Povežite se z nami

Kolumne

[Čudovita korespondenca med dvema modrecema] 2. del: Dr. Anton Stres o modrosti Dr. Boštjana M. Zupančiča

Objavljeno

dne

Dva doktorja, dva profesorja. Oba frankofila. En ustavni pravnik, drugi filozof, teolog, nekdanji nadškof. Prek NTA imamo privilegij uživati v njuni krajši korespondenci, utemeljeni na videoposnetku Dr. Boštjana M. Zupančiča. 

PROF. DR. ANTON STRES

KOMENTAR

Spoštovani gospod profesor!

Sem z zanimanjem poslušal Vaše razmišljanje. Kakih posebnih in kritičnih pripomb nimam.
Od mene kot teologa in filozofa verjetno pričakujete oceno, kako to sliši nekdo mojega kova.
Razmišljanje je zanimivo, ves čas poslušanja pa je človek v napetem pričakovanju, do kakšnega
sklepa želite s temi izvajanji pripeljati. To je dobro, ker se človek ne dolgočasi s poslušanjem.
Imam nekaj pripomb, ki niso kritika ampak bolj komentarji z vidika nekaterih sodobnejših
pogledov na to zgodbo o Jezusovi smrti in vstajenju, ki je srčika krščanstva, s katero le-to stoji
in pade, kakor se je tega dobro zavedal apostol Pavel.

1. Na začetku se veliko opirate na besedno zvezo »Božje kraljestvo« ali »nebeško
kraljestvo«. Izraza sta enakovredna, le da izraz »nebeško kraljestvo« uporablja izključno
evangelist Matej, ker je njegov evangelij namenjen kristjanom iz judovstva, ti pa iz spoštovanja
do Boga niso izgovarjali božjega imena. V slovenščini je to pridevnik (božji, nebeški), v grškem
izvirniku je to samostalnik v genitivu, zato je za judovska ušesa bilo bolj primerno govoriti o
»kraljestvu nebes« kakor o »kraljestvu Boga«. Na nekem mestu sami pridete do sklepa, da to
ne more pomeniti nobenega prostorskega območja, kakor to pomeni v običajni govorici. Tudi
Jezus sam poudarja, da Božje kraljestvo ni krajevna oznaka, ni tu in ne tam. Če se tako
izražamo, so to metafore. Jezus pravi, da je Božje kraljestvo »med nami« in da se je »približalo«.
Stvar postane logična, če upoštevamo, da ne gre za kraljestvo kot prostor ampak za kraljevanje
kot duhovno stanje. Ne Božje kraljestvo (Royaume de Dieu) ampak Božje kraljevanje (Règne de
Dieu). To je tam in povsod tam, kjer vlada Bog, kjer svobodna bitja svobodno živijo po Božji
volji in po Božjem zgledu. V stanju sedanje grešnosti to ni nikjer popolnoma, se pa temu bolj
ali manj nekateri želimo približati in se za to trudimo. Božje kraljevanje je torej nekaj
duhovnega, moralnega in dinamičnega: enkrat bolj, drugič manj. Je pa en izjemen primer tega,
kjer Bog kraljuje: to je njegov Sin Jezus Kristus. On je utelešeno in poosebljeno Božje kraljevanje
med nami, zato lahko (o sebi) reče, da je Božje kraljestvo »sredi med vami« in da se je
»približalo«. Ko Bog popolnoma zakraljuje ali zavlada, pride do Jezusa Kristusa, bi lahko rekli.
To teološko temo Božjega kraljestva in Božjega kraljevanja so nekako na novo odkrili v 70tih
letih in poudarili kot srčiko in jedro Jezusovega oznanjevanja. Tudi Vaše razmišljanje je zelo
blizu temu.

2. Večkrat uporabljate izraz »jukstapozicija« (juxtaposition) za označevanje odnosa dveh
kraljestev, kraljestva Boga in kraljestva zla. V podobnem smislu govori sv. Avguštin o Božji
državi in posvetni državi, pri čemer Božja država (Civitas Dei) ni Cerkev, kot so napačno
tolmačili, ampak Božje kraljestvo ali Božje kraljevanje, ki ga kristjani pričakujemo in vanj
upamo kot končno in ciljno stanje sveta. Dobro je, da ta izraz dopolnjujete z drugimi,
močnejšimi izrazi, kajti iuxtapositio je sorazmerno brezbrižno in nevtralno bivanje drugega
poleg drugega, medtem ko je med Božjim kraljevanjem in kraljevanjem tega sveta nasprotje,
kontradikcija, boj in sovraštvo, ki doseže svoj vrhunec in se razgali na veliki petek.

