Povežite se z nami

Kolumne

Kolumna Zvjezdana Radonjića – Ni je druge poti.

Objavljeno

dne

NI JE DRUGE POTI

I.

Ob sodobnih dogajanjih, ko je tretja svetovna vojna že več let v teku, sedaj pa pospešeno pridobiva apokaliptične pospeške, je treba oblikovati geopolitično podlago slovenskega naroda, ki se ne bo spreminjala vsakih nekaj desetletij, odvisno od razvoja svetovnih geopolitičnih stanj. V zadnjih 100 letih smo prehodili pota od Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, preko socialistične zvezne (kon)federacije do kartkotrajne samostojnosti, ki smo jo utopili v Evropsko in NATO zvezo.

Kam torej sodi in kaj gre početi Sloveniji?

II.

Jugoslovanska ideja, ki je intenzivno figurirala od konca XIX stoletja do leta 1918, se je v osnovi dogajala med Kraljevino Srbijo in hrvaškimi deželami Avstroogrske. Skozi več pobud in združenj je ideja enotnosti Južnih Slovanov verbalno kulminirala pred prvo svetovno vojno, med leti 1908 in 1914. Obstajal je seveda skupen interes Srbov, ki so se morali prej ali slej spopasti z Avstroogrsko, da bi pridobili dežele v njenem sklopu, večinoma naseljene s srbskim prebivalstvom ter Hrvatov, ki so na isti osnovi želeli vzpostaviti lastno državo.

Ideja je ostala zgolj na deklaratorni, katedrski ravni, daleč od realnih tokov. Leta 1914, ko je avstroogrska armada napadla Kraljevino Srbijo, se je izkazalo, da je celoten hrvaški in del srbskega naroda, živečega znotraj Avstroogrske, sovražno naravnan do Srbov. Zgodovinska dejstva so, da se je na strani avstroogrskih enot bojevalo več kot 100.000 avstroogrskih Hrvatov in Srbov, ki so bili po porazu septembra 1914 zajeti v velikem številu (med 60.000 in 70.000 vojakov). Na ponudbo, da pristopijo k armadi Kraljevine Srbije in obrnejo puške proti avstroogrom, se je odzvalo natanko 452 prostovoljcev, od tega 26 Hrvatov in 4 Slovenci (D. Stanković – Pašić in jugoslovansko vprašanje, stran 77-85). Več kot očitno je torej, da so bili Hrvatje, Slovenci in večji del tam živečih Srbov nasprotniki obstoja južno slovanske države.

Toda situacija se korenito spremeni s sklenitvijo tajnega Londonskega sporazuma z dne 26.4.1915, s katerim se Italija zaveže vstopiti v vojno na strani sil Antante, za kar ji obljubijo sledeče južno slovanske dežele: Venecija, Julijska krajina, Trst, Istra, Gorica, Postojna, Kvarnerski otoki in del Dalmacije. Jugoslovanski odbor, ki je bil do tedaj mrtva črka na papirju, pridobi naenkrat orkanski zagon; Ante Trumbić in desetine ostalih Hrvatov in Slovencev dne 6.5.1915 naslovijo na francosko in angleško vlado goreč memorandum o nuji po združitvi »ogroženih teritorijev« s srbskimi deželami (M. Marjanović, Londonski sporazum iz leta 1915, stran 145-149). Po koncu vojne se jim namera deloma izide, nekateri deli, obljubljeni Italiji, ostanejo v Kraljevini SHS, kar ponudi Slovencem in Hrvatom določene bonitete pri postopnem oblikovanju lastnih držav.

III.

Leta 1941, po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije, se z ustanovitvijo Neodvisne države Hrvaške (NDH) izkaže dejansko stanje odnosov med Srbi in Hrvati; hrvaške sile se lotijo temeljitega genocida nad srbskim prebivalstvom, srbske rojalistične enote pa poboja Hrvatov, kjerkoli so jim padli rok. Slovenska ozemlja so postala del Italije in Tretjega reicha, tu nekih večjih bojev ni bilo, pa tudi srbskega prebivalstva bolj malo, pa so Slovenci lahko rečemo ostali nezainteresirani za odnose s Hrvati in Srbi. Bilo je nekaj vdorov hrvaških enot na ozemlje Bele krajine, kjer je dominiral srbski narod, kar so slovenske partizanske in domobranske enote spremljale več ali manj nezainteresirano, prepuščajoč borbo za obstoj samoorganizaciji tamkajšnjih Srbov.

Leta 1945 Rdeča armada in zahodni zavezniki osvobodijo celotno ozemlje Kraljevine Jugoslavije, komunistična oblast prepreči kaznovanje hrvaškega naroda za evidenten genocid, kar Hrvate (in Slovence) prestavi v tabor zmagovalcev, z ohranitvijo večjega dela zgodovinskih ozemelj, prej zasedenih od Nemcev in Italijanov. Vendar se v posledici takšne osvoboditve FNRJ (SFRJ) znajde v interesni sferi Vzhoda, pod ekonomsko neučinkovito komunistično oblastjo ter pod delno dominacijo srbskega naroda. Onemogočeni doseči naravni ambient tehnološko razvitega Zahoda ter liberalnih tradicij, se hrvaški in slovenski narod med 1970 in 1990 lotita odpravljanja SFRJ, da bi se osvobodila od Srbov, socializma, enostrankarstva.

IV.

