Kolumna Zjezdana Radonjića – Nekateri so za vroče

Kronistom nekdanje Jugoslavije so se v spomin vtisnili zahodni Hercegovci, populacija sedanje Herceg-Bosne – tvorbe hrvaškega naroda znotraj mednarodne jetnišnice Bosna in Hercegovina, ki mora obstati za vsako ceno, zaradi potreb kolektivnega zahoda. So genetski Srbi, prebegli pred Turki na območja pod nadzorom italijanskih srednjeveških držav, ki so jim zagotavljale avtonomijo. Pogoj za mir in blaginjo pred Turki je bil imperativen prevzem rimokatoliške vere, s postopnim prehodom iz srbo-katolištva v hrvaštvo. Sčasoma so postali večji papeži od papeža, pa so obrnili orožje proti praočetom, jih v 20. stoletju pobijali, kjer so jih le dohiteli, nazadnje tekom zadnjega desetletja prejšnjega stoletja. Niso mogli pomagati, da ne bi za zraven pospravili še nekaj tisoč turodnih muslimanov. Kar vse jim ni pomagalo pri tako željeni hrvaški državni samostojnosti, saj so zavoljo interesov krstnih botrov pristali v islamističnem kazamatu.

No, ta najbolj vitalni, dinaridni del hrvaškega naroda je iz domovine pradedov prinesel v novo domovanje pristno patriarhalno organizacijo. Pater familias – pleme – rod – družina. Podobno Siciliancem, ki so poglavarje, pretežno iz čezmorskih mafijskih krogov, ljubkovalno titulirali s »padre« – »ćaća«. Priznali so dominat kaptolskega bana Franja Tudjmana, nekoč zagrizenega komunističnega jugoslovanofila, zraslega z Dedinjem in generalštabom v meri, da praktično ni vedel, kje biva; ko so ga nekoč vprašali o Beogradu je prostodušno izjavil, da ga ni uspel spoznati. Zahodni Hercegovci so mu do zadnjega navdušeno dodelili ponotranjeno podobo hišnega boga, z mesijansko vlogo vzpostavitve prve zares samostojno hrvaške države. Obrambni minister je bil njihove gore list Gojko Šušak – pripadnik ekstremne ustaške diaspore, ki je, že preden je shodil, vedel, kam muca taco moli, kaj mu bo početi, ko se dokoplje strojnice. Vzpostavljen je bil intimni poveljevalni kanal od ćaće preko Šuška, lokalnih poveljnikov navzdol, do notranjeintimnega, erotičnega odnosa z orožjem, kar so bojevniki na poljubnem položaju doživljali kot povezavo samega s seboj, ćaćo pa kot mesijo iz dolgo čakane dežele. Kdor je stopil vstran je postal sovražnik, stigmatiziran, nezdružljiv z življenjem.

Za tiste, ki vemo, kako zelo se slovenski narod razlikuje od dinaridnih rodovnih struktur, ostaja nedojmljiva enakost obrazca pater familiasa pod Alpi s tistim južno od Mostarja. Forma Kaptol-narod-pleme-rod-družina je pristno prerisana v formo Murgle domovina-forum21-kapital-lastni žep. Odnos do sovražnikov naroda, bogaboječnost, poistovetenje s pater familiasom, dojemanje foruma kot razširjene družine, odbojnost do kapitalskih drugačnosti je iz slovenskega imetnika izklesalo podobo dinarida! Ali denarida, vseeno. Nepojmljiva je enakost ognjevitih južnjakov in sterilnih severnjakov, kadar jih premoženjsko ogrozi zunanji agens; pod Mostarjem je sicer res več poudarka na nacionalnem, tu nekaj več na fiskalnem, vendar je gorečnost docela primerljiva. Miroljubnim, spravljivim severnjakom postane slabo ob pogledu na podalpski fiskalni Jasenovac, kamor po sili razmer odnaša komaj ustoličenega energetika.

Potem, ko so predvolilni algoritmi izločili nekaj kandidatov, je volilna kroglica pristala na malo znanem energetiku, posthipijapijevske zunanjosti, elementarnošarmerskega videza naskočnika iz boljših kraških zidanic, postmercator monopolnega menadžerja, kateremu ne more spodleteti tudi če vleče nemarne poteze. Z nekaj kozmetičnimi dodatki, primesmi pudra, frizerskih dostavkov ter manipulacij z volilnimi glasovi je lansiran še eden v seriji enako-različnih, da narod znova in znova nasede, da riba skoči v vodo. Obkrožen s skrbno izbranimi front(wo)mani novega sorošprofila ter diskretno zakritimi starimi rušilci ekonomije in državnosti se je lotil domače naloge. Toda bogsigavedi zakaj v konfrontaciji s ćaćo?! Ali gre za sprotno osebnostno destrukturacijo, vpliv poživil, notranje dinamično hipertrofijo ega, nezadovoljstvo s povolilno potico, poseg v tuj predatorij še ne vemo. Vendar javnost opaža, da se je mladohegelianec precenil. Imperij je vrnil udarčino, usekal kakor z macolo; prameni so se z lasišča razleteli po filigranskih pločnikih (podobnosti z Azro so naključne). Kar je v podobnih razmerah doletavalo deško nedolžnega Janeza Janšo se je v podobni meri zvalilo na energentova pleča. Vsi možni odžiralci državnega denarja – kulturniki, kolesarji, upokojeni bolniki, sindikalne in gospodarske strukture, medijski generalštabi… so se s sorodno ihto lotili novega obraza. Podporniki so obmolknili, kakor jagenjčki, potuhnjeni v mišjih palačah. Vrstijo se pogovorne oddaje, nekdanji krvosesni ministri, uničevalci zdravstva in ostalega, so znova pred mikrofoni, gospodarski kriminalci se združujejo, upokojenci, desetletja zazidani v čakalnicah javnega zdravstva, so se naenkrat ovedli, da do zdravnikov ne morejo. Kolesa se podmazujejo, mikrofoni škripljejo, medijski morilci so pred kamerami, državna tožilstva in sodišča brusijo kopja v pričakovanju nalogov, koga je treba lisičiti in koga ne. Sprejemajo se še zadnje davčne, RTV in sorodne odmere, za kulisami se iščejo nadomestne rešitve (ali volitve?), pripravlja se sneženje od spodaj.

Kaj se bo zgodilo v tednih, ko zgodovinska vihra odplavlja energetskega guruja, ni moč predvideti. Tokrat morda celo tudi ćaća ne ve?! Edino, kar nam preostane, je upanje v svetovalce od zunaj, ki so ćaći s Pantovčaka nekoč bili sproti suflirali zmagovite poteze. Svetovalci so sicer trenutno zasedeni z ukrajinsko pustolovščino, kjer se jim računice zaenkrat ne izidejo, pa verjetno niso voljni vstopiti v našo energetsko vojno. Ostali bomo sami, z draginjo, kaosom, nerafiniranimi obljubami, lažmi, prevarami, cinizmom. Morda bo ponovno izpraznjen prostor za dežurnega gasilca – človeka za naše razmere deške nedolžnosti. Ostalo je nekaj malega časa, dokler ga znova ne spravijo v zapor, pa bo, naiven, kakršen je, znova zajahal neukrotljivega konja, počistil avgijeve hleve, da pride na postlano nov ćaćin izbranec. Da tako, kot zahodni Hercegovci zaman čakajo na priključitev Hrvaški, tudi mi ostanemo zaman v čakanju na drugo Švico.

Zvjezdan Radonjić