Kulturni marksizem – Ponosno nerazumevanje

V Braziliji je pred leti izšla pri nas pa nedolgo tega prevedena knjiga »Forum Sao Paulo«, minornega pomena in napačnih predpostavk, v mednarodni strokovni javnosti docela spregledana. Sedaj, več let po izidu, je razsvetlila slovensko desnico kot meteor. Za kaj v osnovi gre?

Leta 1990 bi se naj v Sao Paulu dobili južnoameriški teoretiki sodobnega marksizma, da bi preučili, kam gre svet po padcu Berlinskega zidu ter skovali zaroto proti človeštvu, da bi se znova vzpostavil komunizem. Anonimni Venezuelec Alejandro Pena Eclusa je doživel razsvetljenje skoraj 140 let po objavi knjige Fridricha Engelsa »Izvor družine, zasebne lastnine in države« (1884 -Hottingen-Zürich). Že pred 180 leti so namreč klasiki marksizma, ne da bi za to potrebovali Adorna, Habermasa, Lowenthala, Gramschija in ostalih, razkrili ter kasneje večkrat uspešno uporabili metodologijo prihoda na oblast. Razen klasičnih oblik revolucionarnega boja, to je delavskih in kmečkih uporov ter splošne proletarske oborožene revolucije, so znanstveno utemeljili podporne anomalije, med njimi razkroj družine kot temeljne celice razredne družbe. Toda – pozor – ne zaradi revolucionarne aktivnosti, temveč zaradi napredka proizvodnih odnosov in sil. Stara, na rodovnih zvezah sloneča družba se bo, po Engelsu: »…razletela, ko se spopadejo na novo nastali družbeni razredi; na njeno mesto bo stopila nova družba, organizirana v državi, katere nižje enote več ne bodo rodovne zveze, temveč krajevne zveze; družba, v kateri lastninski red popolnoma obvladuje družinski red in v kateri se svobodno razvijajo tista razredna nasprotja in razredni boji, ki so vsebina vse dosedanje pisane zgodovine«. Tako se je tudi zgodilo; družbe in družine so se transformirale ne da bi sodelovale razne Nike Kovač, se kolesarilo ali teklo, temveč zato, ker se je kolo zgodovine obračalo naprej. Družba in družina ne moreta delovati enako, ko avtomobili peljejo 20 km/h in ko peljejo 400 km/h! Kaj tedaj kdo želi, snuje je onstran pomena – zgodovina se je odpeljala. Več kot jasno je torej, da morajo najprej nastati določene družbene spremembe, da bi se zmoglo subjetivno ukrepati v okvirju le-teh! Najprej štalca – potem kravca. Prehod iz rodovne, plemenske v predindustrijsko družbo je opisal kot prvi glamurozni ameriški antropolog Henry Morgan “Ancient Society”) kakšnih 50 let pred Engelsovo knjigo; dela Morgana je Karl Marx postavil ob bok Charlesu Darwinu kot temelju materialnega pojmovanja družbenega razvoja. Potem, ko je predindustrijska že načela rodovno družbo, bazirano na družini in ožjih segmentih združevanja sorodstvenih povezav, je pošasten razvoj tehnologije kaj kmalu razbil predindustrijsko družbo ter njene povezovalne oblike tipa krajevnih, pa jo je nadomestila družba odtujenih, alieniranih potrošnikov – posameznikov brez potrebne socialne zasnove, ki jih je Erich Fromm s polno pravico poimenoval z duševnimi bolniki. Slednje ne v smislu individualne, temveč kolektivne patologije, kajti človek, ki ni zasidran v sociali, v pristnem družbenem okolju, temveč je le še konzument dobrin, sploh več ni človek v prvotnem smislu; je duševno bolno kolektivno bitje. Niso bili potrebni reklamni agenti, ki bi silili v blagovnice s pralnimi stroji – le izdelati jih je bilo treba. Indijanske ženičke več niso prale na roke, se zbirale ob jezerih, otroci se več niso namakali zraven na roke pranega perila – družina te vrste je razpadla brez pretresov. Fridrich Engels je proces razumel ter posvetil knjigo razčlembi izumov, sprememb, prehodnih stanj, pa vemo, da več ne more biti družin, v katerih bivajo 4 generacije z 80 člani pod eno streho, kadar je pred hišo parkiranih 15 ferrarijev. Več kot 50 let pred Erichom Frommom je Engels podčrtal nezmožnost bivanja v družini, ki jo je povozil čas; nazadnje je naselitev več posameznikov kot to dovoljuje razvoj poskušeno v Sovjetski zvezi, pa so ljudje raje hodili spati v parke. Engels je poudaril dognanja še enega velikana znanstvene misli Johanna Bachofna: »Zgodovina družine datira od leta 1861, od izida Bachofnovega Materinskega prava. V njem trdi pisatelj: 1. da so živeli ljudje prvotno v neomejenem spolnem občevanju, ki ga s ponesrečenim izrazom označuje kot heterizem; 2. da tako občevanje izključuje vsako zanesljivo očetovstvo, da se je torej pokolenje moglo določati samo v ženski liniji – po materinskem pravu – in da je prvotno bilo tako pri vseh ljudstvih starega veka; 3. da so izkazovali zaradi tega ženam kot materam, edinim zanesljivo znanim roditeljem mlajše generacije, veliko pozornost in spoštovanje, ki se je stopnjevalo do popolne vlade žena (gynaikokratije); 4. da je prehod k posamičnemu zakonu, v katerem pripada žena izključno samo enemu možu, vseboval kršitev prastare verske zapovedi (tj. dejansko kršitev starodavne pravice drugih mož do iste žene), kršitev, za katero se je bilo treba pokoriti ali jo je bilo treba odkupiti s tem, da se je žena določen krajši čas vdajala drugim.« V zadevo Engels vključi J.F. Mc Lennana s preboji na planu egsogamije. Na podlagi vseh teh klasikov, ki so torej pisali več kot 100 let pred pojavom »Frankfurtske šole« Engels sklene: »Skupaj z razredi bo država neizogibno padla. Družba, ki bo reorganizirala proizvodnjo na osnovi proste in enakostne povezave proizvajalcev, bo hkrati podružbila vse funkcije države, ki bo tako tudi pristala tam, kamor spada: v antični muzej, skupaj z bakreno sekiro in parnim strojem.« Ta žal povsem napačna presoja je vendarle postavila piko za stavek, da je družina (z vsemi socialnimi kategorijami vred) razvoju časa pripadajoč atribut, kakor denimo boben pralnemu stroju.

