Povežite se z nami

Kolumne

Kolumna Zvjezdana Radonjića – Morebitna ozadja ukrajinske krize

Objavljeno

dne

I.

Poseg države Rusije v Ukrajini se je pričel 24.2.2022. Dne 2.3.2022 so bile ruske vojaške sile oddaljene okoli 650 metrov od samega centra Kijeva; realna pričakovanja so bila, da bodo vzpostavili nadzor nad oblastjo v nekaj prihodnjih dneh. Vojna bi torej bila končana z ruskim zmagoslavjem znotraj dveh tednov. Po padcu centralnih oblasti bi nastavili sebi prijazno oblastveno strukturo, s katero bi podpisali kapitulacijo Ukrajine, razpustitev armade ter v celoti dosegli zastavljene cilje. O zgornji trditvi obstajajo stotine jasnih dokazov! Namesto tega so potegnili vse sile nazaj, ne le iz Kijeva, temveč iz območij severno od prestolnice, izven sovražnikovih meja.

V prvih dneh vojne so bile brez vsake potrebe na fronto napotene enote mladih, neusposobljenih regrutov, ki so padli v velikem številu. Na ta način je dosežen stampedo mladine, množična zapustitev države. Morala naroda je v določeni meri padla že prve tedne.

Ves nadaljnji tok bojevanja kaže na namerno podaljševanje vojne; ruske sile so omejene na okoli 100.000, kar je bilo ob razvlečeni fronti obliž na rane razbiti ukrajinski armadi. Premoč na fronti se je več mesecev gibala od 1:1,5 do 1:7 v korist Ukrajine. Tja so namreč nemoteno dotekale sile iz držav zveze NATO in zajetno število psov vojne. ZDA in zaveznice so natisnile enormne vsote denarja, ga plasirale v Ukrajino, deloma kot gotovino, večinoma pa kot dobavo orožja, vključno s sodobnimi sistemi. Mimo ruskh efektiv so v Ukrajino dovažali vojaško opremo iz cele Evrope, potem železnic, tovornjakov, letal in ostalih prometnih sredstev. Ni potrebno omenjati, da bi Rusija z lahkoto uničila vse oskrbovalne poti ter z napadi na ozemlja, od koder je prihajalo orožje (predvsem Poljska in Romunija), preprečila vsako misel o pošiljanju le-tega kijevski vladajoči kliki.

Nazadnje so sile na fronti pustili brez rotacije, potrebnega orožja, da se borijo proti bolje oboroženi, nakopičeni vojski Ukrajine in NATO zaveznic, kar je moralo voditi v nepotrebno, zlahka preprečljivo izgubo ozemelj. Civilno prebivalstvo so prepustili iztrebljanju, pa so na zasedenih območjih Harkova izvedeni pokoli, ki jih ne pomni sodobna zgodovina. Ozemlja v okolici Donjecka, od koder se redno raketirajo civilni objekti, niso zasedena niti po več mesecih vojskovanja, čeprav bi z uporabo potrebnih sredstev in enot vsa po vrsti popadala najkasneje do maja.

Mobilizacija, ki je razglašena septembra, poteka v kaotičnih razmerah, neurejeni seznami povzročajo enormno nejevoljo prebivalstva, krepijo protidržavne sile. Ne gre za pregovorno rusko šlamparijo, temveč za diverzijo države zoper sebe samo! Na območju osvobojenih republik se vrstijo eksplozije, poboji visokih funkcionarjev, razstrelitve civilnih objektov, kar poraja negotovost in pasivnost tamkajšnjega naroda, ki je v pretežni večini ruski. Napad na Krimski mostje zadnje izmed dejanj, ki zastavljajo resna vprašanja. Sedanje uničevanje energetskih, vojaških, prometnih in gospodarskih ciljev je selektivno, nezadostno, omejeno na zlahka obnovljivo infrastrukturo. Če bi Rusija izvedla popoln napad in uničila večino zapisanih objektov bi bilo vojne konec v nekaj tednih. Kar se seveda ne bo zgodilo. Zato se bo vojna vlekla v nedogled.

