Povežite se z nami

Kolumne

Kolumna Zvjezdana Radonjića o Jugoslaviji in Goranu Dragiću.

Objavljeno

dne

Močno se izogibam pisati o konkretnih, tekočih zadevah, tipa Gorana Dragića in Jugoslavije. Šport me ne zanima kaj dosti, pa sem tega košarkarja poguglal. Po očetu je Srb iz BiH, po materi Slovenec, rojen leta 1987 v Sloveniji, se ima za Slovenca, otrokoma je podelil multi-kulti imeni. Jugoslavije se torej iz lastnih izkušenj ne zaveda, vendar si je gotovo ogledal posnetke Evropskega prvenstva v Zagrebu pomladi leta 1989, to je predzadnje leto obstoja te, kot se je izrazil viden politik: »Velike države, ki je več ni«. Vsakega izmed nasprotnikov so pometli z igrišča, osramotili, ponižali z najmanj 20 točkami razlike. Bil je to labodji spev zadnje velike generacije države, ki se je, raztepena na več držav, prestavila v B-razred evropske košarke, z občasnimi izjemami Slovenije in Srbije. Na zadnjem evropskem prvenstvu so bile vse te »sile« daleč od sleherne kolajne. Kljub Jokiću, Dončiču, Nurkiću in ostalim, ki bi, združeni pod eno zastavo, pometli vse ostale, kakor so Divac, Petrović in druščina bili pometli Grke, Sovjete, Špance… tistega leta 1989, iz katerega izvira Dragićeva trenirka.

Ker je Jugoslavija prepovedana beseda v delu BiH, ki pripada Srbom, od koder je Dragićev oče ter v Sloveniji njegove matere, je objava pravzaprav malo junaštvo, zaradi katerega bo grajan v obeh. Ko je prihajal k domačim v srbski del BiH potem, ko je Slovenija v finalu leta 2017 premagala Srbijo, so mu povedali, da naj jim ne kaže te zlate medalje, naj si jo nekam vtakne in naj z njo nemudoma zgine v Slovenijo! Njihova medalja je bila srebrnih, srbskih odtenkov. V naši Sloveniji od leta 1982 dalje tudi nismo z radostjo pogledovali na prihajajoče iz ostalega dela Jugoslavije. Ko je sin bosanskega Srba in Slovenke izobesil jugoslovansko zastavo je izkazal pogum, pred katerim se lahko skrijemo vsi, ki smo v tistih letih segali po orožju, da bi zabili glogov kol v peterokrako. Če pravilno spekuliram je imel Dragić v mislih le poklon generaciji 1989, ki bi konkurenco zlahka raztrgala 2022. Dlje od tega njegove zgodbe ne bi širil, ji pripisoval pomene, ki jih verjetno nima.

Jugoslavija je bila del svetlega globalnega ozračja v zgodovini – petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je svetovni vojni sledil splošen razcvet. Človeštvo ni bilo nikdar tako premožno, enakopravno, moderno, polno realnih upov, ki so se kasneje po vrsti izjalovili. Tenesee Williams, Besie Smith, beatniki, James Dean, Marlon Brando, uporniki zoper vietnamsko vojno, Bob Dylan, Joan Baez, Jack Keruak… Obeti komunizma, enakost za vse, zmagoslavje v Drugi svetovni vojni, karizma Josipa Broza, tovarne polne delavcev, blaginja, Trst pod nosom, LP plošče, jeans etc… kazalo je na večnost. Razpeti med sanjami Hollywooda, megagalaktičnimi simfonijami rocka, korporativno notranjo svobodo, samozavestnimi narodi… smo sanjali odprtih oči. Ni bilo ničesar, kar bi stalo na pota sanj, pa naj se sedaj piše, kar se hoče. Političnih svobod in pravic sicer resda ni bilo, toda povprečen Slovenec (kakšnih 90% njih) na to ni polagal piškavega groša. Ko je leta 1979 umrl Edvard Kardelj je kakšnih 90% Slovencev komaj vzdrževalo jok. Bil sem namreč tu, med Kočevjem in Ljubljano. Ko se je Josip Broz leto kasneje boril za življenje na ljubljanskem UKC je kakšnih 90% Slovencev zadrževalo dih in molilo; ko je umrl je zavladal vsesplošen molk, solze so rosile 90% slovenskih obrazov. Ali je to bilo dobro ali slabo – ne vem, dobro bržkone ni bilo, bilo pa je. Naj mi odpustijo Jože Pučnik in ostali mučeniki, toda tedanjih množic primanjkljaji političnih svoboščin niso motili.

