Poglavitna vloga zveze NATO po dr. Dimitriju Ruplu

Dr. Dimitrij Rupel je zgodovinska oseba sodobne Slovenije. Vtkan v proces dekomunizacije, osamosvojitve in poosamosvojitvene mednarodne politike predstavlja njen main stream. Kar dela in govori je vselej blizu uradnemu državnemu stališču. Človek neomajane konservativne miselnosti, v stiku z razmišljanji povprečnega Slovenca, je pomemben pokazatelj mentalnega stanja v slehernem trenutku zadnjih 50-ih let. Podobno nekoč Kocbeku, zatem Pučniku in Bučarju izraža bistven del kolektivne narodove miselnosti.

Vsako njegovo izjavo je torej potrebno jemati s polno pozornostjo.

Pred kratkim je v dveh smiselno nalegajočih esejih postavil tezi: »Zveza NATO je branik pred boljševizmom«. Povdarjajoč trditev nemške vlade: “Trenutno svoje geopolitične interese branimo v
Ukrajini”; oblikuje lastno poanto: »Slovenci smo državnost zavarovali v EU in Natu. Članstvo v Natu pomeni, da bi vsak napad na Slovenijo pomenil napad na celotno zavezništvo in bi nas torej branile vse države zavezništva. Ta blažena varnost pa seveda predpostavlja, da Slovenija po svojih močeh (z dvoodstotnim BDP) pomaga drugim. Z drugimi besedami: Slovenija se brani na bojiščih, ki so lahko prav daleč od naših meja«.

Dr. Rupel je podal posodobljeno »notranjo dušo« te organizacije, kolikor je v desetletjih prišlo do korekcije izhodišč.

Severnoatlantska pogodba iz leta 1949, ki odraža tedanje in zdajšnje cilje zveze, se v bistvenem ni spremenila. Med drugim je v 5. členu opredeljeno: »Pogodbenice soglašajo, da se oborožen napad na eno ali več pogodbenic v Evropi ali Severni Ameriki šteje za napad na vse pogodbenice…« Ključnega pomena je 10. člen: “Pogodbenice lahko s soglasnim dogovorom povabijo katero koli drugo evropsko državo, ki je sposobna podpreti načela te pogodbe in prispevati k varnosti severnoatlantskega območja, da pristopi k tej pogodbi«. Vendar je v preambuli zapisano: “Pogodbenice te pogodbe ponovno potrjujejo svoje zaupanje v cilje in načela Ustanovne listine Združenih narodov ter svojo željo, da bi z vsemi narodi in vladami živele v miru. Odločene so varovati svobodo, skupno dediščino in civilizacijo svojih narodov, temelječe na načelih demokracije, osebne svobode in vladavine prava. Prizadevajo si za spodbujanje stabilnosti in blaginje na severnoatlantskem območju.«

Z razkritjem ideološkega namena, ki je prišel večkrat do izraza z dušenjem revolucionarnih gibanj po celem svetu, to je boja proti boljševizmu, dr. Rupel izvede salto mortale: Zveza ideoloških principov ne vsiljuje, temveč zgolj zagotavlja, da se boljševizem ne bo zgodil v njenih članicah. Pojem boljševizma torej enači z nasprotjem svobodi, skupni dediščini in civilizaciji svojih narodov, demokraciji, osebim svobodam in vladavini prava. Ostane sicer nepojasnjeno, zakaj toliko vsiljevanja načel tretjim državam, primeroma Vietnamu, Libiji, Iraku, Kubi, Nikaragvi, Venezueli, nazadnje Rusiji. Vendar ne bodimo malenkostni; omejimo se na ožji cilj preprečevanja totalitarnih praks pri lastnih članicah. Dr. Rupel ima v tem delu prav; slovenski narod je zaprisežen v pogodbi zapisanim vrednotam, pa je varovanje pred neželjenim razvojem notranje dinamike odnosov tehten razlog članstvu v zvezi. Pustimo po strani, da boljševizem ne nastaja v arhitekturnih studijih, temveč kot posledica do nevzdržnosti zaostrenih družbenih nasprotij; Sloveniji je na dolge steze tuj, pripadnost zahodnim vrednotam pa imanentna.

Kar pa zadeva obrambo geopolitičnih interesov zveze v Ukrajini, je zadeva nepojasnjiva, če izhajamo iz ustanovne listine, ki besedne zveze: »geopolitični interes« ne vsebuje! Vsebuje pa zavezo k načelom Ustanovne listine ZN in željo po svetovnem miru. V 2. točki 1. člena je dolžnost OZN: »razvijati med narodi prijateljske odnose, sloneče na spoštovanju načela enakopravnosti ljudstev in njihove samoodločbe, ter izvajati tudi ukrepe za utrditev svetovnega miru«. V 7. točki istega člena: »Nobena določba te Ustanovne listine ne daje pravice Združenim narodom, da bi se vmešavali v zadeve, ki po svojem bistvu sodijo v notranjo pristojnost države in tudi ne nalaga članom dolžnosti, da bi take zadeve izročali v reševanje po tej Ustanovni listini«. Vodilo geopolitičnih interesov, ki mu sledi uradna politika države, ki je sprožila vse svetovne vojne do zdaj, je torej v grobem nasprotju z zavezami do OZN, saj se zveza NATO zavezuje k skladnosti delovanja z načeli in standardi OZN. Standardi, ki ostro zoperstavljajo idejo miru ideji delitev interesnih sfer kot sopomenko neizogibni vojni. V osnovi gre pri geopolitičnih interesih za uveljavitev nacionalnih interesov na nekem območju. Kot zapiše Frederick William Engdahl leta 2010 v kapitalnem delu Popolna prevlada: »Washington je takoj po koncu hladne vojne začel uresničevati strategijo širitve zveze NATO. Njen cilj ni bil, kot so trdili na zahodu, zagotavljanje mirnega demokratičnega prehoda za bivše države Sovjetske zveze, temveč obkoljevanje Rusije. S pomočjo zveze NATO so ZDA kot najpomembnejša in najvplivnejša država zveze NATO vse od razpada Sovjetske zveze povečevale svojo vojaško premoč nad Rusijo. Namreč že od nekdaj je bil glavni cilj ameriške zunanje politike popoln gospodarski in vojaški nadzor nad Rusijo, ki predstavlja edino potencialno tekmico uresničitve ameriške globalne hegemonije«.