Razloge za opisane hibe ne gre iskati v organizacijskih napakah, nesposobnosti vojaškega vrha itd. So strateške, organizirane narave. Če se sprašujemo po razlogih se zastavljajo tri poglavitne možnosti.

Prva izhaja iz dejstva, da je Vladimirja Vladimiroviča Putina nastavil Boris Jelcin, podprt s krogi okoli Anatolija Čubajsa, Nikolaja Rižkova in obilice tajkunov vseh vrst, ki so iz države odnašali milijarde dolarjev, jih nalagali v tujini, v prvi vrsti za poslovanje, nakup dragih objektov, razstrošno življenje, preselitev v prestižne zahodne destinacije (Monaco, Florida, London itd). Familija kot skupen naziv za vse te kroge je torej postavila Putina na oblast. Pred tem se je kalil v birokraciji Sant Peterburga kot birokrat tretjega ešalona, drilan in pripravljan za vlogo zaščitnika tajkunskih interesov. Ni možno mimo podatka, da so se v teh krogih vrstili številni židovski bančniki in ostali tujci na najvišjih ekonomsko-svetovalnih položajih. Trditev, da se je Putin osvobodil iz prijema teh krogov ter da je prenehal sodelovati, je močno pogojna, kaj malo verjetna. Familiji je podaljševanje vojne vsekakor pisano na kožo, saj draži vse vrste ruskih surovin, nad katerimi držijo roko ter dosegajo ekstremne dobička. Navaden ruski državljan se preživlja iz rok v usta.

Druga izhaja iz dejstva, da se dogaja ekonomsko uničenje Evropske unije, ki pred našimi očmi gospodarsko propada. Benefitorji so ne le Rusija in Kitajska, temveč v prvi vrsti in bolj od vseh ZDA. Vsi trije bodo izgubili resnega tekmeca v mednarodni ekonomiji, potem ko so na oblast v Bruslju nastavili samouničevalce, ki jih tekoče nadzirajo. Razen Viktorja Orbana v Evropi ni enega samega politika, ki bi se uprl devastaciji držav in celote. Preko Poljske in Anglije je v teku zaigrana rusofobija; ne gre trditi, da denimo Poljaki niso rusofobi, kar pa je močno spodbujano s strani zahodnih propagandnih centrov. Nebuloze o jedrskih napadih in podobne vsakodnevno podpirajo sovraštvo, nezaupanje. Miniranje Severnega toka je znižalo priliv energentov iz Rusije na kritično raven, kar bo v prihodnjih dveh letih ustavilo delovanje podjetij in njihovo selitev v države s cenejšimi energenti. ZDA trgujejo na veliko z Rusijo in Kitajsko, Anglija tudi, pod mizo torej krepijo sebe, Kitajce in Ruse. Po drugi strani potem posojil, ki jih Ukrajina ne more nikoli vrniti, prihajajo v last najboljših svetovnih obdelovalnih površin, ki so v milijonih hektarjev prešli v roke skladov iz ZDA. Izvoz žitaric iz Odese je namreč izvoz zahodne (in ne ukrajinske) lastine, kar Rusi širokopotezno dovoljujejo.

Tretja izhaja iz dejstva, da je zaradi opisanega destruktivnega vodenja vojaške načeta notranja narodova homogenost. V prihodnjih letih to zna okrepiti prozahodne sile v državi, oslabiti nacionalno zavedne politične sile. Putin se torej v tej podobi kaže kot trojanski konj zahodnih interesov in obveščevalnih struktur, podtaknjen zaradi trajne, na dolge korake planirane devastacije Rusije, s posledico prehoda v nadoblast zahodnih interesov.

Kaj se bo od zgornjega pokazalo za pravilno bo pokazal čas. Dosedanje razmere kažejo na izrazito visoko možnost zgodovinske zlorabe, ki bi morala poseči po ciljih neskončno dolgega vojskovanja, z zapisanimi posledicami.