3. V razmišljanju nekajkrat omenjate dejstvo, da so po Jezusovem vstajenju obiskovalci
groba našli povoje in prtič. Na prvi pogled postranska podrobnost, ki pa bi verjetno za vsakega
kriminalista bila prvorazredni indic. Če bi namreč apostoli res Jezusovo mrtvo telo na skrivaj
odnesli in nato razširili govorico, da je vstal, bi po vsej verjetnosti odnesli truplo s povoji vred.
Nobenega razloga bi ne imeli, da bi ovoje pustili. Če so povoji ostali, se je torej moralo zgoditi
nekaj drugega. A samo dejstvo povojev ima še drug pomen. Sami nekajkrat omenjate, da je
Jezus nekaj dni pred tem obudil nazaj v življenje Lazarja. Ta pa je prišel iz groba s povoji vred.
To poudarja razliko med Lazarjevo vrnitvijo v staro življenje in Jezusovo vstajenje v čisto nov
in drugačen način bivanja. Lazar ohranja povoje, ker jih bo enkrat še potreboval, ko bo
naslednjič umrl, kajti vrnil se je v staro življenje, ki se prej ali slej dokončno konča s smrtjo.
2
Jezusovo vstajenje pa ni vrnitev v star način človeškega bivanja, zato tudi povoje pusti na tem
svetu, kamor spadajo. Jezusovo novo bivanje je izven koordinat tega sveta.

4. Vaša misel o zlu kot tistemu, ki je »évanescent«, je točna. Od Avguština naprej
opredeljujemo zlo kot »privatio boni«. Negativnost ni nasprotna pozitivnost, ampak sploh
pozitivnost ali bivajočnost ni, je »luknja« v biti in dobrem, negativnost, ki je vedno sekundarna
glede na pozitivnost biti, enega, resničnega in dobrega (ens, unum, verum, bonum). Zla ni, zlo je
odsotnost dolžnega dobrega ali biti, »ni« (negacija) ni samo omejenost in manjkanje, ampak
umanjkanje (privatio), ne-bit nečesa, kar bi moralo biti. S to teorijo o zlu kot umanjkanju
dobrega (»privatio boni«) je Avguštin premagal svoj manihejski dualizem, kateremu je v
začetku pripadal. Zlo in dobro, nebit in bit, zmota in resnica, enovitost in množičnost niso
simetrični, ampak asimetrični: bit, dobro in resnično so globlji kakor njihovo protislovje nebit,
zlo in zmota. Ti slednji so samo paraziti, ki svoje nasprotje predpostavljajo, da lahko so.
Obratno pa ni res. Zlo je umanjkanje dobrega, dobro pa ni umanjkanje zla. Negacija nima iste
teže kot afirmacija (proti vsej dialektiki), kajti tudi dialektika med bitjo in nebitjo je, torej je »je«
izvornejši kot »ni«. Fichte je to jasno videl, ko razlikuje afirmacijo, njej sorazmerno negacijo in
neko drugo, bolj izvorno afirmacijo, ki nima sebi sorazmerne negacije, je pa čista bit in je
podlaga za vso dialektiko med »je« in »ni«. »Ni« živi od »je« kot njegovo zanikanje. Čistega
nija, ki bi bil samo »ni«, ni. Bergson poudarja, da je ideja absolutnega niča psevdo-ideja, lažna
ideja, sploh ideja ni, ker absolutnega niča ni in se zato ideja o njem ne more nanašati na nič.
Vsak »ni« je »ni« nečesa, ki bi vsaj lahko bilo. Spinoza je to povedal, ko je rekel, da luč
razsvetljuje temo in samo sebe. Resnica razkriva zmoto in samo sebe kot resnico, zmota pa
sebe ne razkriva, še manj pa razkriva resnico. Zmota se razkrije kot zmota šele, ko je
postavljena ob bok resnici. Iz resnice lahko ugotovimo, kaj je zmotno, iz zmote pa ne moremo
zvedeti, kaj je res (razen pri alternativah). Nasprotje resnice je vedno zmota, nasprotje zmote
pa je lahko druga zmota. Metafizični optimizem je prav v tem, da postavlja bit, eno, resnico in
dobro kot primarno, nasprotja temu pa kot sekundarna, ki živijo kot paraziti od svojih
nasprotij. Zato tudi med dobrim (Bogom) in zlim (Hudičem) ni simetrije, nista enakovredna
nasprotnika in proti-igralca. Mogoče v začetku Vašega razmišljanja na enem mestu dajete vtis,
da kraljestvo zla in kraljestvo dobrega postavljate v simetričen odnos na isti ravni, le da v
drugačni smeri. To bi bil (Zaratustrov, perzijski in manihejski) dualizem, vendar se pozneje ta
vtis razblini, ko opredelite zlo kot évanescent. Paradoks pa je v tem, da je v svetu ta »évanescent«
kot zlo še kako masiven, dejaven, nasilen in tišči k tlom. In vendar je samo »évanescent«:
minljiv, prehoden, minevajoč, brez lastne konsistence, kakršno ima samo dobro (bit).

