba podpirati? Čas je, da trdno zavzamemo svojo stran, stran Evropejcev, ki jim grozi demografski in kulturni propad ter ob morebitnemu izkazovanju podpore drugim vojskujočim se narodom, dobro premislimo katera stran, če sploh katerakoli, je vredna podpore v naših očeh, oziroma iz specifično evropske perspektive.

Tekst je bil prvotno objavljen na povezavi: https://tradicijaprotitiraniji.org/2023/10/14/izraelsko-palestinski-konflikt-v-oceh-evropejcev/