42 let kasneje, 31 let po upokojitvi rajnke, zanesljivo vem, da smo postali manjši, kot smo bili, verjetno realno bolj svobodni, manj opeharjeni, nalagani, toda v najhujših desetletjih človekove zgodovine, ko je človeštvo izgubilo obete svobode, blaginje, povezanosti med ljudmi. V desetletjih, ko stojimo pred končno jedrsko sodbo, ki bo izbrisala generacije, strmeče v računalnike, kruhoborce, povzpetneže, porabnike laži, katarznike obupa. Oprostijo mi naj Pučnik in ostali mučeniki – v šestdesetih, sedemdestih in osemdesetih smo se smejali. Sedaj smo kup mrakobnih obrazov.

Smo generacija, pripavljena na odhod v večni nič, obračamo sedmo desetletje, brez vpliva nase in druge, sita lopovščin in laži, kupljenih sodb, nevloženih obtožb, galopa draginje, nezmožna nuditi in prejemati pomoči in obetov, nalagana, frustrirana, premagana, od spominov živeča. Pomniki mladosti, ki je vselej lepša od resnice, ko se je živela, hvaležni, ker smo živeli ravno v šestdesetih. Ujeti v subjektivnosti lastnega zatona ne znamo mimo spominov na NAŠO državo, ki smo jo imeli radi od kamna do kamna, slepo, zvedavo, jo ljubili kakor prve fante ali dekleta. Bila je NAŠA dežela, koder smo se vozili, hodili, zrli skozi okna vlakov, od Zagreba, Beograda, Skopja, proti Solunu, zlasti po morskih vasicah. V spominu je sonce in milijoni zvezd na peščenih obalah, na katerih so objeti spali. TEGA ne more zastuditi ali odvzeti nihče! Do zadnjega diha bomo ljubili vse te milijone Balkancev, ki jih nismo poznali, kot so oni ljubili nas! Naj mi odpustijo, toda sedanje Slovenija, Srbija, Makedonija… so izbire razuma; Jugoslavija je bila izbira srca – slepa, nedozorela ljubezen, zamenjana za poroko iz računa. Kar je Goran Dragić postavil na omrežje ne vedoč, kaj postavlja, bo otrokom Jugoslavije grelo srca še teh nekaj zemnih let.

Osebno načrtujem zadnji pohod, morda sledečo pomlad; obdobje, v katerem pokušaš poletne vročine na koncu odurnega mraza. Novo Mesto, Krško, čez rojstni Zagreb po hrvaškem Zagorju do Dravske magistrale, mimo Osijeka do severa Bačke, v Senti čez Tiso, po Banatu do Pančeva, ob Donavi navzdol, od Prohorja Pčinskega po vzhodu Aleksandrove dežele, do prestolnega Soluna. Če bo še moči v nogah in duši nazaj mimo Ohridskega jezera, potem metohijskih samostanov, po robovih Prokletij, sredi neznosnih poletnih vročin prijetnega Čakorja, do Podgorice – Titograda zasebne mladosti, preko vzhodne in zahodne Hercegovine, po Neretvi navzgor, v smer Karlovca proti Beli Krajini, preko obrobij materinega kočevskega in Jurčičeve Muljave. Do prve edine prave ljubezni (jaz 17, ona 14), da ji še enkrat potonem v oči, se ji opravičim, izginem, jo sebično odnesem na drugo stran v spominu; jim VSEM še zadnjič povem, kako rad sem jih imel, nekoč in ves čas vmes – samovšečen, grob, ohol, nemaren, dolžan, preden odidem v temo brezčasja.

In ko odidemo še zadnji MI naj tudi Jugoslavija izgine, vendar ne prej.

Zvjezdan Radonjić