Povežite se z nami

Kolumne

[Najnovejša kolumna Ane Karantanske] Veliki komunistični zločin nad Slovenci

Objavljeno

dne

VIR: Twitter

Dokler bodo junaki tisti, ki po končani vojni ubijajo civiliste, otroke, ženske, starce…, in ne tisti, ki vojne preprečujejo, svet ne bo boljši. Po tistih, ki so bili odgovorni za zverinske povojne umore Slovencev izpred več kot 70 let, se še danes imenujejo slovenske ulice in k  njihovim spomenikom razni poslanci in visoki državni funkcionarji še danes polagajo cvetje.

Kdaj bo prišlo do nacionalne katarze, oziroma do očiščenja? Kdaj bodo svojci zverinsko pobitih povojnih žrtev dočakali opravičilo s političnega vrha Republike Slovenije? In kdaj se bo spodbudilo filmske ustvarjalce, da začnejo snemati filme o VELIKEM SLOVENSKEM ZLOČINU?

Moralni in miselni nasledniki komunistov namreč ne priznavajo globine nasilja in genocida nad slovenskim narodom, ki so ga zakrivili njihovi ideološki predhodniki. Preprosto ga zanikajo. Omahnejo z roko. Poslanci, okrašeni z rdečo zvezdo, so v Državnem zboru še vedno sposobni izgovoriti: »Mi smo ponosni nasledniki komunistov.« Krvniki za hud zločin proti človeštvu niso nikoli odgovarjali, njihovi potomci pa na slovenskih ulicah ponovno pozivajo k revoluciji, ki je samo v Sloveniji po 2. svetovni vojni zahtevala skoraj  20% prebivalcev Slovenije in za seboj pustila več kot 700 povojnih morišč!

Do zavednih, domoljubnih Slovencev imajo potomci likvidatorjev in komunistični priviligiranci še vedno sovražen in zaničevalen odnos in jih zmerjajo s fašisti. Zgodovina jih ni prav ničesar naučila. Poboji rojakov jim – razen visokih privilegijev – niso dali pravega zadoščenja. Moralne zmage si ne morejo več pripisovati, saj je čas že povozil in izbrisal lažna herojstva, hkrati pa je dodobra razkril tisto materialistično- pohlepno plat privilegirancev t.i. revolucije.

Redki še živeči morilci se opravičujejo, da so bili v gnusna dejanja prisiljeni. Trdijo, da bi jim komunisti pobili družine, če bi odklonili sodelovanje pri pokolih, ki so bili pogosto izvedeni celo s kmečkim orodjem. Vojna je ljudi razdelila. Umorjeni so bili lastni sosedje in njihovi otroci. Obstajalo je veliko družin, kjer nihče ni preživel pokola, izginile so cele vasi. Mnogi ostareli svojci pobitih se še danes vračajo v kraje, kjer so nekoč živeli njihovi sorodniki in iščejo njihove grobove. Obujajo spomine, podoživljajo grozote, njihove duše pa so zaznamovane z grozo ravno v tolikšni meri, kot so s sovraštvom in strahom do slovenstva prepojene duše komunističnih priviligirancev.
Svojci okrutno umorjenih še vedno čutijo veliko ljubezen do te dežele, kjer v zemlji ležijo njihovi najdražji.

Če kdaj, bi si morali po slovenski osamosvojitvi politični voditelji prizadevati za spravo, kot se je odvila v ameriški državljanski vojni med severom in jugom. Slovenskemu narodu se je zgodila nepopravljiva škoda in dokler krvniki ne priznajo krivde, rehabilitacija obeh strani ne bo mogoča. Rane se ne bodo celile. V slovenske gene so zapisane hude izkušnje, ki jih civilizirani svet ne bi smel imeti. Pred leti so na RTVS po maši v Kočevskem rogu prikazali ganljive izjave svojcev, ki so bile hkrati pritožba in obtožba. Na kraju mučeništva je nadškof Alojzij Uran kar dvakrat izrekel besede: »Gospod, daj jim večni počitek.« Svojci žrtev povojnih pobojev sanjajo o tem, da bi bile žrtve pokopane v blagoslovljeno zemljo, a morišča še naprej vpijejo v nebo, ker mrtvi žive obvezujejo. Naj te kraje umorjenih (jame, pašnike, jarke, gozdove in druge kraje popolne nacionalne sramote), simbolično spremenijo v »grobove« vsaj v zavesti ljudi.

