[Nova kolumna Ane Zagožen] Ali živimo v simulaciji? Ali je eden izmed namenov te pandemije tudi osamitev človeka in vsesplošni nadzor preko spletnih platform?

Dandanes živimo v resničnem in pa virtualnem svetu. Zdi, se da se med seboj venomer prepletata dva svetova. Kljub temu, da je pravi svet tisti resnični, pa nas je vseeno bolj preplavil virtualni svet, v katerem preživimo že skoraj večino svojega časa. Ali se sploh zavestno zavedamo kje je meja med resničnim in virtualnim? Tudi Elon Musk, vesoljski podjetnik verjame, da živimo v simuliranem virtualnem svetu. Mnogo podpornikov transhumanizma prav tako trdi, da je to, kar doživljamo kot resničnost, v bistvu velikanska računalniška simulacija, ki jo je ustvarila umetna inteligenca. Pojem simulacijska hipoteza je prvi začel uporabljati Nick Bostrom iz Oxforda, sicer švedkski filozof in transhumanist.

Elon Musk je na nekem predavanju pojasnil: “Pred štiridesetimi leti smo imeli igro Pong – dva trikotnika in točko. Danes imamo fotorealistično 3D simulacijo, ki jo igra sočasno na milijone ljudi in vsako leto se izboljšuje. Kmalu bomo imeli virtualno resničnost, imeli bomo razširjeno realnost. Če predpostavite kakršno koli hitrost napredka nasploh, bodo igre postale takšne, da se jih ne bo dalo razločiti od realnosti.”

Znanost nas je pripeljala do ideje, da smo kot lutke na vrvici, kontrolirane z nevidno entiteto. Umetna inteligenca postaja podobna religiji oziroma jo želi zamenjati. Ali se nam kdaj zgodi, da stike vzdržujemo le še preko socialnih omrežij? Kdaj smo se na zadnje videli z znanci v živo? Komunikacija, ustna ali telesna je ena bistvenih človekovih prvin. Človek ne obstaja le kot um brez telesa ali kot telo brez uma. Dotik je za vzpostavljanje povezave med umom in telesom nepogrešljiv, saj ima vpliv tudi na spomin osebe. S pomočjo dotika se sproščajo pozitivni hormoni, tudi oksitocin, ki ima zelo blagodejne psihološke učinke. Imenujejo ga tudi povezovalni hormon. Dotik je oblika družbenega veziva, povezuje ljudi, daje občutek varnosti in spodbuja občutek zaupanja.

Ljudje potrebujemo druge ljudi, da normalno funkcioniramo. Brez ljudi človek ne preživi. Od odnosov z ljudmi sta odvisni človekovo psihično ravnotežje in preživetje. In zakaj umetna inteligenca ali robotizacija nikoli ne bo mogla nadomestiti človeka? Ker človek ima zavest in čustva. Ti dve komponenti oblikujeta človekovo osebnost. Človek ima dva rojstva: biološko in socialno rojstvo. Pri petih letih se prične učiti socializacije, nauči se kako si pridobiva ljudi in kako jih ohrani ob sebi. V kazenskem pravu je znano, da kdor zapor doživlja v samici, je to za posameznika najhujše, saj nima nobenih stikov z ljudmi. V samoti izgublja sebe, hrepeni po ljudeh, psihološko se zlomi.

Primarne človekove potrebe so fiziološka potreba, potreba po varnosti in potreba po pripadnosti, bližini in ljubezni. Zelo pomembna človekova potreba je potreba po socialni pripadnosti. Je bistvena za zadovoljevanje psihosocilanih potreb. Potrebujemo ljudi, odnose, družbene skupine, kot so družina, razred, kolektiv v podjetju, prijatelje, društvo. Primarna celica človekove socializacije je pa družina. Zato pravijo, več kot je otrok, večja je socializacija. Člani družine so med seboj povezani z globokimi čustvi, ki so največkrat čustva ljubezni, spoštovanja, socialne pripadnosti, čustva samourisničevanja.

Trenutno stanje, ko moramo na žalost zaradi virusa biti izolirani eden od drugega, je zelo mučno za ljudi. Povsem legalno se lahko vprašam ali je nek cilj svetovne pandemije tudi osamitev človeka in posledično večji nadzor nad posameznikom preko družbenih omrežij? Res je, da ko se ljudje združujejo, grupirajo, jim to da moč in predvsem pretok informacij in znanja je večji. Tako nastajajo društva, organizacije, tudi politične stranke. Skupina da človeku podporo in moč. In če ga osamiš, z njim lažje upravljaš. Kolikor so ta socialna omrežja prednost, so tudi slabost, ki se jo moramo zavedati. Ko virus izgine, moramo vse sile usmeriti v to, da nadoknadimo vse zamujene stike z bližnjimi.

Ana Zagožen