Slovenski desničarji Marxa, Engelsa, Morgana, Bachofna, Mc Lennana in plejade (pred)marksističnih mislecev niso brali. V takšnem primeru je teba storiti dvoje: ali vse te knjige prebrati, ali se ne lotevati tem na podlagi pamfleta mazača, ki ve še manj kot oni. Kajti izhodiščno vodilo, da bi se naj levičarji celega sveta posluževali enakih metod za prihod na oblast, brez povezave s proizvodnimi procesi, v Južni Ameriki, Aziji, Sloveniji… kjerkoli, potem »kulturne vojne« je smešno. Uničevanje tradicionalnih družinskih vrednot, ki bi jih naj zapovedala tako imenovana “Frankfurtska šola”, bi naj torej komunistom naenkrat ponudilo nadomestilo, revolucionarno viagro za neuspeh prevzema oblasti po klasični revolucionarni metodi. France Cukjati, katerega avtor kot človeka in poštenega domoljuba izredno spoštujem, razlaga: “Evropski levičarji so že takoj po boljševistični revoluciji v Rusiji ugotovili, da se z revolucionarnim nasiljem ne bodo mogli povzpeti na oblast v državah jedrne Evrope. Preko dobro organiziranih akcij na polju kulture so sistematično razgrajevali tradicionalne stebre meščanske ureditve.” Tokovi nasilne migracije, nizka stopnjo rojevanja bele rase itd se dojema kot oblika boja “kulturnih” marksistov, pa bi naj Nika Kovač in podobni k nam pripeljali socializem, mimo in proti namenom naddržavne svetovne vlade neoliberalcev, ki nas vodi kot slepe čez semafor, nam določa pogoje bivanja! Če bi bilo Rothschildom in njihovi družbi do komunizma, bi mi vsi že desetletja hodili v enakobarvnih togah, na glavah nosili peterokrake, iz žepov bi nam štrlele rdeče partijske knjižice, mahali bi s srpi, kladivi in rdečimi zastavami, še doma med štirimi stenami bi klanjali Manifestu in ga učili na pamet, kakor litanije, Marxove slike bi visele v spalnicah in v cerkvah namesto križev. Toda Rotschildi komunizma nočejo. Zadeva je torej zelo jasna. Niso (kulturni) marksisti tisti, ki sprožajo procese migriranja, vplivajo na politiko rojstev, uničujejo tradicionalne družbene vrednote, za to moči nimajo; moč je v rokah nasprotne jim strani. Izhajati iz predpostavke, da marksisti in neoliberalna svetovna nadvlada sodelujeta pri skupnem cilju komunizacije sveta, ni združljivo s pametjo. Cilj neoliberalnih elit je popolna pokorščina megakapitalskim centrom, kontrola nad svetovnim trgom, medtem ko si komunisti prizadevajo na oblast zaradi povsem nasprotnega – podržavljenja in razbitja megakapitalskih struktur z odpravljanjem oblasti teh istih neoliberalnih struktur in posameznikov, sodelovanje s katerimi se jim očita! Kulturni marksizem, kolikor nalega na potrebe globalnih kapitalskih tokov, ni marksizem, temveč sredstvo zlorabe resnično levih revolucionarnih izhodišč.