Kako začeti, morda celo pospešiti zdravljenje, rehabilitacijo tega razklanega slovenskega naroda? K temu bi lahko izdatno pripomogla sedma umetnost – film. Potrebujemo film o VELIKEM ZLOČINU NAD SLOVENSKIM NARODOM, ki bi prikazal rekonstrukcijo brutalnih epizod povojnih pobojev. Potreben je film, ki bi predstavil anatomijo zločina, kakršnega je izvedla komunistična partija s cvetom samooklicanih »intelektualcev«, katerim se še danes priklanjajo določene politične stranke in jim darujejo vence s trakom slovenske zastave. Film bi morali posneti na prizorišču pobojev, kjer so bila na silo ugasnjena številna življenja, kajti zavedati se moramo, da krvniki ne bodo nikdar kaznovani pred nobenim sodiščem. Film o tej temni strani slovenske zgodovine bi imel vlogo poročevalca in bi morda prebudil vest v tistih ljudeh, ki je do danes niso pokazali. In takrat bi moral nekdo z najvišje državne strukture reči: »Nedvomno smo grešili in v tem filmu ste videli dokaze.« Otroci in vnuki krvnikov bi se končno prebudili iz zanikanja in se povprašali, kakšne grozote so počeli njihovi predniki in kakšna kri se preliva v njihovih žilah? Zagotovo si ne bi nikoli več zaželeli “revolucije”.

V času t.i. demokracije je nadvse težko razumeti, da se sovražnost partijskih priviligirancev vse bolj zaostruje, kajti ne želijo sprejeti tehtnih argumentov, da so izvedli po končani 2.svetovni vojni genocid nad Slovenci. Komunisti povojni genocid nad lastnim narodom še vedno štejejo kot »narodno-osvobodilni boj« proti razrednim sovražnikom. So se lahko nedolžni otroci, njihove mamice, babice in dedki borili proti podivjani hordi komunističnih likvidatorjev, ki je po končani vojni sredi noči vdirala v njihove domove, zbujala družine iz spanja ter jih vodila v gotovo smrt? Kdo se je lahko boril proti komunističnim morilcem? Vojak se lahko bori z vojakom in ne z otrokom, žensko ali z neoboroženim človekom!

Kako naj tolmačimo Veliki komunistični zločin nad Slovenci? O zločinu je potrebno spregovoriti na glas, ker gre za rodomor, ki ga komunisti ne priznavajo, a ga nadaljujejo na kulturnem, socialnem in ekonomskem področju, dokler jim ne bo uspelo dokončno uničiti poslednje srčike Slovenstva, česar pa ne smemo dopustiti. Tisoče Slovencev je bilo v komunističnih čistkah ubitih na nešteto načinov in film, ki bi ga posneli na to temo, bi moral pokazati takratno realnost tako brutalno, kot je bila v resnici. V vsej svoji razsežnosti! To bi bila obtožba proti državi, ki po vojni ni zaščitila lastnih ljudi in vrnjenih ujetnikov. To očiščenje se preprosto mora zgoditi. Za umorjene je vsak čas pravi, za žive je čakanja že dovolj! Zakaj bi morala slovenska filmska produkcija sloneti le na »junaštvih« partizanov?! Poglejmo obe plati istega kovanca! Zaenkrat še nisem opazila volje države za filmsko razkrivanje naše polpretekle zgodovine, niti nihče v parlamentu še ni udaril s pestjo po mizi, da bi bilo potrebno financirati filmsko produkcijo o teh dogodkih. Upajmo, da se najde režiser, ki bo upal podrezati v komunistično sršenje gnezdo in podariti na silo utišanemu ljudskemu glasu katarzo.

Če želimo Slovenci zgraditi močno in demokratično Slovenijo, mora biti grajena na temeljih sprave in ne na moriščih, ki so razpredena po naši s krvjo prepojeni zemlji. Genocid nad Slovenci me je začel zanimati predvsem zaradi poročil prič, ki so uspele preživeti Veliki povojni zločin komunistov. Poleg tistih redkih, ki se jim je ranjenim uspelo izvleči iz morišč, so žive še mnoge priče, ki so bile takrat nežni otroci, ki so jih krvoločni komunistični zločinci odvlekli v otroška taborišča in v sirotišnice, medtem, ko so nekatere preprosto pobili skupaj z njihovimi starši. Kdo bo tem POVOJNIM sirotam, ki še danes podoživljajo grozo, vrnil ukradeno otroštvo?

https://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski-
program/80083818

Poskušajte se vsaj malo vživeti v te žrtve in jih razumeti. Zanima me predvsem, kako so lahko preživele žrtve čustveno in mentalno prenašale tako huda bremena? V domišljiji si tega ne zmorem predstavljati. Ti naši preživeli rojaki so nacionalni junaki v polnem pomenu besede. Slovenci, ki so zaradi svoje notranje moči in globoke vere preživeli, si uspeli ustvariti družine, so zame osebno POPOLNI LJUDJE, ki pa se še vedno s srčnostjo spominjajo svojih staršev, katerih kosti so ostale v jamah, po poljih in gozdovih. Lahko zgolj ugibam, kako travmatični so spomini teh preživelih. Vprašam se, katerega slovenskega režiserja bi bilo moč prepričati, da bi sodeloval pri tako dramatičnem zgodovinskem filmu? Kdo je sposoben prisluhniti bolečim spominom preživelih? Tu se odpira polje za zgodovinarje in filmske ustvarjalce in mislim, da je slovenski narod tisti, ki bi se moral soočiti s temno stranjo slovenske zgodovine in z zanikano SLOVENSKO državljansko vojno – ta v šolskih učbenikih žal še vedno ni dobila pripadajočega epiloga. Slovenci smo bili skozi zgodovino miren, kulturen in potrpežljiv narod, vzgojen v ljubezni do sočloveka in lastne zemlje. Vsaj 5.000 let naj bi bilo staroselsko naše slovensko ljudstvo, po vsej Jantarski poti. Smo močni in odporni, dobro grajeni in v svetovnem merilu imamo največje število vrhunskih športnikov na število prebivalcev.

