Povežite se z nami

Kolumne

[Ja je ja – Ne je ne] Urednikov pogled na kampanjo “Ja je ja”

Objavljeno

dne

V zadnjem, relativno kratkem obdobju, sem imel tri oddaje, v katerih smo z gosti govorili o kampanji “Samo ja pomeni ja”. Gostil sem tako podpornico kampanje, Katjo Knez Steinbuch, kot izrazitega nasprotnika, Romana Vodeba. Svoj dolg družbi, če se malo pošalim, sem s tem odslužil. Nisem namreč zasledil nikjer drugje, da bi toliko časa posvetili tej za feministke domnevno pomembni temi.

Ne bom lagal in glede tega sem se tako ali tako že outiral v pogovoru s Knez Steinbuchovo – glede kampanje in tudi samega predloga imam več pomislekov. Npr.:

  1. Izvor razprav o tem so ZDA. Bolj natančno skrajno levo, feministično – neomarksistično gibanje #Metoo. Ali to samo po sebi pomeni, da sta kampanja in predlog slaba? Iz vidika neformalne logike in kritičnega mišljenja ne, sociološko pa z veliko verjetnostjo. Tisti majhen odstotek možnosti se je pri meni izgubil tudi v pogovoru s Knez Steinbuchovo, ki jo sicer zelo cenim. Kampanja je osredotočena na en, izjemno majhen, partikularen uvid in še glede tega vidika je veliko zmede in nenatančnosti.
  2. Slab piar. Namesto, da so ambasadorke ljudje kot je Knez Steinbuchova, se pred kamerami pojavljajo Rog Style študenti ali večni študenti. Oglejmo si le tole fotografijo iz Maribora, ki smo jo zasledili na spletu:

Vir: izvorno Radio Maribor: Facebook

3. Osnovni argument je tale: po doslejšnji definiciji sodniki ne upoštevajo dokazanega možnega stanja napadene: zmrznitev. V takšnih primerih ni fizičnih znakov upora, pa odpade, da bi se lahko dokazalo, da je obstajala dovolj velika želja, da se penetracija ne zgodi. Medtem ko je resnična tragedija, če te nekdo posili, ti pa ga ne moreš prijaviti, ker si zmrznil in se sploh nisi upiral, se postavlja vprašanje, kaj je doseg te redefinicije. OK, ne bo se apriori zavračalo, kakor hitro ne bo znakov upora, toda…Če ne bo znakov upora, kaj bodo potem materialni dokazi za posilstvo? Dopuščam možnost ekstremnega razvoja forenzičnih znanosti, o katerih nimam pojma, onkraj tega pa sem skeptičen.

4. Pogosto dobim občutek, da bi zagovorniki redefinicije radi spremenili “vladavino prava”, s tem ko bi zaradi pojavov, ko se žrtev zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne more upirati, radi dali prednost pričevanju ženske pred ustaljenimi postopki na sodišču, ki si jih jemljemo v čast in zaradi njih verjamemo, da smo Hammurabijevo presegajoča družba. Če ne, se prekleto malo osredotočajo na alternativne modele dokazovanja.

5. Kaj pa višje kazni za posiljevalce (moja predloga sta kastriranje in dosmrtna kazen ali smrtna kazen) in višje kazni za krivo pričanje? Nosijo ženske sploh kakšno odgovornost ali bomo moške na položajih prepustili na milost in nemilost njihovi muhavosti?

6. Kako prepoznaš, če ženska laže?

7. Zakaj se ne posvečajo prej ali vsaj toliko z oskrbo resničnih žrtev. Zakaj ni nobenega predloga, kako žrtvam zagotoviti terapevtsko oskrbo, kako pedagoško in terapevtsko opremiti policijsko in sodiščno osebje, zadolženo za obravnavo in prve stike z žrtvami?

8. Ob tem ko bi rade redefinirale posilstvo, razvijajo razprave o regulaciji spolnih odnosov. Naravno, če sprejmemo trditev, da se največ posilstev zgodi med znanci ali v družinah. Raziskave, ki kažejo, da vsaj 80 procentov žensk sanjari o posilstvu,  fenomen 50 odtenkov sive, nakazujeta, kam lahko spolni odnosi med moškim in žensko gredo. Moški in ženska si dvorita, se “podžigata”, se igrata drug z drugim in s tem zvišujeta napetost v zraku. K igri in tukaj ne mislim zdaj neke strogo fetišizirane igre vlog, ampak spontano paritveno vedenje, sodi tudi igra “podžiganja in ohlajanja”, ne – janja in ja – janja.

9. Na osmo točko od njih ne dobimo odgovorov, le posmeh tistim, ki pravijo, da je reductio ad absurdum njihovih redefinicij podpisovanje predkojtalnih pogodb. Kako pa si one predstavljajo finomehaniko odnosov v luči njihove redefinicije? Ne vemo.

10. Stališče urednika NTA do te kampanje je…Zavračajoče.

Aleš Ernecl, glavni in odgovorni urednik

Naš duh, spiritus movens, je glavni urednik Aleš Ernecl, filozof in novinar, človek številnih interesov in široke izobrazbe. Med epidemijo je v nekaj mesecih iz nič, na pet let starem lap topu, zgradil verodostojen, kredibilen YouTube kanal, na katerem se je doslej zvrstilo že več kot 100 intervjujev ali streamov. Aleš, politično filozofsko konzervativec, a odprtega duha, ko gre za govor, je intervjuje delal vzdolž celotnega političnega spektra in se je z vsakim pripravljen in sposoben pogovarjati spoštljivo, četudi se z njim ne strinja.

Nadaljujte z branjem
Kliknite za objavo komentarja

Objavite odgovor

Za komentiranje se morate prijaviti.