Seveda se z Engdahlom ni treba strinjati o namenih delovanja zveze NATO po vprašanju Ukrajine, toda ne moremo mimo opredelitve geopolitičnega interesa kot težnje nacij (oziroma držav) po kontroli nekega zemljepisnega območja na rovaš drugih, v tem primeru Rusije.

Pustimo po strani, kam je pripeljala človeštvo težnja nemškega naroda in države »Drang nach Ost« sredi prejšnjega stoletja, kajti nemška oblast izraža tokrat ne zgolj lastno, temveč težnjo celotne zveze NATO k obvladovanju najprej obmejnih ruskih držav, nato pa Rusije same. Nenazadnje je Lech Walensa, ki ga ni nikdar navdajal diplomatski razum, prostodušno izjavil, da je treba Rusijo razdeliti na več držav, ki ne bi smele šteti več kot 50.000.000 ljudi. Nacionalni interes držav članic zveze NATO torej predstavlja združni interes po razbitju teritorialnega integriteta Rusije, sprva v obliki nadzora nad satelitskimi obmejnimi članicami, v zadnji fazi pa z neposrednim vojaškim napadom na Rusijo. Združni interes, ki torej vključuje tudi interes Slovenije.

Izhajajoč iz Ustanovne listine zveze NATO, kadar imamo v mislih geopolitične sfere, imamo nepomirljivo distinkcijo med načeli pravice narodov do samoodločbe in samoobrambe ter svetovnega miru na eni strani naproti »dolžnosti« omogočiti zainteresiranim državam in narodom vstop v splošni blagor demokracije, pravne države in sorodnih vrednosti, ki jih, normalno, zmorejo zagotoviti le članice zveze.

Tu naletimo na neodpravljivi problem v miselnosti dr. Rupla: Na bojiščih, daleč od slovenskih meja, se ne brani nobeno izmed načel zveze NATO in Organizacije združenih narodov. Uresničevanje geopolitičnih strategij, ki izključujejo ene in preferirajo druge, predstavlja neposreden napad na mir, še posebej, kadar se teži k okupaciji nuklearne sile z najmočnejšo armado na svetu. Ruplovo sklicevanje na 5. člen Ustanovne listine zveze NATO boleha z neodpravljivim notranjim nasprotjem, z neobvladljivo logično razklanostjo. Dolžnost pomagati drugim, da bi se zavarovalo sebe z udeležbo na bojiščih daleč od slovenskih meja funkcionira, kadar se načela »branijo« zoper države, ki ne zmorejo nuditi vojaškega odpora, kaj šele, da bi zmogle ogroziti ozemeljsko nedotakljivost in celovitost naše države. Toda Rusija ni Somalija ali Jemen. Uresničitev geopolitičnih ciljev razkosavanja Rusije je nekaj, kar ogroža obstoj našega naroda bolj kot karkoli drugega. Smo dobesedno in brez trohice pretiravanja le na nekaj centimetrov od izumrtja, kolikor loči prst V.V. Putina od nuklearnega kovčka, ki ga ima vselej na dosegu rok.

Dr. Rupel torej dejansko izrazi hudo notranjelogično stisko slovenskega naroda. Imeli bi radi zagotovljene meje in bran pred boljševizmom, tudi dobrin okupirane Rusije se ne bi branili, toda vsak korak v tej smeri predstavlja obenem tudi korak v nasprotni smeri fizičnega narodovega izginotja. Zato mora doktor v kakšnem bodočem prispevku natančno definirati benefit-cost izračune takšne združne strategije. Pojasni naj javnosti odnos med možnostima uresničitve končnega geopolitičnega cilja obvladanja Rusije (in Kitajske) in jedrskega izničenja naroda. Kakšno je razmerje tveganja med obrambo Slovenije na mejah Rusije in zaveznic in možnostjo ponesrečenosti te obrambe v duhu sodobnih sredstev uničenja ljudi in narodov. Kakšni so obeti uničenja in podrejanja Rusije, gledano skozi spekter obvladovanja vojaških tveganj. Tu ne govorimo o posledicah nespametne ekonomske odločitve uvajanja sankcij samim sebi (in ne Rusiji) z neizogibno ekonomsko katastrofo, temveč o končnem bilansu potekajoče operacije, ko zveza prvič v svoji zgodovini napada od sebe močnejšega, naklonjenega njenemu popolnemu uničenju.