Kar spoštovani France Cukjati poimenuje z “revolucionarnim nasiljem” (v zvezi z zgoraj) ni nasilje, temveč edini način prevzema oblasti po izročilu marksizma. Marksisti so prevzeli oblast v več državah, deželah, rajonih, pokrajinah…, ponekod z volilnim procesom, vendar večinoma z oboroženim bojem. Tudi v jedrnih državah Evrope, saj so v dvajsetih letih prevzeli oblast najprej na ulicah, potem še na volitvah v velikem delu Nemčije, zaradi česar so judovski bankirji in pri svinjarijah vselej navzoči Angleži finansirali prihod Hitlerja na oblast. Oblast so marksistične stranke po drugi svetovni vojni prevzele v Grčiji, kar je pripeljalo do vojaškega udara, v delu Italije, na Portugalskem, po frankizmu v petini Španije in še kje po jedrni Evropi, pretežno potem volilnih izidov. Če je našim desničarjem všeč ali ne – gre za notorno znana zgodovinska dejstva. Tudi v današnjem času je župan denimo Graza četrt stoletja iz vrst komunistov. Torej ne le s sredstvi “revolucionarnega nasilja”, temveč tudi z volitvami so zasedli precej dežel, regij ipd. Koliko dobrega je v tem ne znam oceniti; izkazalo se je namreč, da je na dolgi rok vladavina socializma ekonomsko nedonosna, vodi v revščino in regresijo, toda mimo dejstev ne gre – komunisti so na oblasti marsikje. V Venezueli, Ekvadorju, NIkaragvi, Nepalu, Kubi, Severni Koreji, Kitajski in še kje, po mnogih regijah itd, česar ne gre zanikati. TODA PRAV NIKOLI IN NIKJER NISO PRIŠLI NA OBLAST NA NAČIN, KOT ZATRJUJE ALEJANO PENA ECLUSA!! V njegovi Venezueli so prišli na oblast s kombinacijo v manjši meri nasilnih, v večji meri parlamentarnih sredstev, toda ne s politiko rojevanja, razgrajevanja družinskih celic, rodovnih struktur, nasilnimi migracijami, ex catedra razpravami, spolnimi revolucijami, spodbujanji abortusov, spreminjanji spola.

Kako laične predstave ima avtor “epohalne” knjige izhaja iz primerjave tega, kar piše in stališč Fridricha Engelsa, vključno z Morganom in ostalimi. Da preprečimo debate o znanstveni verodostojnosti: Engels, Morgan, Bachofen, Mc Lennan, (Fromm) in kopica mislecev, naštetih in zajetih v epohalni knjigi »Izvor družine, zasebne lastnine in države« (1884) predstavljajo temeljne subjekte preučevanja na vseh vidnejših zahodnih univerzah tipa Yale, Oxford ali Cambridge, za razliko od naših desnih mislecev, ki niso referenca. Fridricha Engelsa se v primerjalni strokovni literaturi omenja več sto tisočkrat! Toliko o morebitnih skomigih z rameni, češ kdo je privlekel na plano tega Engelsa. V navedeni knjigi Engels povzema razvoj človeške družbe in družine od rodov naprej: družine krvnega sorodstva, družine punalua, pama družine, monogamne družine, irokeški plemenski tip, grški gens (prvi ob pojavu zasebne lastnine), atenska država, rimska država, Kelti in Nemci, civilizacija. VSAKO IZMED DRUŽINSKIH OBLIK POSTAVI V ODNOS DO TEKOČE PREVLADUJOČEGA PROIZVODNEGA ODNOSA, TO JE RAZVOJA TEHNOLOGIJE. Irokeški plemenski tip je, denimo, rezultat več desetletij trajajočega prehoda nabiralcev in lovcev v stalnejša bivališča, razdeljen v 8 gensov, poimenovanih po živalih, s sahemi in poglavarji, materinskim pravom, glasovanjem znotraj gensov… Trditi, da bi lahko irokeški plemenski tip zaživel v pogojih nanotehnološke revolucije v Angliji, da bi namesto atomizirane družine s predstavniško demokracijo prevladale in sejale plemenske skupščine lovcev, bi bil tako neumno, da tega ni moč primerjati z ničemer neumnim! Alejano Pena Eclusa počne natanko to! Za njega marksizem, ki je potonil na ekonomskem planu in izgubil možnost prevzema oblasti z revolucionarnim nasiljem in volitvami, prevzema oblast s coitus interruptusi, splavljenjem belk, pospeševanjem rojstev obarvanih, spreminanji spola, feminizmom, perverzijami, ex catedra trosenjem neumnosti tipa Slavoj Žižek itd, pa se bomo naenkrat zbudili v komunizmu, ko zmanjka kondomov ali podobnega?!

Avtor, odkar sem na lastni koži začutil načela delovanja neoliberalne naddržave, kot resničen človekoljub in patriot ne le slovenski, temveč vsakega naroda, pogrešam višjo raven poznavanja družbenih ved. Več kot 40 let poslušam in berem razprave o marksizmu oseb, ki o marksizmu ne vedo kaj dosti, pa se doučenim antikomunistom ponuja status umske esence. Namesto resnih teoretikov tipa Zbigniewa Brzezinskega, Henry Kisingerja in sorodnih ustvarjamo ideološko arhitekturo na fantazmah anonimnežev, ki nadomeščajo neznanje s političnim hrupom.

Zvjezdan Radonjić