4. S tem sem pri Vaši zaključni misli, ki je najbolj zanimiva in na svoj način poudarja eno od
vodilnih misli judovskega in krščanskega svetega pisma. Bog nastopa v tem svetu kot šibkejši
od mogočnikov tega sveta in vendar na koncu zmaga on. Zato si tudi izbere za svoje sodelavce
in predstavnike šibke in nepomembne. To duhovnost stare zaveze imenujejo duhovnost
»Jahvejevih ubožcev« (»anawim Yahvé«). Bog se ne pojavlja v tem svetu na način posvetnih
veličin. Tako se pojavlja zlo. Jezus pa je ena sama šibkost pred Pilatom (zastopnikom Rimskega
imperija) in vodilnimi sloji judovskega ljudstva. Ko je apostol Pavel molil, da bi mu Bog odvzel
slabosti in šibkosti, ki so ga hromile pri njegovem delovanju (domneva se, da so to bile neke
bolezni ali telesna hiba), je dobil tisto znano, a skrivnostno sporočilo: »Dovolj ti je moja milost,
zakaj moč se v slabosti spopolnjuje«. Kriteriji tega sveta so v krščanstvu postavljeni na glavo.
Kar je močno, se ruši, kar je (v očeh sveta) šibko, zmaguje. Toda ta zmaga spet ni posvetna: ni
vsiljiva, ni nasilje, ni aroganca moči, ni cesarski triumf. Je onstran tega, zato se tudi javlja kot
nežno in šibko brleča lučka našega upanja, ki pa je nujno potrebna, da ob masivnosti zla (tudi
v naši sedanji Sloveniji) ne obupamo in ne odnehamo.
Vaše končno sporočilo sem razumel kot poziv k takemu upanju, četudi ni takega razloga
zanj, kakor je nešteto razlogov proti njemu in za verjetje v zlo, ki ga izkušamo na vsakem
koraku. Saj gotovo poznate Péguyjevo pesnitev o upanju, ki je najbolj nebogljena krepost in
krhko dekletce v družbi veliko bolj samozavestnih sester – kreposti: vere in ljubezni. (Ce qui
m’étonne, dit Dieu, c’est l’espérance. Et je n’en reviens pas. Cette petite espérance qui n’a l’air de rien
3
du tout. Cette petite fille espérance. Immortelle.) Pa ravno zaradi tega, ker (svetnega) razloga zanj
ni, lahko vemo, da rešitev je. Tisto dobro, ki je tako nesvetno, da je onstran posvetnega
razumevanja in kriterijev, mora obstajati, če hočemo, da zlo ostane zlo in se borimo proti
njemu. Drugače klonemo pred njim.

