Pred kratkim je skupina neoliberalnih intelektualcev publicirala javno pismo »Zaustavite vojno v Ukrajini«. Desni intelektualni pol je vsebino označil za nesprejemljivo, tudi predsednik vlade. Za kaj torej gre?

Ukrajina bi naj bila, po oceni podpisnikov, žrtev neopravičljive ruske agresije; podpirajo jo v nesporni pravici do obrambe. Umanjka vsebinska razlaga, na podlagi česa je poseg neupravičen. Okoli 160 držav, 2/3 vseh, namreč ruskega posredovanja ne ocenjuje kot agresije, čeprav se nekatere z njo ne strinjajo, nekatere pa jo izrecno podpirajo. Številčno gledano gre za ekvivalent okoli 6 milijard ljudi, ki doživljajo razloge za vojno drugače od podpisnikov. Njih 84, med katerimi so športniki, izobraženci tehničnih strok, policisti, arhelogi, zdravniki… se torej postavijo v položaj tolmačev tako zahtevne materije kot je vzrok za svetovno vojno. Smučarji, košarkarji, telovadci, fiziki, pevci… niso ravno takšnega profila, da bi jim morali verjeti na besedo, ne da bi elaborirali vsaj v elementarnem smislu. Ali ve denimo Bojan Križaj več kot Noam Chomsky, Jure Zdovc več kot Yoram Hazony, Drago Kos več kot Eric Snowden ali Tone Vogrinec več kot Diego Fusaro? Malo verjetno. Umanjka torej znanstveni okvir. Ni rečeno, da podpisniki nimajo prav, toda ob dejstvu, da so na drugi strani teleloloških razlag nekateri najumnejši prebivalci planeta, bi bilo dobro ponuditi vsaj okvirno argumentacijo. Razen če mislimo, da Matjaž Kmecl že kot ime pretehta Petra Handkeja. Gorje državi, v kateri ljudje menijo, da znajo vse najbolje, da 2 milijona nas ve več od 3 milijard Kitajcev in Indijcev, da vemo o vojni več od Perzijcev, ki vojujejo 4.000 let.

Evropske državnike primerjajo z državniki iz obdobja prve svetovne vojne, mesečnike, prepuščene toku, ki vodi v novo svetovno vojno. Slovenija je svojevoljno, referendumsko vstopila v Evropsko skupnost in zvezo NATO, ki sta ju tudi tedaj vodili kadri, nič kaj drugačni od današnjih. V čem recimo Ursula von der Leyen odstopa od Jean-Claude Junckerja ali njegovih predhodnikov, v čem se Vera Yourova razlikuje od prejšnjih komesark? Kakšna je razlika med tedanjim in zdajšnjim generalnim sekretarjem zveze NATO, med tedanjim in zdajšnjim predsednikom ZDA, Avstralije ali Danske? So se globokodržavne elite, ki posedujejo močan vpliv na tekočo politiko, v 15-ih letih bistveno spremenile? V čem se tedanja politika evropskih državnikov razlikuje od današnje? Ali niso tudi oni hodili po inspiracijo v Davos, v ovalne dvorane, na molitvene zajtrke? So odločali izhajajoč iz lastnih miselnih esenc, ne da bi se ozirali na potrebe globalnega političnega nadzemlja? Če so primerljivi z mesečniki, to je če vodijo Evropo brez zavedanja in refleksije, hodeč oboroženi v spanju proti mejam Rusije, bi šlo podpisnike vprašati, iz česa izhaja pravica do kritizerstva, saj so nas ravno oni desetletja usmerjali v okrilje teh istih elit?! Kakšnemu toku se evropski voditelji prepuščajo? Toku, ki so ga nanesli meteoriti, vesoljni nalivi, ali toku, katerega struge so oblikovali sami ti isti evropski voditelji? Toku narave vis major, ki nas je zadel z neba, ali tokovom ekonomskih potreb, miselne lenosti, duhovne zanemarjenosti, potrošniške neomajanosti, kvaziintelektualistične nadutosti?