Slovenski in hrvaški narod dosežeta koncem XX stoletja navidezno zgodovinski cilj – obstoj lastnih držav na zgodovinskih ozemljih. Toda že čez 10 let odvržeta samostojni državi, jih utopita v Evropsko unijo in v zvezo NATO. Sedaj je že popolnoma jasno, da ne gre za delni prenos suverenosti, temveč za popolno podrejenost interesom in vodstvu ZDA, Anglije in Bruslja (to je francosko germanske administracije) ter konglomeratu naddržavnih neoliberalnih središč.

Izguba samostojnosti v času, ko nastaja prispevek, ni večji problem. Članstvo v zvezi NATO bi naj zagotovilo nedotakljivost državnih meja, seveda ne pred Srbi, Rusi, Kitajci, Indijci, Iranci… temveč pred Italijo, Avstrijo, Nemčijo in Madžarsko. Kvote znotraj Evropske unije dajejo dovolj ekonomskih bonitet, da se oba naroda, kljub izgubi suverenosti, počutita lagodno. Znotraj obeh držav je dosežen absoluten konsenz o polni identifikaciji z zvezo NATO in Evropsko unijo, podobno zvestobi do Avstroogrske pred aprilom 1915. Oba naroda se namreč počutita najbolje kot del germanskega sveta, seveda dokler le-ta ne evoluira v totalitarno-imperialne oblike, kar se dogaja ravnokar.

V.

Zveza NATO namreč v Ukrajini vodi vojno z drugim centrom svetovne moči, ki ga tvorita Rusija in Kitajska z zaveznicami. V imenu Zahodne poloble, v katero sta vrednostno integrirana hrvaški in slovenski narod, se namreč ukrajinska vladajoča elita, ki zastopa zahodne Ukrajince, bori zoper vzhodne rojake; prvi so čudna mešanica pristnih prozahodnih Ukrajincev in (starih) Poljakov, medtem ko so drugi del ruskega naroda. Celotna politična, intelektualna, kulturna elita zahodnih narodov je enoglasno na strani Ukrajine, to je zahodnih vrednot; večina prebivalstva je sicer za dogajanja nezainteresirana, toda ob nedvomni verbalni podpori lastnim elitam. Kar sicer ne vpliva na nič; brez dvoma je jasno, da bosta področji vzhodno od Dnepra in obalni del do Moldavije integrirana v Rusijo, zahodni del bo verjetno še naprej ostal enovita država.

Ali morda celo ne? Namreč ambicije Poljske po ponovni zasedbi prostorov, ki so jim bili odvzeti leta 1945 v korist Sovjetske zveze, se kažejo javno; seveda se ne bi, če Poljaki ne bi uživali tajne podpore ZDA in dominantnih sil Evropske unije. Hkrati se napoveduje priključitev Moldavije Romuniji (zmanjšano za Pridnjestrovje, ki se bo integriralo v Rusijo). Domine, ki jih je sprožil nasilni razpad Srbije z nasilno odcepitvijo Kosova, se sedaj podirajo kot za stavo. Nemčija bo vsekakor hitro posegla po zahodnih delih Poljske, ki so jim bili odvzeti po porazu v prejšnji svetovni vojni. Podoben razvoj se obeta med Turki in Grki, med katerima je obilica spornih razmejitev. In tako naprej. Zahodni svet se več ne bo mogel izogniti spremembam meja znotraj sebe samih, se omejiti na pustošenja in preoblikovanja tretjega sveta (Srbija, Libija, Irak, Afganistan, Iran…). Ta se namreč pred našimi očmi polarizira okoli Rusije in Kitajske. Poraz Zahoda v Ukrajini bo ločnica, ki bo obrnila dezintegracijske procese iz zunanjih v notranje sfere, iz dežel tretjega sveta v notranje kolonialne procese. Tako kot vselej do sedaj v zgodovini, se temu ne bo izognil niti trenutni Zahodni imperij.

VI.

V nekaj desetletjih se bo torej skoraj gotovo pojavil apetit Italijanov, Nemcev in Madžarjev po ozemljih Republike Slovenije, kot se je bilo dogajalo primeroma aprila 1915 v Londonu ali aprila 1945 v Berlinu. Slovenija bo lahko računala na pomoč le tistih, s katerimi bo delila skupne interese po odvračanju od napadov na državne integritete. Verjetno bo po nuji razmer v sorodnem položaju Hrvaška, morda Slovaška in Češka, odvisno od obsega tujih namer. Na Srbe, Ruse in ostale Vzhodnjake gre preprosto pozabiti; nismo v njihovi interesni sferi.

Oblikovanje bodoče geopolitične strategije mora, ob zapisanem, nastopiti takoj, z opustitvijo lažnih upanj na večnost nedotakljivosti meja znotraj zveze NATO in Evropske unije. Potrebno je izrabiti vsak dan za utrjevanje vezi z državami, ki bodo delile našo usodo, ki bodo torej edini realni zavezniški potencial. Razen zgoraj naštetih drugih verjetno ne bo, toda imamo, kar imamo, pa nam je s tem treba preživeti. Čakanje na čudež, prelaganje dejavnosti na zadnji trenutek ne prinaša nič dobrega.

Potek dogajanj, konkretne oblike geopolitičnih interesov, obseg spopadov v tem trenutku ni določljiv. Določljivo pa je, kdo nam bo ogrozil državo, koga to vse ne bo brigalo in kdo nam lahko stoji ob boku.