V tem je tudi »rešitev« – ki ni običajna rešitev – problema zla: teoretične rešitve ni in je tudi
ne sme biti, če hočemo, da zlo ostane do konca zlo: neopravičljivo in neupravičljivo, brez
utemeljitve in razloga zase, brez legitimnosti, da se lahko borimo proti njemu. Če pa zaradi zla
v svetu nehamo verovati v Boga – Dobro, si odžagamo vejo, na kateri sedimo, ker nimamo več
razloga, da bi zlo imeli za zlo, ker zlo postane legitimno. Zlo je zlo samo zato, dokler in ker
Bog je. Z njim in samo ob njem je zlo neupravičljivo, kot tisto, ki ne bi smelo obstajati, ki ne
sme in tudi ne bo vedno obstajalo. »Quia malum est, Deus est«, pravi Tomaž Akvinski. Zlo je
zlo, če in dokler je neupravičljivo, nelegitimno. Legitimno (razumljivo, razloženo, koristno,
potrebno …) zlo sploh ni več zlo, ampak kvečjemu nekaj, kar mi ni všeč. Koga pa naj briga, kaj
mi je všeč in kaj ne? (Stoicizem) Zato pravim, da je utemeljevanje ateizma z zlom v svetu
žaganje veje, na kateri sedim. Samo ob verovanju v Boga lahko utemeljeno in objektivno
upravičljivo protestiram proti zlu kot tistemu, kar se ne bi smelo pojavljati.

Naše govorjenje o Bogu, ki se razodene ob vstajenju Jezusa Kristusa, je zelo negotovo in
skromno v primerjavi s tistim, kar vemo in je logično nujno ter razumljivo v zvezi s Kristusovo
smrtjo. Nesimetričnost med krivico in pravičnostjo, pravite. Nesimetričnost med dobrim in
zlim. Drži. A to ima svojo logiko in je nujno, da je tako. Bog je onstran tega sveta in zato tudi
onstran našega jezika in našega razuma, ki pripadata pojavom tega sveta in sta kakor
instrument, prirejen za obravnavanje pojavov v svetu. To je Bergson zelo lepo povedal, ko je
utemeljeval svojo idejo intuicije kot alternativnega in nujno potrebnega vira spoznanja stvari,
ki niso matematične velikosti. Tako nekako utemeljuje tudi vsa negativna teologija samo sebe
in Boga. Ponovno srečamo to misel v sodobnosti. Eden zadnjih predstavnikov te misli je
Wittgenstein, ki z ene strani zapoveduje molk o Bogu, po drugi strani pa pravi, da ga
utemeljuje z vsem tem, o čemer govori, ker govori kot o samo enem polu, ki predpostavlja
drugi pol. A ker je govorjenje zamejeno (logično-pozitivistično) s stvarnostmi tega pola, o
drugem polu, ki ga je treba predpostavljati, se o njem ne more in sme govoriti, ker gre ravno
za drugi pol od tistega, za katerega je govorjenje edino ustrezno. Utemeljuje ga torej »per
negationem«, kot je rad uporabljal ta izraz pokojni A. Capuder.

Tudi Kierkegaard je dobro vedel – in za njim tudi Lévinas – da lahko Bog v našem svetu
nastopa samo v paradoksalni obliki, ker ne more biti podložen kriterijem in logiki tega sveta,
ampak mora to logiko metati s tečajev, če je Bog Bog in ne del tega sveta. In to je paradoks, ki
je v očeh tega sveta neumnost, za tiste pa, ki so Božji, Božja modrost, kot to poudarja apostol
Pavel. To nekako sem zasledil na koncu Vašega razmišljanja. Zato se tako dobro vklaplja v ta
naš čas – velikonočni in slovenski.

Naš duh, spiritus movens, je glavni urednik Aleš Ernecl, filozof in novinar, človek številnih interesov in široke izobrazbe. Med epidemijo je v nekaj mesecih iz nič, na pet let starem lap topu, zgradil verodostojen, kredibilen YouTube kanal, na katerem se je doslej zvrstilo že več kot 100 intervjujev ali streamov. Aleš, politično filozofsko konzervativec, a odprtega duha, ko gre za govor, je intervjuje delal vzdolž celotnega političnega spektra in se je z vsakim pripravljen in sposoben pogovarjati spoštljivo, četudi se z njim ne strinja.

Nadaljujte z branjem
Kliknite za objavo komentarja

Objavite odgovor

Za komentiranje se morate prijaviti.