Sledi ugotovitev, da je Ukrajina žrtev na eni strani posredniške vojne med Rusijo in ZDA, na drugi pa boja za interesne sfere. Kar je v polnem nasprotju z uvodno tezo o ruski agresiji. Ukrajina se ne more hkrati braniti od agresije, biti predmet vojne za sfere vpliva ter voditi posredniško vojno v svojem imenu za tuj račun. Če torej Rusija vrši agresijo, zoper katero se Ukrajina brani, mi pa ji pomagamo, sta ostali obliki vojne izključeni. Situacija je še manj razumljiva, kolikor zanemarimo Ukrajino in se postavimo v vlogo

Rusov. Naših 84 podpisnikov namreč dolžijo Rusijo, da se gre posredniške vojne, za tuj račun?! Imperialni narod Ivana Groznega, Petra Velikega, Ekatarine Velike… z več stoletno tradicijo širjenja imperija se je pootročil, pa se bori ne za ozemlja, temveč za račun tretjega? Da se ukrajinske sile borijo posredniško, mimo lastnega interesa, za dobrobit drugih (v skrajni črti za nas) predstavlja realno možnost, vendar se Rusija gotovo ne bori za nikogar drugega kot zase. Če trdijo, da se Ukrajinci borijo kot posredniki, Rusi pa zase, podpisniki v temelju zatrjujejo osvajalno vojno Ukrajine in zaveznic napram Rusom, v kateri se posrednik Ukrajina izrablja za tuje (naše) cilje! Teze so tako zelo skregane med seboj, da soočajo poziv z elementarno logiko, mu jemljejo pridih resnosti.

V pismu se oblikuje teza o nevarnosti neposrednega spopada Rusije z Zahodom, ki je tik pred vrati, pa ga je treba nujno preprečiti. Kot da ta spopad ne bi potekal v polnem obsegu. Sprotno liferiranje orožja, redne enote zveze pod preobleko prostovoljcev, tehnološka bojna operativa, s katero upravlja NATO, napadi na globino ruskih ozemelj, neomejena finančna pomoč, ekonomske sankcije so prvine neposrednega spopada, tretje svetovne vojne? Prav nikakršne nevarnosti torej ni, da bo tretja svetovna vojna nastopila – ona je v Evropi, v polnem pomenu vsega, kar lasti svetovno vojno.

Trditev, da kopičenje orožja ne bo prineslo miru in stabilnosti, da so v vojni poraženci vsi, je brez pomena in smisla. Vojne niso sprožili neuki, temveč strateška telesa, analitični poli na obeh straneh. Indoktrinacije množic, organizacije uporov, menjavanje oblasti… niso ljubiteljske aktivnosti. Vojna ni mesečarjenje, temveč posel, dobiček, moč. Vsako izmed vojn spremljajo pozivi k prenehanju, ki pa so skoraj brez izjeme jalovi. Vojno se prekine tako, kot jo je prekinil ameriški narod v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, da je elite prisilil k umiku iz Indokitajske, s pritiskom te vrste in obsega, da je neposredno ogrozila oblast. Milijoni ljudi na cestah, stotine poštenih, ki so na ulicah pustili življenja, cel svet, ki je ustal proti vojni in proti ZDA, so prekinili vojno. Dokler se je upor omejeval na pisma oblasti teh pisem in pozivov niso jemale resno; oblast je prevelik posel, da bi se je kar tako izpuščalo iz rok. Šele ko so se nepregledne kolone odločnih valile proti Beli hiši so se orožarski in drugi lobiji vzeli k pameti, prestrašeni izgube oblasti. Vojne končujejo odločni, aktivni ljudje, ozaveščeni, zbrani na ulicah. Bojišča se zapuščajo ko gre elitam za nohte in ne ko se jih poziva k razumu iz kabinetov preskrbljenih.