Z veseljem že drugič delim z vami čudovit citat: “Bilo je to ljudstvo brez tatov, brez slabih ljudi, mogel si pokrajine prepotovati z denarjem na dlani. Bil je to narod, ki smo ga skoraj morali šele učiti rabiti ključavnico in zapah, ki pa je z neomajno neustrašenostjo odklonil giljotino, sploh najboljša družba dobrih ljudi, ki jih je Bog postavil na Zemljo; sredi med njimi bi si želel umreti.” To je o Slovencih leta 1813 zapisal Francoz Charles Nodier.

Pobijanje naših rojakov, ki so bili po vojni označeni za drugorazredne državljane, je na Slovencih pustil tako težak pečat, da se o tem dolgo časa po vojni iz strahu sploh ni govorilo. Zavedati se moramo, da je šlo za namerno politiko uničevanja narodno- zavednega dela slovenskega življa in inteligence. Potomci krvnikov še kar naprej skušajo nadaljevati z uničevanjem Slovenstva na različnih področjih. Zažrti so v vse pore slovenske družbe, kjer poskušajo zanikati naš obstoj, našo slavno preteklost in nas komunistično internacionalizirati, da kot narod ne bi več obstajali. Nasilna smrt naših prednikov in rojakov je bila izredno velika tragedija, a morda je še večja tragedija slovenskega naroda ta današnja, da kolektivno nosimo to breme naprej in vodilni v državi ničesar ne ukrenejo, da bi izvedli lustracijo in pregnali iz naše dežele tujo in slovenskemu človeku nenaravno ideologijo zasužnjevanja in zatiranja – imenovano KOMUNIZEM.

Če so po 26 letih ugotovili, da slovenska ustava krši človekove pravice, je čas, da spregledajo tudi to, da je LUSTRACIJA iz samoohranitvenega vidika Slovencev kot naroda, neizogibna. ZAKAJ SLOVENIJA DO DANES NI RATIFICIRALA MEDNARODNE EU DEKLARACIJE, KI ENAČI KOMUNIZEM Z NACIZMOM, čeprav so podpisnice te deklaracije številne EU članice? Slovenija do danes ni ratificirala te deklaracije zato, ker vse frakcije, ki so naslednice nekdanje ZKS, temu javno nasprotujejo, odločno proti temu pa so tudi v združenju NOB.

Resolucijo komisije EU, ki izenačuje in obsoja vse tri totalitarizme, torej poleg fašizma in nacizma tudi komunizem, je v celoti spisal žal umrli veliki borec za demokracijo, nekdanji češki predsednik g. Vaclav Havel. G Vaclav Havel je eden izmed največjih borcev proti komunizmu in okupaciji Čehoslovaške s strani komunistične Sovjetske Zveze! Desetletja je vodil odpor in živel v ilegali, da ga Sovjeti niso ubili. Tej resoluciji, ki jo je spisal več kot potrjeni borec proti komunizmu – Vaclav Havel, ostro javno nasprotujejo ljudje, ki so bili desetletja pomemben del komunističnega totalitarnega aparata v prosluli Jugoslaviji, na čelu z zadnjim šefom CK ZKS in z njim vse naslednice ZKS v hramu demokracije (LEVICA, SD, LMŠ, SAB), nove, samostojne, baje “PRAVNE” in”DEMOKRATIČNE” države Slovenije, vpete v EU in zvezo NATO.

V SLOVENSKEM hramu demokracije žal ni potrebne večine glasov poslancev, ki bi ratificirala resolucijo KOMISIJE SVETA, kar je svojevrsten škandal sredi demokratične in pravne EU! Slovenci, vprašajmo se v kakšnem nepravnem in nedemokratičnem političnem sistemu živimo v Sloveniji po zaslugi NELUSTRIRANCEV in do kdaj bomo tako še živeli? Je Slovenija zgolj mehkejša varianta Belorusije? Nacionalni dragulji so tisti ljudje, ki se zavzemajo za ohranitev Slovenstva in ne tisti, ki hrepenijo po vnovičnem vstajenju komunizma in netijo tedenske nemire.

Ana Karantanska