Breme vojne bomo res nosili – mi in generacije za nami, kot trdijo podpisniki, toda tako dolgo, kolikor bodo suhoparni javni pozivi nadomestilo artikuliranega upora, dokler se ne lotimo resničnih vzrokov pri sebi samih. Podpisniki, ki jim je bilo vse prav, dokler se jim ni vojna pričela dogajati blizu, ne morejo vplivati, jih ne jemljejo resno. Evropska varnostna arhitektura je že zdavnaj vzpostavljena, priključili smo se ji hote, vede, spreminjat jo ne nameravajo. Snovanja novih strategij niso predvidena, možnost Evropske armade je bila pred kratkim zavrnjena. Vlade držav EU, v nasprotju z vizijo podpisnikov, kot samostojen faktor (razen na Madžarskem) ne obstajajo; EU vlada birokracija neizvoljenih, postavljenih od globalne globoke države, v katero smo vstopili vedoma, hote, točno v obliki, kakršna EU je. Strateški interes evropskih držav je vključen v interes naddržavnih globalnih elit, finančnih manipulatorjev, medijskih magnatov, silicijevih in drugih dolin, prehrambenih, vojnih, farmacevtskih, trgovskih lobijev, ki nas hranijo, nam zagotavljajo dobrine, zaradi česar tudi vodijo vojne v našem imenu, za naš račun. Dokler je bilo plena dovolj na oddaljenih perifernih območjih so pač vojne potekale daleč od nas; ko je realnost geopolitičnih potreb bojišča približala se je pač vojna prelila bližje. Jedro evropske varnostne arhitekture je bilo vselej v okoriščanju z resursi drugih, od česar je proporcionalno profitirala tudi Slovenija. Podpisnikov vojna kot takšna torej ne moti, moti jih le, da poteka nekaj tisoč kilometrov preblizu, da se Rusija ne prične pri Uralu ter da je zapolnjena z jedrskimi izstrelki, ki merijo v nas. Javno pismo je ogoljena hipokrizija vajenih na bonitete poceni surovin brez tveganj. Sedaj, ko zremo v jedrske bojeve glave bi se radi ustavili, toda ne gre; smo agresivna tvorba, ki gradi tradicionalno ekonomski obstoj na plenjenju. Zgolj to, da smo se lotili plena, ki ima čekane, s katerimi je vajen pleniti tudi sam, na jedro naše geopolitične danosti ne vpliva. Edini problem je pač v tem, da se njih čekini bližajo našemu vratu, kar se prej ni dogajalo, pa takšnih javnih pisem ni bilo.

V prazno izzveni poziv po skupni varnostni arhitekturi, ki bo upoštevala interes Rusije. Prepozno; Rusi so to isto predlagali 10 let, sedaj so na pohodu, pa jim mir ne ustreza. Kakor ni nam vsa prejšnja desetletja, ko so nas rotili, da se ne približujemo njihovim mejam. Rusija nam bo resda soseda tudi v prihodnje, kot sporočajo podpisniki, toda v našo globalno varnost si ne želijo. Imajo svojo. So izstopili ali bili odgnani iz vseh naših varnostnih ter sorodnih institucij, nazaj se jim noče. Rusija, Kitajska, Indija, Afrika, Azija, Južna Amerika so se oblikovali in se oblikujejo v alternativni svetovni globalni pol, ki se jim ne toži po naši nadvladi. Začeti bomo morali živeti od žuljev lastnih rok, odmaknjeni od resursov alternativnega pola. Naša varnostna arhitektura njim ne pomeni prav nič, zgradili so svojo, da se bodo ubranili pred nami; njihova varnostna arhitektura nam stoji naproti na okopih Ukrajine. Ponuditi jim ne moremo ničesar, razen umika orožja stran, kot zahtevajo vsaj 10 let, mi pa se delamo slepe in gluhe, oprijeti nekakšnih praznih načelnih napevov, ki več ne pomenijo nikomur ničesar, razen nam samim.

Zvjezdan Radonjić